Tiskane izdaje
Morda je kdo pomislil, da je zgodba o Hitlerju in muftiju tista skrajna meja norosti. A pojavil se je Uri Ariel in dokazal, da se motimo. Arielove mačke so presegle Netanjahujevega muftija.
Ariel je vladni minister. Minister česa? Tega ni skorajda nihče vedel. Vsaj ne do zdaj. Zdaj se je pokazalo, da je kmetijski minister.
Kot kmetijski minister je tudi minister za mačke. Da, da. To ni šala. Celo v Izraelu mačke niso kmetijske živali. Mačke ne vlečejo pluga in ne nesejo jajc. Mačke je zgolj treba sterilizirati.
In prav v tem je problem. Izrael je poln mačk. Ljudje jih imajo radi. A bolj ko se množijo, manj hrane imajo na voljo. Tako je vlada že pred časom namenila sredstva za to, da se potepuške mačke polovijo in sterilizirajo ter tako njihovo število zmanjša toliko, da bodo lahko živele mačke vredno življenje.
Kdo je vse to plačal? Kmetijsko ministrstvo, seveda. Kdo drug.
(Zakaj? Tega nihče ne ve. Zagotovo obstaja kakšen skrit razlog.)
In nato nastopi Ariel. Ta politik skrajnega desnega krila. V drugih državah bi ga morda razglasili za fašista, vendar pa nam v Izraelu ni prav nič ljuba beseda na »f«.
Ariel je bil rojen v verskem kibucu (obstaja nekaj takšnih), se pridružil širjenju izraelskih naselbin in postal vodja tega gibanja. Ko so ubili Rehavama Zeevija, poimenovanega Gandhi, ki je veljal za svetega pokrovitelja skrajnih desničarjev, je Ariel dobil njegov sedež v knesetu. S svojimi fanatičnimi privrženci je ustanovil super stranko, se pridružil drugi super desničarski stranki, se od nje ločil in se združil z drugo super stranko. Trenutno je vodja ene od frakcij stranke Židovski dom in minister. Toliko o njem.
Ariel je resen človek. Nikoli nisem videl, da bi se smejal ali nasmehnil. Pravzaprav na skrivaj sumim, da je njegova zgornja ustnica paralizirana. On zagotovo ni eden številnih moških ali ženskih demagogov, ki jih sicer mrgoli v sedanji vladi. On je resno resen.
Lani je opravljal funkcijo ministra za stanovanjska vprašanja, kar mu je bilo pisano na kožo, saj je bila njegova glavna skrb zagotavljanje stanovanj za priseljence. Po zadnjih volitvah pa je postal zgolj minister za kmetijstvo in zdelo se je, da na tej funkciji − ustrezno − vegetira.
Priseljenci zasedajo velik del arabskega kmetijskega območja, a se v glavnem ne ukvarjajo s kmetijstvom. Kot kaže, je bila njihova glavna kmetijska dejavnost uničevanje oljk njihovih arabskih sosedov.
Do zdaj.
In tukaj nastopi Gospod. Gospod je ustvaril vsa živa bitja in jim naložil, naj rastejo in se razmnožujejo. To je prva od številnih božjih zapovedi. Torej je sterilizacija strogo prepovedana.
Novi kmetijski minister Ariel je v svojo grozo ugotovil, da je njegov urad zagotovil sredstva za sterilizacijo mačk. Strahota! Neodpustljiv greh v očeh boga!
In tako je minister izdal ukaz o takojšni ustavitvi tega brezbožnega početja. A kaj storiti z mačkami? Ariel se je globoko zamislil in na koncu izrekel besedo, ki mu je najbolj pri srcu: preselitev.
Kadar izraelski fašisti uporabijo to besedo, imajo običajno v mislih Arabce. Kar nekaj zaporednih Arielovih političnih strank je govorilo o »preselitvah« (angleško besedo »transfer« so uporabljali tudi v hebrejščini) − preselitev z Zahodnega brega, preselitev iz Gaze, preselitev iz vzhodnega Jeruzalema, preselitev s celotnega izraelskega območja. Ko je globoko razmišljal o mačkah, se je tako znova odločil za logično rešitev: zakaj pa ne, tudi mačke lahko preselimo!
