Tiskane izdaje
V medijih najdemo polno prispevkov, kako je v Sloveniji čedalje več alergij predvsem pri mladih in da ni jasno, kako jih zmanjšati. Pretežno jamramo in naredimo malo, tudi kjer bi lahko.
Ambrozija ob cestah
Zakaj država in občina ne naročita košnje obronkov cest, kjer se razraste ambrozija? Zakaj tistih 150.000 brezposelnih oz. civilna družba ne organizira čistilnih akcij avgusta? Zakaj kmetov, ki gojijo kulture, ki jih preraste ambrozija, kazensko ne preganjamo ali pa se sami ne odločijo za zamenjavo npr. s koruzo, ki povsem preraste ambrozijo? Zakaj večina državljanov ne pozna te rastline, najbolj alergene in škodljive pri nas?
Ambrozija. Foto: Marko Feist
Breza je še vedno
Med avtohtonimi drevesi je najbolj alergena breza. Pred desetletji je bila relativno neškodljiva, v stroki pa še ne poznajo vzroka za spremembo učinka na ljudi. A tako je. Čudi pa, da brezo še vedno sadijo v urbanih okoljih, na primer po mestih. Lepa sicer je, skoraj gotovo pa veljaki ne berejo tovrstne literature, saj je težko verjeti, da namenoma škodijo predvsem podmladku.
Poglejmo še primer domačega kostanja. V letu 2004 so v Sloveniji opazili prve primere kostanjeve šiškarice, ki praktično uniči celoten pridelek kostanja, pogosto pa tudi drevesa. V Evropo so jo vnesli iz Kitajske v Francijo in Italijo s sadikami kostanjev. V EU je sicer prepovedano vnašati tujerodne vrste, kjer je nevarnost širjenja invazivnih vrst in insektov, a očitno je neki uvoznik za prgišče evrov povzročil nekajtisočkrat večjo škodo gospodarstvom omenjenih držav.
Ali ni to že malo abotno – v imenu globalnega prostega trga in zaslužka z neracionalnimi potezami povzročamo veliko škodo samim sebi? Šele v letu 2017 ugotavljamo, da je invazija ustavljena s pomočjo uvožene parazitske osice, ki omejuje populacijo šiškarice.
Breze. Foto: Jure Eržen
Uničujoča sla po bogastvu
Svet se stalno spreminja, tako rastlinstvo, živalstvo kot ljudstva, vendar so spremembe v zadnjih desetletjih ekstremne, tako kot le nekajkrat v zgodovini našega planeta. Znanstveniki govorijo o šestem velikem izumiranju. E. Kolbertova je leta 2014 objavila knjigo The Sixth Extinction: An Unnatural History, v kateri s podatki dokazuje, da smo v šesti veliki svetovni kataklizmi. V zadnji veliki prej je bilo izumrtje dinozavrov po padcu asteroida premera 10 kilometrov pred 65 milijoni let. Sedanji tempo izumiranja rastlin, živali in okolja je morda nekoliko počasnejši, ko pa pogledamo skozi prizmo stoletja, je rezultat podoben. V zadnjih 40 letih je pol živali manj, izumiranje vrst pa je 100-krat hitrejše kot normalna reprodukcija. Bistveno smo spremenili približno polovico planeta in pokurili približno polovico fosilnih goriv.
Krivci smo mi, ljudje, naša nebrzdana želja po bogastvu in prestižu. Leta 1927 nas je bilo dve milijardi, danes nas je 7,4 milijarde. Slovenija ni v ničemer izjema. Še kar naprej gradimo ceste v najbolj oddaljenih krajih svojih občin, tudi krajinskih parkih, po Sloveniji bi gradili nove in nove avtoceste, čeprav smo že zdaj med prvimi državami po številu kilometrov avtocest na prebivalca in čeprav so lokalne ceste zanemarjene zaradi pretiranega obnavljanja avtocest, ki jih v daleč največji meri uničijo tuji tovornjaki.
Poglejte, kako pred našimi očmi izginja krajinski park Ljubljansko barje. In pri tem naša občinska, mestna in nacionalna vodstva, ki uničujejo naše prelestno okolje, slavimo za njihova kratkovidna dejanja.
Avtocesta – cona smrti
Pogosto pišemo o umiranju čebel in kako naj bi Einstein dejal, da nas bo konec, ko bo konec čebel. Pa ne izumirajo samo čebele, tudi čmrlji in razni drugi insekti. Se kdo med nami še spomni poletij pred desetletji, ko se nisi mogel peljati od Ljubljane do Postojne, ne da bi vsaj enkrat vmes očistil vetrobransko steklo? Danes je treba čistiti enkrat na deset voženj, ker je letečih žuželk toliko manj. Ni natančno znano, kaj jih ugonablja, ali insekticidi, ali avtomobili, ali segrevaje ozračja, ali kaj drugega, jasno pa je, da je krivec človeška dejavnost.
