Alternativni, optimistični pogled
Pandemiji v letih 2020–2021 je na začetku 2022 sledila energetska kriza, ki jo je povzročila vojna v Ukrajini. Svetovni BDP se je po padcu leta 2020 za šest odstotkov v letih 2021–2022 povečal za skupaj deset odstotkov. Napoved Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za leto 2023 je 2,9 odstotka rast, pri čemer v ZDA in EU samo po 0,7 odstotka. Krizno zvišanje cen nafte in plina, katerega povod je bil začetek vojne v Ukrajini februarja lani, je leta 2022 povzročilo stroškovno (ang. cost push) inflacijo razvitih držav blizu deset odstotkov, za letos IMF napoveduje za razvite države od štiri do šest odstotkov. Verjetno je napoved rasti BDP prenizka, inflacije previsoka. Dvig cen energije so z izgovorom izkoristile naftne družbe za doseganje rekordnih dobičkov, protiinflacijsko zvišanje obrestnih mer centralnih bank pa je pripomoglo k velikim dobičkom v bankah. Vsa velika gospodarstva razvitih držav (ZDA, EU, Japonska, Kitajska) tudi v letih 2022 in 2023 sprejemajo velike protikrizne pakete fiskalnih stimulacij, zlato pravilo izravnanega proračuna je zamrznjeno, prav zato ostaja gospodarska rast pozitivna.
V integrirani oceni gospodarske aktivnosti v letih 2020 in 2021, zasnovani na rasti BDP, investicij, cene delnic, javnega dolga, osebnega dohodka je The Econonomist 1. 1. 2022 uvrstil Slovenijo med izbranimi 23 članicami Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) na drugo mestu, takoj za Dansko. Vzrok je bila ustrezna protikrizna podpora izdatkov javnega sektorja, ki se je pod novo vlado leta 2022 nadaljevala. Na žalost je delno neustrezno mikrorazporeditev povečanih javnih izdatkov pretekle vlade v letih 2020–2021 (privilegiranim prejemnikom, čeprav opravičeno tudi revnejšim slojem) nadaljevala tudi nova vlada, ki je neustrezno bolj podprla domača energetska podjetja, namesto da bi kratkoročno tudi administrativno ustavila rast cen energije. Njihovo zvišanje je bilo v Sloveniji nadpovprečno, kar je pospešilo inflacijo konec leta 2022 na več kot deset odstotkov. Povzročilo je zahteve za rast plač (ki jih ob nižji inflaciji ne bi bilo) v javnem sektorju, pozneje bo tudi v zasebnem (ang. demand pull). V razmerah padajoče svetovne cene nafte in plina na raven pred vojno v Ukrajini ni več vzrokov za stroškovno inflacijo, vendar so napihovalci cen na strani proizvodnje in ponudbe neupravičeno izkoristili trend in z zlorabami trga še letos ohranjajo inflacijo visoko, svoje dobičke pa velike. Nepravično bi bilo pričakovati, da bodo edine žrtve inflacije prebivalci, ki naj se odrečejo indeksiranju plač in s tem poplačajo prerazdelitev dohodka iz njihovih žepov v žepe velikih energetskih družb, finančnih ustanov in drugih špekulantov na strani proizvodnje in ponudbe.
Slovenija je po pandemijskem padcu BDP leta 2020 za 4,2 odstotka dosegla veliko rast 8,1 odstotka leta 2021 in 5,4 odstotka leta 2022. Leta 2023 pa bo ob predpostavki ceteris paribus glede vojne v Ukrajini rast slovenskega BDP najmanj tri odstotke in ne pesimistično uradno napovedanih 1,4 odstotka. Inflacija bo v Sloveniji letos padla na tri odstotke, ne na uradno previsoko napovedanih šest odstotkov. Delež slovenskega javnega dolga v BDP je do konca leta 2022 padel pod 70 odstotkov (kar je tudi manj kot v polovici EU »varčne šesterice držav«; povprečje EU je 85 odstotkov), kar pomeni, da je fiskalni multiplikator manjši od ena. Naše investicije še rastejo, le realni dohodki prebivalstva so se znižali, čeprav je dosežen rekord 1083 tisoč delovno aktivnih in le 53 tisoč brezposelnih (upati je začasno). Plačilna bilanca bo letos ostala blizu izravnane, kar je za razpoložljivi dohodek prebivalstva bolje, kot ustvarjati enormne presežke več kot šest odstotkov BDP v času pred krizama. Tako ostajajo slovenske gospodarske razmere v primerjavi z drugimi razvitimi državami tudi v letu 2023 relativno res ugodne, če se le vlada ne bo uklonila zategovalnim zahtevam GZS, Umarja in BS ter »medijskih ekonomistov«, ki bi državo očitno spet radi vrnili v čas kriznega padca, kot so jo s svojimi napačnimi pogledi in odločitvami ob veliki finančni krizi 2008.
Na finančnem področju je zvišanje obrestnih mer ECB in drugih ključnih centralnih bank samo polovično zdravilo za inflacijo. Omejiti poskuša rast povpraševanja (ang. demand pull), ne upošteva pa, da je izvorni povod inflacije rast stroškov energije (ang. cost push), od tod pa padec proizvodnje in ponudbe. Dvig obrestnih mer zmanjšuje tudi proizvodnjo in ponudbo, hkratno zmanjšanje ponudbe in povpraševanja pa ne omogoča odprave inflacije. Z vsaj začasnim hitrejšim zvišanjem aktivnih od pasivnih obrestnih mer banke povečujejo obrestno maržo in dobičke, seveda tudi na račun svojih klientov.
Delavski hranilnici (DH)* so zaradi visokega zaupanja gospodarstva in prebivalstva v preteklih letih hitro rasle vloge, čemur pa zaradi zviševanja kapitalskih zahtev ni mogla slediti rast kreditov. Zato je ustvarila velike presežne rezerve, za katere je morala na računu Banke Slovenije plačevati. Dvig obrestne mere centralne banke je povzročil donosnost presežnih rezerv ter s tem dobiček DH in ugodne dividende, kot vsa pretekla leta, kar pa je v resnici poplačilo za njeno skrbno in zaupanja vredno politiko v vseh preteklih letih.
Zaviranje kreditne aktivnosti vseh bank z dvigovanjem kapitalskih zahtev za poslovanje, tokrat pod naslovom MREL zaščite pred stečajem banke, zavira bančno kreditiranje, ki pa je ključno za ohranitev solidne rasti gospodarstva in standarda prebivalstva.
***
* Prof. dr. Franjo Štiblar je predsednik nadzornega sveta, op. ur.
Prof. dr. Franjo Štiblar, ekonomist in pravnik
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