Genialno. A, kam? Ministru se seveda ni treba ukvarjati s takšnimi podrobnostmi. Lahko se jih preseli kamor koli. Morda v katero od afriških držav. Mozambik? Zimbabve? Številne afriške države bi jih za dobro plačilo (ki bi ga zagotovile ZDA) zagotovo sprejele. Ker niso Judje, bi jih lahko sterilizirali ali po mili volji pobijali.
A tako kot Netanjahu in njegov mufti so tudi Ariel in njegove mačke povzročili pravi vihar. Izrael je poln ljubiteljev živali, borcev za pravice živali in njihovih podpornikov. Vsi ti so se odločno uprli temu novemu holokavstu.
Ariel je moral popustiti. Preseljevanja ne bo. In kaj bo z mačkami? V tem trenutku tega nihče ne ve.
(Iskreno priznanje: sem ljubitelj živali. Še posebej rad imam mačke. Nekega dne sem prinesel domov majhno mucko in že v kratkem je v mojem trisobnem stanovanju živelo 13 mačk, poleg še dveh, ki sta prihajali občasno, tukaj pa sva bila še moja žena in jaz. Danes doma nimam nobene mačke, res pa je, da mačke iz moje ulice z menoj redno delijo vse moje obroke.)
Država je zdaj polna šal na ta račun, a to še zdaleč ni smešna zadeva. Skrajna desničarska vlada se muči s pravo zakonodajno manijo, ki vsak teden doživi nov vrhunec.
Člani koalicije − ministri in člani kneseta − med seboj dobesedno tekmujejo s predlogi novih zakonskih osnutkov − smešnih ali okrutnih, pa tudi takšnih, ki so hkrati smešni in okrutni. Gre za pravi Vidov ples vladnih zakonodajalcev.
Prejšnji teden je kneset sprejel zakon, na podlagi katerega lahko sodniki tiste, ki mečejo kamne − vključno s 13-letnimi otroki − obsodijo na dveletno ali štiriletno zaporno kazen, pač odvisno od okoliščin. V Izraelu otroci, mlajši od 14 let, niso kazensko odgovorni, a so tudi za to našli ustrezno rešitev: vladni odvetniki tak primer zgolj umaknejo do takrat, ko obtoženi dopolni 14 let.
Starši tako obtoženih otrok so v tem času prikrajšani za vse socialne dodatke, poleg tega pa morajo plačati tudi globo, ki znaša 10.000 šekelov, kar je več kot 2500 ameriških dolarjev.
Eden od naslednjih novih predlogov zakona določa, da mirovni aktivisti in borci za človekove pravice ne morejo vstopiti v poslopje kneseta, če na vidnem mestu ne nosijo posebne ploščice. Resda to velja samo za člane tistih združenj, ki dobivajo denar od tujih vlad.
Številne Izraelce je to spomnilo na nacistični ukaz, po katerem so morali Judje ves čas nositi rumeno Davidovo zvezdo. Nekateri so celo predlagali, da bi morala biti omenjena tablica rumena in v obliki šesterokrake zvezde.
Takšne organizacije (vključno z uglednimi združenji, kot je B'Tselem, ki uživa ugled celo v armadi) morajo tudi javno objaviti podatke o tujih virih, ki jih financirajo ali z njimi komunicirajo.
Za tem predlogom se skriva dejstvo, da združenja desnega krila ne potrebujejo pomoči tujih vlad, saj se dobesedno valjajo v denarju, ki jim ga pošiljajo Judje, ki živijo v tujini. Sheldon Adelson, denimo, je bogatejši od številnih vlad, pri tem pa je on zgolj eden od multimultimilijarderjev, ki odkrito financirajo Netanjahuja in stranko Likud.
EU in nekatere evropske vlade podpirajo mirovne organizacije in organizacije za človekove pravice (na žalost, ne Guš Šalom) in s tem povzročajo nejevoljo med člani stranke Likud. To pa rojeva nove ideje.
Eden od novih predlogov je tudi sprememba zakona, ki zadeva »nagovarjanje k uporu«. Do zdaj je bilo mogoče posameznika (pri tem imamo v mislih Arabca) obsoditi šele, ko so bili na voljo trdni dokazi, da obstaja neposredna nevarnost, da bodo njegove ali njene besede pripeljale od izvedbe terorističnega dejanja. Zdaj ni nič več tako. Ker vsi Arabci govorijo ali pišejo, da nasprotujejo zasedbi, je lahko vsak od njih pravnomočno obsojen.