Opraviti imamo z več nezaželenimi pojavi: izumiranjem živalstva in rastlinstva nasploh – na avtocesti pač ne raste nobena rastlina več, pa tudi nobena žival tu ne preživi. To je cona smrti.
Naslednji negativni pojav je prodor invazivnih rastlinskih vrst, kjer smo neverjetno brezbrižni in naivni, kar kaže ambrozija, pa tudi veliki dežen ali japonski dresnik. Zadnjega resda dokaj redno kosimo na nekaterih površinah, ponekod v gozdu pa se je neovirano razširil. Nerazumljiva je tudi neaktivnost cestarjev in gozdarjev. Vsaka rastlina ima namreč svojega nasprotnika. Recimo divji hmelj ali srobot brez težav prekrije japonskega dresnika, večji grmi ali drevesa pa jih mirno prerastejo, če jim le damo začetno prednost.
Nutrije niso tako
Nutrija. Foto: Mavric Pivk
Preprosto povedano: kjer se naselijo nutrije, tam precej slovenskih vrst izgine oz. izumre. Poleg tega ta od pet- do desetkilogramska žival izloča sorazmerno količino urina in trdih odpadkov, v katerih mrgoli patogenov. Čemu je v naših medijih mrgolelo prispevkov o prijaznem odnosu do nutrij, o »hudobnih« lovcih, ki so jih hoteli streljati, in da bo mera še polnejša, so pred kratkim ljubljanski gasilci prišli reševat nutrijo, ki je bila zmedena in na tujem področju.
V večini ekološko najbolj razvitih držav je odnos do tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst bistveno drugačen: izvajajo sistemske akcije iztrebljanja, najemajo specialne lovce na invazivne vrste, dovoljujejo vsem občanom neomejen lov na njih. Po zgledu ekološko bolj ozaveščenih držav bi morali na nutrije in druge invazivne vrste, vsaj na najbolj škodljive, odpreti svoboden lov. Zagovornike »ubogih invazivnih vrst«, ki protestirajo proti ubijanju nedolžnih živalic, bi veljalo vprašati, kako lahko zagovarjajo izumrtje precej avtohtonih vrst, ki jih tujerodna nutrija uniči v svojem teritoriju? Kako lahko zagovarjajo uničevanje okolja, rastlinstva in živalstva in kako so lahko tako slepi za empirična in strokovna spoznanja?
Podobno je težko razumeti ekstreme pri skrbi za divje živali. Pri vseh je treba poskrbeti, da ne bo napadov na ljudi ali prevelike škode, saj je to neprijazno do ljudi, poleg tega povzroča negativen odnos v javnosti. Ko se npr. medvedi ali volkovi lotijo domačih živali ali ko se ne bojijo ljudi, je treba takoj ukrepati. Podobno je pri vranah, ki napadajo ljudi po ulicah, ko gnezdijo. Urgentno discipliniranje ali odstranjevanje agresivnih primerkov katerekoli živalske vrste je največja korist za to vrsto. Živali lahko živijo v okolju z ljudmi le, če se ljudem prilagodijo – če jih ljudje naučijo pravilnega odnosa do ljudi oz. če preveč agresivne osebke odstranijo. Če pa jih pustimo škodovati ljudem, se javno mnenje obrne, posamezniki pa sami vzamejo obrambo v svoje roke. Dvojna škoda!
Dežela smetišč
Čeprav se zavedanje o nujnosti trajnostnega razvoja in ohranjanje okolja širi v slovensko družbo, delamo neverjetno veliko napak. Namesto da bi se maksimalno agresivno lotili ambrozije in drugih invazivnih vrst rastlin in živali, uvajamo varčne svetilke in s tem nevarne kovine v naše domove, namesto da bi prenehali saditi breze v urbana okolja, lovcem prepovedujemo odstraniti zelo škodljive nutrije, ki iztrebljajo avtohtone glodavce. Namesto da bi blokirali gradnjo cest v zadnji slovenski gozd, postavljamo množico smetnjakov na vse mogoče lokacije in spreminjamo Slovenijo v deželo smetišč.
Z zdravo pametjo in stroko lahko bistveno izboljšamo okolje v naši prelepem koščku sveta. Trajnostna rast na znanstveni osnovi ni floskula, ampak edini realni antipod uničevanju okolja in zdravega življenja rastlin, živali in ljudi.
***
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije
