Tiskane izdaje
V zvezi z arbitražnim sporazumom o spornem zahodnem delu slovensko-hrvaške meje v Istri so se med privrženci in nasprotniki sporazuma spet vnele polemike. In tudi tokrat se je pojavila teza, ki jo bomo ob tej priložnosti na kratko pokomentirali.
Slovenija je leta 1947 in ponovno leta 1954 savudrijski del piranske občine odstopila Hrvaški. Temu ozemlju se je menda torej prostovoljno dvakrat odrekla.
Jugoslovanska
ljudska republika
Pa je to res? Če hočemo pravi odgovor, si moramo najprej postaviti pravo vprašanje, kar v danem primeru pomeni, da moramo najprej razčistiti, kaj je ime Slovenija sploh pomenilo. Predvsem Slovenija takrat ni bila suverena država, temveč jugoslovanska (uradno imenovana ljudska) republika, subjekt mednarodnega prava pa je bila FLR Jugoslavija.
Drugič, LR Slovenija ni imela prave vlade, temveč izvršni svet, formalno odgovoren ljudski skupščini, dejansko pa Komunistični partiji Slovenije oziroma njenemu ožjemu vodstvu. In ožje vodstvo v tem primeru najverjetneje pomeni kar Edvard Kardelj osebno.
Če je torej »Slovenija« Hrvaški v prvih povojnih letih kaj podarila, ali se v njeno korist čemu odpovedala, je bilo to Kardeljevo dejanje, ne dejanje Slovenije. Tudi če ni bilo čisto tako in mu je pri tem asistiral še kdo iz najožjega partijskega vodstva, to ne bi pomenilo nobene bistvene razlike, saj bi še vedno šlo za ukrep tega istega vodstva. Nekateri ga, namreč ukrep, opisujejo »samo« kot povsem nelegalno in nelegitimno odločitev, skrajneži pa temu opisu dodajajo še oznako neposreden napad na vitalne interese slovenskega naroda ali, kar naravnost, veleizdaja.
Nenavadno
celo za socializem
Tako se je zgodilo, da je najprej piranska občina izgubila severni del Savudrijskega polotoka, ki ga je imela že od vsega začetka oziroma 1330 let, kmalu, takoj po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, pa je prav ta del polotoka sploh prvič v zgodovini in v diametralnem nasprotju s čisto vsemi možnimi takratnimi paragrafi (predpisi, zakoni, mednarodnimi pogodbami, ustavnimi določili itd.) prišel pod hrvaško upravo. In »Slovenija« v naslednjih letih tega ozemlja ni zahtevala nazaj, to moramo priznati.
Poleg tega moramo priznati še nekaj, namreč da bi bilo tudi zelo čudno, če bi ga. Kar predstavljajmo si: Kardelj in tovariši LR Hrvaški po partijski liniji skomandirajo lep kos v vseh možnih pogledih nehrvaškega ozemlja, čez leto ali dve pa se pritožijo (saboru, hrvaškemu izvršnemu svetu, zvezni skupščini, centralnemu komiteju KPJ, varnostnemu svetu Združenih narodov?), da ima Hrvaška severni del omenjenega polotoka, čeprav ji po nobenih merilih ne pripada. In ker to ni prav, naj ga nemudoma vrne piranski občini in s tem Sloveniji. To bi bilo groteskno nenavadno celo za jugoslovanski samoupravni socializem.
In minilo je prvih 37 let, kar je najbrž že dovolj dolga doba za sklicevanje na znamenito načelo uti possidetis, Kardelj in tovariši pa v tem času niso bili pripravljeni ugovarjati sami sebi. Obdobje ni moglo biti krajše, ker se absolutna oblast avantgarde delavskega razreda ni hotela končati prej.
