Tiskane izdaje
Včasih nas navdihne nekaj čisto majhnega, neredko tako zelo, da doseže nekakšen gledališki učinek v možganskem središču za udobje. Iz izkušenj vemo, da je lahko ta drobec spoznanja odločilen za dinamiko temeljnih zamisli, pri tem pa vemo, kako učinkovita je prepoznavnost teh prebliskov in kako velik pomen ima ta efekt na naše razpoloženje, dojemanje, počutje – skratka, ko se znajdemo v območju kognicije, ki lahko v hipu spremeni smer naših hotenj. Ta vrtinec težko razložimo z Glaserjevo teorijo izbire, da naj bi človek sam določal svoje vedenje, kar je v grobem sicer res, a v izrednih trenutkih, ko gre za boj ali beg, lahko le okvirno določi odločitev.
Izvor laže najdemo v biološki percepcijski kontrolni teoriji, ki znanstveno razlaga vedenje živih bitij. Če je torej tukaj težnja nekoliko razgrniti zastor v uvid pomembnosti vloge védenja, ki nam dovoljuje dojeti, da nikoli ni (že) vse doseženo, izpolnjeno, ne moremo mimo Joharijevega okna, natančno, mimo dveh psiholoških polj: slepe pege, ki pravi, kaj vedo o nas drugi, sami pa tega ne (pre)poznamo, ter drugega, neznanega in nezavednega polja – ki vsebuje tisto, česar o nas ne ve nihče, niti mi sami ne – to znanje pa se izrazi v novih okoliščinah, ko se bomo prvič odzvali na neki nov dogodek. Torej vsega empiričnega znanja ne moremo nikoli povsem imeti niti povsem izgubiti, sicer ne v celoti, a ga vedno lahko nadomestimo z novim: znanjem, spoznanjem in posledično vedenjem. Vseskozi pa je pomembno ne izpustiti izpred oči luči uma, kajti če je naša pozornost usmerjena v ta sijaj realnega in logičnega, se rado zgodi dojetje, da so bile abstrakcije in duševne muke pravzaprav brezzobi tiger, ki je bil zgolj manjša ovira na poti našega mentalnega zdravja in razvoja, mi pa se lahko še naprej držimo rdeče niti misli, da smo ali bomo to, kar smo izbrali, da bomo.
Možganska dejavnost, ki jo označujemo kot psihično, omogoča človeku stik s svetom in s samim seboj; takrat govorimo o duševno zdravi osebi. Ko je ta stik moten, so ustvarjene psihopatološke okoliščine. Če omenimo nevrotske in stresne motnje, pa pomislimo na anksioznost.
Družbena anksioznost
Če se navežem na tesnobo kot na afekt, čustveno vznemirjenost posameznika, pomeni, da je z vidika tesnobe ta posameznik podvržen želji nekoga drugega, potemtakem tesnoba, če naj bi obstala, nujno potrebuje objekt, nekaj zunanjega. In ne glede na dejstvo, kakršno je na primer prestiž tržnega kapitalizma, je prevladujoče počutje, učinek na celotno družbo, tesnoben in učinkuje neposredno, saj je posameznik podvržen želji v neposredni, grozeči obliki. Tesnoba je torej znak ali priča nekega eksistencialnega prepada. Morda tudi propada. Vrzeli vsekakor.
Globalna družba anksioznost praktično proizvaja, postala je njen trend. Če nisi anksiozen, vsaj malo tesnoben, nisi v skladu z družbenimi razmerami in merili nove liberalistične ureditve. Če se ozremo nazaj, naj bi ta politični in gospodarski nauk konec 70. let 20. stoletja nastal zaradi spleta ekonomskih politik tržne liberalizacije, v resnici pa je rezultat zgodovinskih travmatičnih dogodkov: spremembe monetarne politike v ZDA, začetka preobrazbe komunistične Kitajske v kapitalistično, konservativne politike M. Thatcher itn.
Takrat je bila ustvarjena klima tesnobe, zdaj pa vidimo njene razsežnosti. Tako je na neki način pojasnjena tudi etiologija motnje; sodeč po novejših raziskavah, v svetovnem merilu za anksioznostjo trpi približno 20 odstotkov človeštva. V resnici je delež veliko večji. Čeprav ima neoliberalistična doktrina nekaj zvenečih etiket, je zaradi njihove ignorance in zlorabe to dobro v slabem pomenu, saj določila izzvenijo v prazno pod težo svoboščin, ki zmrcvarjene z različnimi prožnostmi globalnega trga ustvarjajo možnosti za čedalje večje razslojevanje družbe, na stari celini pa še za Evropo več hitrosti. Torej možnosti za valilnico anksioznosti in podobnih somatoformnih motenj.
