Tiskane izdaje
Preseči koncept homo economicus
Vse več analitikov kapitalistične družbe spoznava, da je »ekonomija prostega trga« večinoma upravičevanje statusa quo v gospodarstvu - velikih razlik v delitvi bogastva in ekonomske moči. Odmevne analize J. Stiglitza (Cena neenakosti iz 2012) ali T. Pikettyja (Kapital v 21. stoletju iz 2013) so kritika desetletja prevladujočega ekonomskega koncepta homo economicus: racionalnega ekonomskega akterja, ki zasleduje lastne koristi v »svobodni konkurenci« z drugimi ekonomskimi akterji; poenostavljenega razumevanja ekonomskega dogajanja, ki zanemarja družbene okoliščine in zgodovino ekonomskega dogajanja, podatke o neenakostih pa razume kot posledice slabih izbir oziroma manjše sposobnosti tistih, ki so dosegli slabše rezultate.
Kritika navidezne nevtralnosti in družbene neumeščenosti koncepta homo economicus je značilna tudi za feministično analizo gospodarstva, ki se zavzema za socialno pravičnejšo in spolno enakopravnejšo družbo. Silvia Walby meni, da je intenzifikacija neoliberalizma danes največji izziv za feminizem. Opozarja na spolno določenost krize in dosedanjih odgovorov na krizo (finance vodi skoraj izključno moška elita, ženske več izgubljajo z zmanjševanjem javnih storitev, ker so od njih bolj odvisne in ker so v primerjavi z moškimi revnejše). Preseganje neoliberalnega koncepta in zavzemanje za enakopravnejšo delitev ekonomskih dobrin in moči lahko pripomoreta k izboljšanju položaja žensk, ampak to ni samoumevno. Spolna enakopravnost ni avtomatična posledica drugih progresivnih sprememb. Odprava ekonomske neenakosti po spolu zahteva razumevanje konstituiranja femine economice - »druge« v gospodarstvu.
Preseči položaj femine econimice
Podatki o ekonomskem položaju žensk in moških v Sloveniji in svetu kažejo razlike, od katerih so mnoge koristne za moške. Moški in ženske se uveljavljajo v različnih poklicih in dejavnostih, moški navadno v bolj cenjenih in plačanih. Ženske delajo v slabših delovnih razmerah in opravijo več neplačanega dela. Poročilo evropske komisije iz leta 2013 kaže, da so ženske v EU povprečno plačane 16 odstotkov manj kot moški, medtem ko je razlika v pokojninah kar 39-odstotna.
Spol je med dejavniki, ključnimi za razumevanje ekonomskih procesov, akterjev in razlik med njimi. Ekonomski izidi so povezani s tem, kaj ljudje počnemo (izbiramo službo, smo uspešni, kažemo ambicijo), pa tudi s tem, kar ni odvisno od nas. Celo naše izbire niso popolnoma naše - so pod vplivom pričakovanj pomembnih drugih. Ti pogosto pričakujejo različne stvari glede na spol - starši lahko »prepoznajo« talent hčere za delo z ljudmi in sina za delo z računalnikom, prijatelji pričakujejo od 27-letne prijateljice novico o nosečnosti, od enako starega prijatelja pa novico o napredovanju v službi. Ekonomski izidi so povezani tudi z dejanji drugih. Ko pokažemo interes oziroma ambicijo, je tudi od drugih odvisno, ali dobimo službo ali napredovanje
Dejanja drugih so lahko diskriminatorna, pogosteje nezavedno kot zavedno. Ko se odločajo, nas primerjajo z drugimi. Presojajo o razlikah. Tudi o teh, ki naj ne bi vplivale na ekonomske odločitve. Nekatere razlike so bolj opazne kot druge. Spol je med lastnostmi, ki jih med prvimi opazimo in najtežje odmislimo, ko mislimo o človeku. Podobno je z barvo kože ali starostjo. Zelo težko se boste spomnili osebe, za katero ste pozabili, kakšnega spola ali barve kože je. Za pomembne osebnostne lastnosti je značilno, da na njihovi podlagi ljudem pripisujemo še več lastnosti, ker menimo, da nam to, kar vidimo, služi kot pravilna iztočnica in da o osebi vemo več, kot je to v resnici mogoče na podlagi tega, kar vidimo. Pri tem (nezavedno) uporabljamo stereotipe in predsodke. Osebam pripisujemo lastnosti, ki ne veljajo zanje osebno, veljajo mogoče za skupino, ki ji posamezniki ali posameznice pripadajo, ali niti to ne, ampak so samo stereotipne predstave o skupini (ni vsaka ženska čustvena, vsak moški pogumen, niti vsak starejši človek tehnološko neizobražen).
Lastnostim določimo tudi vrednost (odločnost in pogum sta več vredna kot naklonjenost kompromisu, tehnološka spretnost je bolj cenjena kot spretnost pri delu z otroki ipd.). Pogosto so lastnosti, ki se jih pripisuje ženskam, nižje vrednotene kot tiste, ki se jih pripisuje moškim. V tekmovanju za delovno mesto vodje računalniškega centra bi lahko bil oče v prednostnem položaju pred materjo, ker bi delodajalca lahko skrbela morebitna večja odsotnost matere kot očeta z dela, medtem ko bi sposobnost vodenja (posebno v maskulinizirani dejavnosti) prej lahko pripisal moškemu kot ženski. Nezavedni predsodki in stereotipi bi tekmovali z dejanskimi lastnostmi dveh ljudi - enakim izkušnjam, usposobljenosti, ambiciji.
Ker pri ekonomskih izidih ne gre samo za posledice individualne izbire ali sposobnosti, ampak tudi za vpliv okoliščin, je treba spodbujati ustrezno okolje za enakopravnost med spoloma. V zgodovini, posebno pa v drugi polovici 20. stoletja, so se zgodile pomembne spremembe k večji enakopravnosti spolov (na primer doseganje pravne podlage in uresničevanje vse večje enakopravnosti v izobraževanju in zaposlovanju). Nadaljnje spremembe bodo prispevali ukrepi, ki se zdaj zdijo radikalni, čeprav nič bolj, kot so se pred drugo svetovno vojno zdeli volilna pravica žensk ali svobodno odločanje o rojstvu otrok.
Tak ukrep so kvote po spolu na položajih ekonomskega odločanja. Kvote so mehanizem, ki omogoča hitrejše družbene spremembe. Uporabijo se takrat, ko kljub doseženim pogojem (na primer ustrezna izobrazba ali izkušnje žensk) sprememb ni, ker jih zavirajo (spolni) stereotipi in predsodki. Kritike »ženskih kvot« enakosti spolov ne razumejo kot legitimen cilj sam po sebi, ampak ga podrejajo drugim »pomembnejšim« ciljem. Pred negativnimi posledicami kvot za učinkovito delovanje podjetij svarijo tisti, ki moč imajo in je nočejo izgubiti. Njihovi argumenti so enaki tistim, ki so jih uporabljali proti glasovalni pravici za revne ali za ženske - strah pred manj sposobnimi, ki da bodo zmanjšali kakovost odločevalskega procesa. In čeprav se nam to zdaj zdi neciviliziran in žaljiv argument v politični sferi, ga mnogi zlahka sprejemajo v ekonomski. Kvotam nasprotujejo ženske, ki jih je strah, da bodo zaradi načina napredovanja stigmatizirane. Morale bi se zavedati, da morajo imeti enako pravico kot moški delati napake in biti samo enako dobre, ne nujno boljše.
Kvot po spolu ne potrebujemo zato, da bi (kapitalistični) sistem deloval bolje, ampak da bi živeli v boljši družbi. Pomen uvedbe kvot relativizirajo tudi tisti, ki se zavzemajo za sorodne interese (na primer ekonomska demokratizacija). Takšne kritike spominjajo na že opaženo postavljanje razrednih interesov pred interese enakopravnosti spolov. Čeprav je res, da spol (ali barva kože) najbolje plačane osebe v podjetju nima neposrednih posledic na ekonomski položaj večine delavk in delavcev, to ne negira simbolične navzočnosti ženske (ali temnopolte osebe) na prej samo za moške (ali belce/belke) rezervirane položaje moči za položaj žensk (ali temnopoltih) na sploh.
Enakopravnosti spolov bo treba namenjati posebno pozornost. Žensk na položajih moči ni manj po naključju, ampak zato, ker so ženske. Šele ko o menedžerkah ne bomo razmišljali kot o ženskah, ampak kot o predstavnicah menedžerskega poklica, ne bomo več potrebovali kvot po spolu.
Perorasio oziroma epilog: doseči boljšo družbo
V slovenskem okolju sta tako družbena egalitarnost kot enakopravnost med spoloma visoko na seznamu vrednot. Leta 2012 je majhne socialne razlike (zelo) pozitivno ocenilo 80,8 odstotka vprašanih, 81,5 odstotka pa jih je imelo (zelo) pozitiven odnos do enakopravnosti spolov v družbi. Raziskave kažejo, da so ljudje v družbah, za katere so značilne manjše socialne razlike, srečnejši in bolj zdravi. Ne glede na to, koliko so družbe bogate. Ljudje se primerjajo in zanje je pomembno, ali so socialne razlike upravičene in sprejemljivo velike. Torej: če sta sreča in zdravje kazalnika, boljša družba temelji na večji socialni enakosti. Ali je mogoča družba srečnih, a po spolu neenakopravnih ljudi? Če uporabimo logiko, ki velja za socialno enakost, je odgovor odvisen od tega, ali in katere razlike med spoloma moški in ženske dojemajo kot upravičene in sprejemljive.