Leta 1991 se končno je, naši politiki pa so se v prvem poosamosvojitvenem desetletju na tem področju res slabo znašli, to brez dvoma drži. Za delno olajševalno okoliščino jim lahko štejemo to, da je imela nova demokratična oblast na začetku čez glavo drugega dela. Predvsem je bilo treba ubraniti slovensko državo in zatem doseči njeno mednarodno priznanje – prvo je boj za sporno ozemlje zelo oviralo, drugo ga je začasno celo preprečilo.
Pri tem je zanimivo, da to nelegalno in nelegitimno zmanjšanje tisočletnega ozemlja piranske občine v tistih letih ni bila edina sprememba republiške meje v Istri. Približno 18 kilometrov vzhodneje so se namreč prebivalci osmih obmejnih hrvaških vasi na črti od Močunigov in Belvedurja na zahodu do Pregare na vzhodu hoteli priključiti LR Sloveniji. To jim je tudi uspelo. Še več, celotna procedura je od začetka do konca potekala natanko po vseh možnih takratnih paragrafih (določilih zvezne ustave, zakonih, predpisih), torej ravno nasprotno od tiste, s katero sta piranska občina in z njo Slovenija izgubili severni del Savudrijskega polotoka.
Zdaj pa vprašanji, ki se jima v tej zvezi ni mogoče izogniti. Ali imata opisani spremembi meje danes, ker »Slovenija« prvi ni ugovarjala, enako mednarodnopravno težo – ali pa ima morda tista z območja Belvedur–Pregara kaj večjo? Ali ima večjo pravno težo to, da »savudrijska obala k državi Sloveniji nikoli ni spadala«, ali morda dejstvo, da je bila 1,33 tisočletja del piranske občine, ki ga je izgubila povsem nezakonito? To sta seveda strokovni vprašanji, na kateri bodo, ali so že, odgovorili specialisti za mednarodno pravo.
V škodo ene
ali druge države
Stroka zaradi svoje udeleženosti v reševanju mejnega spora s Hrvaško javnih »pojasnil v vprašanjih, ki bi utegnila biti povezana s to problematiko«, ne daje. Pa ne samo to, zavrača tudi razlage »o posameznih institutih mednarodnega prava«. Toda zanesemo se lahko, da slovenski član bodočega arbitražnega sodišča Jernej Sekolec teorijo in prakso mednarodnega prava zelo dobro pozna. In da zato poleg strokovnega znanja premore tudi vso potrebno samozavest. Tokrat Sloveniji zato, ker je razmeroma majhna država, ne bo treba ravnati kot vselej najbolj discipliniran in neproblematičen šolarček v razredu.
Pravila je seveda treba poznati in tudi spoštovati, toda, kakor je dejal pokojni profesor gradbene mehanike Svetko Lapajne, »dober inženir se začne tam, kjer se predpisi nehajo«. Mislil je seveda tehnične predpise. Ki jih je treba poznati in izvajati, a v praksi še zdaleč ne morejo zajeti vseh problemov. Iz njih ni mogoče črpati odgovorov na vsa vprašanja. Še drugače povedano, zgolj poznavanje in slepo izvajanje predpisov nikjer nista dovolj, tudi v diplomaciji in mednarodnem pravu ne more biti drugače. Slabo je le, če jih kršimo iz nevednosti.
Za konec se vrnimo še k arbitraži. Ali je rešitev obmejnega spora, namesto da bi bila kompromisna, lahko »skrajna v škodo ene ali druge države«? Ugibajmo. Lahko bi bila skrajna kvečjemu v škodo Slovenije, saj Hrvaška v končni razsodbi tako rekoč nima kaj izgubiti – čeprav tudi dobiti ne more veliko –, za Slovenijo pa bi prej veljalo nasprotno: veliko lahko izgubi in veliko dobi. Drugače povedano, vložka udeleženih držav sta povsem neizenačena ali, če je komu ljubše, neprimerljivo različna. Uradni Zagreb igra za drobiž in, kot je videti, samo zato, da nagaja prijateljski sosedi.