Omeniti moramo tudi »narodni zakon«. V njem je zapisano, da je Izrael »narodna država izraelskega ljudstva«. To je seveda popolna neumnost: »narod« in »ljudstvo« sta dve popolnoma različni zasnovi.
Po sedanji zakonski opredelitvi je Izrael »judovska in demokratična država«. Oba pojma sta enakovredna. Najnovejši predlog pa v svoji izvirni verziji določa, da je treba, če med »judovsko« in »demokratično« opredelitvijo države obstaja protislovje, »judovsko« postaviti pred »demokratično«. Povedano s preprostimi besedami, to pomeni, da Izrael ne bo več demokratična država.
Izbruhnil je silovit javni protest, tako da so se za zdaj temu odrekli. A ne glede na to, omenjeni odlok diskriminira 20 odstotkov državljanov Izraela, ki so Arabci, in morda še okoli dodatnih pet odstotkov, ki zaradi verskih razlogov ne spadajo med Jude.
Tukaj moramo vsekakor omeniti Ajeleta Šakeda, pravosodnega ministra, ki je glavni sovražnik vrhovnega sodišča. Ta častitljiva institucija je glavni steber okupacije, vendar pa v posamičnih primerih pogosto obstruira vlado. Ministri (in ministrice?), ki ugled te institucije izkoriščajo za to, da govorijo in počnejo najbolj grozovite stvari, so našli rešitev tudi za to nevšečnost: ustanovili so vzporedno sodišče.
To sodišče, sodišče nacionalne varnosti, bo obravnavalo vse primere, v zvezi s katerimi vlada ne bi mogla pričakovati tega, da bo vrhovno sodišče razsodilo njej v prid. Takšna sodišča sicer obstajajo v številnih totalitarnih državah.
Ta gorečnost ministrov me je spomnila na šalo, ki je bila aktualna v naši armadi:
Obstajajo štiri kategorije oficirjev: 1. inteligentni in prizadevni, 2. inteligentni in leni, 3. neumni in leni, 4. neumni in prizadevni.
Razvrščeni so bili po tem vrstnem redu. Inteligentni in prizadevni so najboljši: veliko naredijo in vse, kar naredijo, naredijo dobro. Sledijo inteligentni in leni: naredijo malo, a to, kar naredijo, naredijo dobro. Nato pridejo na vrsto neumni in leni: vse, kar naredijo, naredijo slabo, a, hvala bogu, ne naredijo veliko. V četrto kategorijo sodijo leni in prizadevni in ti so najslabši: naredijo veliko in vse, kar naredijo, je katastrofalno.
Vse to se dogaja v deželi, ki še vedno slovi kot »edina demokratična država na Bližnjem vzhodu«. Lahko se samo sprašujemo, kako dolgo bo ta naziv sprejemljiv v civiliziranem delu sveta.
Pred kratkim je Netanjahu izjavil nekaj, kar bi lahko šokiralo svet, če bi ga svet poslušal. A Netanjahu je do zdaj izjavil že toliko vsega, da ga celo številni Izraelci nič več ne poslušajo.
Eden od najbolj slavnih stavkov iz Svetega pisma je vprašanje, ki ga je Abner postavil Joabu. Abner je bil poveljnik v armadi kralja Savla, Joab se je bojeval pod Davidovim poveljstvom. Po dolgi državljanski vojni, v kateri je zmagal David, je Abner vprašal Joaba: »Ali naj meč vedno žre? Ne veš, da bo nazadnje bridko?« Joab mu ni prisluhnil in je na koncu ubil Abnerja.
V stari hebrejščini je dobesedno zapisano: »Ali naj meč vedno žre?«
Ta teden je Netanjahu odgovoril na starodavno vprašanje. Pred izraelskim ljudstvom je dejal: »Pri nas bo vedno žrl meč.«
Prevedeno v sodobni jezik: Da, vedno bomo živeli z mečem v roki. Nikoli ne bo miru.
Pa ne gre za to, da bi imel Netanjahu tako rad vojno. On se preprosto zaveda tega, da bi morali, če bi hoteli vzpostaviti mir, vrniti vsa zasedena ozemlja. Tega pa niso pripravljeni storiti ne on ne ljudje, ki ga obdajajo.
V tem je, na kratko povedano, ves problem.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
