Avtoritete nekoč in danes

Prav bi bilo, da vlada zviša plačo učiteljem in vzgojiteljem. A le tistim z veliko začetnico in avtoriteto.

Objavljeno
21. februar 2018 20.11
Slovenija, Ljubljana, 11.05. 2005 - Represija v oli - ilustracija. foto: Bla Samec/ DELO
Andreja Gomboc
Andreja Gomboc

Ob nedavni stavki zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, med katerimi so tudi moje kolegice in kolegi, od vzgojiteljev v vrtcih do univerzitetnih profesorjev v javnem sektorju (kot je to v navadi, uporabljam moško slovnično obliko za oba spola ...), je bil večkrat omenjen ugled teh poklicev v javnosti. Verjetno se vsi strinjamo, da nosijo veliko odgovornost, saj sta jim zaupana vzgoja in izobraževanje mladih generacij ter s tem naša prihodnost. A koliko vpliva na mlade in prihodnost imamo učitelji zares? Koliko avtoritete še imamo? In kdo sploh so avtoritete dandanes?

V slovarju slovenskega knjižnega jezika izvemo, da pomeni avtoriteta »ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja«.

Med poklici, ki so v preteklosti uživali najvišjo avtoriteto, so bili poleg učiteljev še duhovniki in zdravniki. Zdi se, da je avtoriteta omenjenih poklicev v preteklosti izvirala predvsem iz znanja, delno moči (razen pri posameznikih, ki so bili hkrati tudi na takem ali drugačnem vodilnem položaju).

Duhovniki in cerkvene ustanove so v nekaterih okoljih še vedno pomembna, če že ne najvišja avtoriteta. V marsikateri družbeni skupini pa sta njihov ugled in duhovni vpliv danes majhna.

Zdravniki razumljivo tudi danes uživajo avtoriteto v širokem krogu ljudi. Kljub problemom, ki pestijo naše javno zdravstvo, razširjajočemu se nezaupanju v uradno medicino, ki se kaže tudi z nizko precepljenostjo prebivalstva in zatekanju v raznorazna alternativna zdravljenja, sem prepričana, da se nas bo večina ob kakršnihkoli resnejših zdravstvenih težavah obrnila za nasvet in pomoč k zdravnikom. Avtoriteta na podlagi znanja, torej.

Z učitelji je zgodba nekoliko drugačna. V zadnjih sto letih se je pogled na vzgojo (k sreči) močno spremenil. A spremenil se je tudi odnos, ki ga imajo nekateri starši (z njimi pa tudi otroci) do učiteljev in šole. Učitelji se pogosto pritožujejo, da permisivna vzgoja, zaščitniški starši, ki se vtikujejo v njihovo delo, administrativne omejitve in podobno spodkopavajo njihovo avtoriteto v razredu in jim onemogočajo uspešno delo.

So imeli učitelji nekoč več ugleda in vpliva kot danes? Gotovo je bilo tako v časih, ko je bila povprečna stopnja izobrazbe nizka. Če so tedaj komaj pismeni starši povsem verjeli učitelju, karkoli je že trdil, je danes večina staršev razgledanih, izobraženih, nemalokateri celo z višjo stopnjo izobrazbe kot učitelji v osnovnih in srednjih šolah. To seveda še ne pomeni, da se ti starši bolje spoznajo na vzgojo in izobraževanje svojih otrok kot pa za to strokovno usposobljeni kader. Pomeni pa, da lažje prepoznajo učitelja, ki je – enostavno in po domače rečeno – slab.

Z vzgojno-izobraževalnimi poklici imam izkušnje že praktično celo življenje, iz različnih zornih kotov. Najprej kot otrok v vrtcu in šoli, nato kot študentka; še pred zaključkom doktorata sem kot mama začela nov krog v vrtcu, šoli ... in vmes še sama postala (visokošolska) učiteljica.

Kot učenka sem bila (po svoji subjektivni oceni ...) neproblematična in vedoželjna, kot mama se ne vmešavam v delo učiteljev in otroka spodbujam, da čim bolj samostojno rešujeta težave, tudi tiste v šoli. Če kot »uporabnica« primerjam avtoriteto učiteljev nekoč in danes: gotovo so bili v času mojega šolanja učitelji strožji, večji poudarek so dajali ubogljivosti, mirnemu sedenju in tišini pri pouku, mobitelov, ki bi nenehno motili našo zbranost, pa takrat tako ali tako še ni bilo ... in še marsikaj je bilo drugače. Ne glede na to so učitelji pri vsakem od nas pokrivali celotno paleto avtoritete: nekatere smo spoštovali, drugih smo se bali, tretji so bili »neškodljivi«, nekateri pa slabi. A nekoč in danes velja, da si učitelj v veliki meri avtoriteto v razredu ustvari ali zapravi sam. Z nastopom, z znanjem, z odnosom do učencev. To sem preizkusila tudi sama v vlogi učiteljice.

Eno večjih razočaranj v tej vlogi (čeprav sem v dveh desetletjih poučevanja na univerzah videla in slišala marsikaj) sem doživela kot učiteljica bodočih učiteljev – pedagoških študentov, ki danes prihajajo s fakultet in bodo naše otroke in vnuke učili naslednjih 40 let. Nekateri med njimi so rojeni za ta poklic in bodo nedvomno izvrstni učitelji. Mnogi pa so še tik pred diplomo povsem nezainteresirani in kot da so se na tem študiju znašli po nekem čudnem naključju, morda zaradi pomanjkanja drugih, njim ustreznejših izbir. Kot da jim še ni seglo do zavesti, da bodo čez leto ali dve vstopili v razred, čisto zares in ne le za vajo, in jim bo zaupana izjemno pomembna naloga.

Vpliv učiteljev je namreč lahko velik, včasih celo odločilen – bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu. Mnogi kolegi in kolegice, vključno z mano, smo se za študij fizike in s tem svojo poklicno pot odločili, ker nas je odličen profesor v srednji šoli znal navdušiti za to področje.

Take odlične učitelje, predane svojemu poklicu, srečujem tudi danes, na primer kot mentorje pri tekmovanju iz znanja astronomije, ki poteka pod okriljem Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Učitelje, ki znajo navdušiti mlade za dodatno delo in pridobivanje znanja tudi po koncu rednega, že tako natrpanega šolskega urnika. To so zame učitelji z avtoriteto in z veliko začetnico, kakršni bi v idealnem svetu morali biti vsi. Med stavkajočimi so bili učitelji iz celotne palete omenjene zgoraj. Prav bi bilo, da vlada usliši zahteve po (znatno) izboljšanem plačilu učiteljem in vzgojiteljem. A le tistim z veliko začetnico in avtoriteto.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.