Značilna za anksiozno motnjo sta strah in zaskrbljenost. Vendar nam visokotehnološko razvita, tržno naravnana družba sistemsko zapoveduje patološke oblike življenja, da se začenjamo bati tudi tisti, ki sicer nismo anksiozni. Seciranje se začne takoj, ko se posvetimo dnevnopolitičnemu dogajanju. Beremo, gledamo, poslušamo, ne moremo se načuditi, kam svet obrača jadra. Mrščimo čelo nad paradoksom: čim bolj smo razviti, tem globlje bredemo. Trenutno še v populizem. Ali smo, civilna družba, kaj spregledali? smo zaskrbljeni in smo v fazi stresa. In to zanesljivi, odgovorni državljani, kar pa je po svoje tudi diskrepanca – saj sta omenjeni lastnosti visoki C anksioznosti. Potrebujemo pravi trenutek, tuhtamo, čeprav vemo, da družbene težave s časom kot enoto nimajo nikakršne zveze, torej čakanje na milost zgodovine ne bo učinkovalo. Ves čas pa so tudi prisotni zavedanje, kolektivna zavest, spremljanje in sprejemanje človeštva v svoji trenutni – anksiozni obliki.
Evoluciranje nazaj
Glede na to, da je zdajšnja podoba družbe v slabi formi, sploh ni čudno, da v svetovni politiki (spet) prevladujejo radikalne politične opcije, kjer ni več mogoče zarisati meje med levimi in desnimi, morda le to, da levi populisti pričakujejo asimilacijo priseljencev in omejujejo verske prakse (s tem so implicitno proti priseljevanju), desni pa sekularizem podpirajo, priseljevanju pa neposredno nasprotujejo, slonijo pa na nacionalni identiteti. Oboji s farizejskimi (beri tesnobnimi), populistično trdimi nasmehi politizirajo o naslednjih radikalnih potezah, na primer o nadaljevanju onesnaževanja ozračja, postavljanju mejnih barikad, graditvi multinacionalk na kmetijskih zemljiščih; v slogu enoumnega pametovanja – torej izmerimo in to delimo s pi (π) … ali nekaj takega, pretehtavajo čez palec, mhm, to bi šlo, sklenejo, profit bo, tako da v to gremo. Koliko rok bi moral imeti človek za vse te lovke, smo še bolj, ne brez razloga, zaskrbljeni – to je torej tista zdrava anksioznost, se smehljamo. Preostalo ostane nespremenjeno. Vendar ne povsem. Nekaj se spremeni, na slabše; še več revščine, več ljudi na robu preživetja, še več skoraj čez rob, posledično pa nastanek duševnih bolezni. Tako delujejo možgani poštenih ljudi; namesto da nabrusijo meče, ker jim uničujejo planet, jih oropajo dostojanstva, po krivici odpustijo – zbolijo. Mogoče je, da tudi od šoka, ker je vse to mogoče. Ker evoluciramo nazaj.
Strah pred praznino
Če tesnobno stanje traja od dve do tri ure na dan, prepoznamo pa ga po parestezijah, palpitacijah, razbijanju srca, potenju itn., možnost hitrega okrevanja obstaja, če pa tesnoba, obsesivne misli in kompulzivna dejanja (OKM) ali druge sekundarne motnje trajajo dlje, je običajno treba psihoterapijo podpreti z medikamentozno terapijo. Pomembno pa je, da med zdravljenjem terapevt pridobi klientovo zaupanje. Tako mi je neki pacient nekoč zaupal, da ne govori rad z ljudmi iz neposredne bližine, ker od blizu ljudje niso dobri. Ko pa sem mu želela razložiti smisel dobrega, mi je odvrnil: »Dajte, no, tudi vi niste tako dobri, kot mislite, da ste!« No, to je zaupanje, čeprav je spotoma razneslo mit o dobroti.
Biološko smo opremljeni z vsemi »potrebščinami« za sanjanje; s sanjskim in vidnim centrom, ki sta odgovorna za prepoznavanje okolice, vizualni spomin in čustva. Mora se torej lahko začne. Kar v širšem pomenu zajema celotno družbo. Nenehno pretresanje družbenih razmer nam ne ponudi zadostnih odgovorov, zato nas je prignalo tako daleč, da celo v stanju duševnega miru ugovarjamo dokazom, da je puščica dosegla cilj. Iz bojazni, da smo/bomo tarča mi sami. Takrat se zatečemo v izmik – v panični beg pred tesnobo …
Dr. Zuzanna G. Kraskova,
mag. psih. soc. pom.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
