Tiskane izdaje
Mnenje, da je Ivo Sanader sprejel med poletjem in zimo leta 2009 dve nepričakovani in težko razložljivi odločitvi, najprej o premierskem odstopu in malo kasneje o poskusu ponovnega prevzema oblasti, je napačno.
Predsednik vlade, ki je Hrvaški omogočil začetek evropskih pogajanj, se je tistega leta v svoji politični oceni zmotil trikrat. Sanader, ki je glavni tožilki haaškega sodišča Carli del Ponte prav zaradi ohranitve možnosti sprejetja in polnopravnega članstva Hrvaške v Evropski uniji posredoval prav vse podatke o ubeglih generalih, se je kasneje odločil drugače, kot da ne bi več sledil svojemu osnovnemu političnemu cilju, hrvaškemu članstvu v EU. Zunanjemu ministru Gordanu Jandrokoviću je naročil prekinitev pogajanj med evropsko komisijo, Slovenijo in Hrvaško o odprtih mejnih vprašanjih.
Odgovor, zakaj se je isti predsednik hrvaške vlade, ki je bil ljubljenec evropskih dvorov, poliglot, ljubitelj opere, natančen ocenjevalec slik in izvrsten poznavalec evropske literature, odločil tako drugače, nam bo pomagal oceniti pomen zadnje odločitve slovenske vlade o izbiri arbitražnega sodnika. Sanader je z navodilom Jandrokoviću o takojšnji zapustitvi pogajanj zapiral evropske poti svoji državi.
Zaradi sprejema svoje države v EU je bil pripravljen sprejeti in zdržati posledice odločitve o izročitvi generala Gotovine haaškemu sodišču, ni pa mogel sprejeti odločitve o nadaljevanju pogajanj med EU, Slovenijo in Hrvaško o odprtih mejnih vprašanjih, čeprav je imel za to vso potrebno politično oporo: desetletna pogajanja slovenske in hrvaške vlade ter najrazličnejših ekspertov, tako rekoč zaključen sporazum Janeza Drnovška in svojega premierskega predhodnika Nikice Valentića ter seveda podpisan in veljaven sporazum Drnovška in svojega predhodnika, predsednika vlade Ivice Račana.
Takratna pogajanja, govorimo o letu 2009, je vodil evropski komisar za širitve Olli Rehn. Spoznal sem ga ob njegovem imenovanju, štiri leta prej. Pogovor, ki sva ga imela v restavraciji beograjskega hotela Hayatt, je bil predvsem o možnostih nadaljnje evropske širitve z državami tako imenovanega mehkega evropskega trebuha, državami Balkana.
Nerešljive
Sredi junija 2009 je umirjeni komisar izgubil živce. Ne morem trditi, saj takrat nisem govoril z njim, toda propad projekta arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško je očitno razumel širše. Vnovič velja razluščiti nekaj podrobnosti. Brez tega ne moremo razumeti ne Rehnovega srda in še manj takratnega vzroka te jeze – Sanaderjeve odločitve o ustavitvi pogajanj.
Šestnajstega junija je bil nov trojni sestanek Rehna ter slovenskega in hrvaškega zunanjega ministra Samuela Žbogarja in Gordana Jandrokovića. Na mizi, pogajanja so intenzivno potekala vsaj tri mesece, je bil zadnji kompromisni predlog arbitražnega sporazuma, ki je isto jutro dobil podporo Francije, Češke in Švedske, takratne evropske trojke. Vsi so bili prepričani, da bo uspelo. Ministra naj bi predlog sprejela, ga posredovala svojima vladama v potrditev ter samo dva dni kasneje v dokončno sprejetje evropskemu svetu. To bi bila rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora, obenem pa bi Hrvaška začela pristopna pogajanja z EU. A ni bilo tako. Sanader je dal Jandrokoviću drugačno navodilo. Pogajanja o meji in polnopravnem članstvu je treba popolnoma ločiti in kot možnost ponuditi zamrznitev mejnih vprašanj, a takoj in brez obveznosti nadaljevati pristopne pogovore. Seveda je bilo to nerešljivo.
Hrvaška je zapustila pogajanja. Komisar Olli Rehn je vedel, da to ni samo konec iskanja mejne rešitve s Slovenijo, temveč gre za veliko več. Da je s tem končano tudi iskanje tistega novega širitvenega modela za Balkan, ki ga je želel utemeljiti na medsebojnem dogovoru s pomočjo tretjega. Arbitražno rešitev hrvaškega mejnega spora s Slovenijo je komisar razumel kot najlažji in prvi korak k rešitvi vseh drugih, tudi z zadnjimi vojnami obremenjenih mejnih vprašanj s Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro. Zanj je bil to nekakšen model. Zato je bil tako neskandinavsko jezen. Pristopna pogajanja z državami regije so se po tem pogajalskem odhodu zunanjega ministra Jandrokovića odmaknila za nadaljnja leta.
Nato je Sanader nepričakovano odstopil kot predsednik vladajoče stranke in kot predsednik vlade. O vsem sem takrat nekajkrat govoril s predsednikom vlade Borutom Pahorjem.
Arbitražni sporazum kot mednarodni model
Istega leta septembra 2009 je nova predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor po sestanku s hrvaškim Ekonomskim svetom povedala, da se je sestala s Pahorjem, da pa nista govorila o mejah in stiku Slovenije z odprtim morjem, temveč zgolj o novem odprtju hrvaških pogajanj z EU. Kasneje je zavrnila pojasnilo slovenskega predsednika vlade, da sporazum o deblokadi hrvaških pogajanj vsebuje tudi možnost slovenskega izhoda na odprto morje.
Njen nastop je bil dovolj, da so postala njena srečanja s Pahorjem ne samo predmet izjemnega zanimanja, temveč tudi natančnih analiz specializiranih opazovalcev. Kot vemo, sta kasneje sklenila, tudi s pomočjo EU, zlasti predsedujoče Švedske in ameriške diplomacije, sporazum o arbitraži, kot načinu rešitve mejnih vprašanj. Sprejeti sporazum je postal mednarodno podprt model, kako naj sosednja država reši tudi vse svoje druge mejne spore. Tako je nastal tudi proces Brdo, kot prostor dogovora vseh držav regije o reševanju medsebojnih odprtih vprašanj. Bil je postavljen nov mehanizem novih širitev. Šlo je enostavno za potrebno nadaljevanje solunske širitvene agende. Evropske vlade in ameriška so ga pozdravile.
Toda Kosorjeva je bila vse bolj politično osamljena. Zainteresirani opazovalci njenega dogovora s Pahorjem so odgovorili. Njihov odgovor lahko strnemo v tri točke.
Prvo, da točka 3b sporazuma, o stiku Slovenije z odprtim morjem, vnaprej določa, kako naj arbitražno sodišče deluje. Da mora torej določiti morski prehod ali koridor v tistem delu morja, ki je zdaj del hrvaškega državnega teritorija.
Drugo, da bi bila edina sprejemljiva rešitev ponudba Sloveniji, da lahko uporabi režim proste plovbe čez hrvaško morje v slovensko pristanišče ali pristanišča. Torej režim, kjer hrvaški in policijski organi ne bi imeli pravice intervenirati na slovenskih ladjah in plovilih.
Tretje sporočilo je, da je enostranska izjava, da Hrvaška ne bo priznala nikakršnega teritorialnega koridorja, ki jo je sprejel hrvaški parlament, za arbitražno sodišče povsem nepomembna. In ne zavezuje ne arbitražnega sodišča ne Slovenije. Da torej, so nadaljevali, Hrvaška z enostranskim internim aktom ne more ne spremeniti ne drugače interpretirati obvez, ki jih je sočasno sprejela s podpisano in ratificirano dvostransko mednarodno pogodbo. Zato bo po koncu dela arbitražnega sodišča in razglasitvi razsodbe samo po sebi umevno in pričakovano, da bo Hrvaška na isti način reševala tudi vprašanje odprtega morja z Bosno in Hercegovino, mejnega spora v zalivu Boka Kotorska in seveda tudi odprta mejna vprašanja s Srbijo. Kosorjeva ni razumela, so pojasnjevali ugledni hrvaški mednarodni pravniki morja, da je sporazum o arbitraži samo dobra izvedba starih Rehnovih predlogov, ki jih je hrvaški sabor zavrnil.
Že videno
Sledili so pisma, odstopi in tudi imenovanje novega slovenskega arbitra, sodnika Ronnyja Abrahama, ter tudi njegov odstop. Odgovor na vprašanje, zakaj tako hiter odhod, ostaja neznanka. Brez njega je težko načrtovati nadaljnje korake.
Slovenska vlada v četrtek ni odločala samo o novem arbitru, temveč tudi o tem, kako omogočiti arbitražnemu sodišču dokončanje presoje, ki sta mu ju naročili dve sosednji državi. Vladna odločitev je bila dobra. Pritrdila je ključni tezi, da je treba spoštovati sprejete odločitve in mednarodne sporazume. Tudi zato lahko septembra pričakujemo odločitev arbitražnih sodnikov o imenovanju dveh novih ter prve mesece prihodnjega leta njihovo razsodbo.
Odločitev o nadaljevanju dela bo imela prav zaradi uveljavitve principa dogovora o arbitraži in njenega pomena za rešitev drugih mejnih sporov Hrvaške s sosedi vso potrebno mednarodno podporo. Enostransko odpovedovanje mednarodnih pogodb pač ne more biti praksa.
––––––––
Borut Šuklje mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
Prispevek je mnenje avtorja
