Tiskane izdaje
Zoran Milanović je imel to septembrsko sredo na sestanku šefov držav Evropske unije zelo veliko priložnost. Lahko bi pokazal, da zna reševati probleme. A se je odločil drugače. To je bilo še toliko bolj presenetljivo, ne zgolj zato, ker hrvaški predsednik vlade dobro pozna posledice vsakršnih zaostritev odnosov med državami Zahodnega Balkana, temveč tudi zato, ker so se na tokratnem bruseljskem sestanku prvič videle tudi mogoče rešitve velikega begunskega vala.
Kljub vsemu – in ne glede na vrsto pojasnjevanj in prepričevanj – je Hrvaška vztrajala pri zapori meje z sosednjo državo. Predsednik srbske vlade Aleksandar Vučić je napisal pismo ključnim voditeljem Evropske unije o tem, da je Hrvaška z agresivnimi in nesprejemljivimi potezami drastično prizadela ne samo nacionalne in vitalne ekonomske interese Srbije, ampak tudi regionalno stabilnost. Sledili so protiukrepi in popolna zamrznitev diplomatskih in trgovinskih odnosov med državama. Pomeni, da so posledično postali tudi vsi drugi odnosi med državami v regiji popolnoma nepredvidljivi in nevarni.
Porušeni principi
Države zahodnega Balkana so več let sistematično utrjevale princip medsebojnega iskanja rešitev tudi najbolj zapletenih nerešenih vprašanj. Bilo je nekakšno načelo, da se dokaže, da te države s svojim članstvom v Evropski uniji ne bodo na obremenjeno bruseljsko mizo prinašale novih problemov ali težav, ampak rešitve. To je bila tudi podlaga različnih diplomatskih iniciativ, od Pahorjevega procesa Brdo do berlinskega foruma Angele Merkel. V teh dneh so bili vsi ti principi, vsaj začasno, porušeni.
Vzrok za tako radikalno poslabšanje odnosov dveh ključnih držav regije ni samo vprašanje beguncev. Politično bi bilo popolnoma nerazumno sprejeti tako radikalno odločitev, kot je dejanska prekinitev odnosov z sosednjo državo, samo zaradi suma, da Srbija načrtno usmerja begunce proti hrvaški, in ne proti madžarski meji.
Jelena Lovrić, komentatorka zagrebškega Jutranjega lista, je napisala, da se je Milanović odločil drugače kot madžarski predsednik Orban. Da proti sosednji državi ne bo gradil žične ograje, ampak bo, preprosto in ceneje, zaprl mejo.
Milanović je, kot smo ga lahko razumeli na omenjeno sredino noč, zaprl meje Hrvaške z Balkanom. Na vprašanje, zakaj so se nizali različni odgovori, od onih, večinoma povezanih z begunci in migranti, do tistih, ki so iskali razloge tudi v prihajajočih hrvaških parlamentarnih volitvah. Nekako zamolčan pa je ostal vsaj še en vzrok, ki bi ga lahko določili z naslednjim vprašanjem: ali je bil razlog takšne zaostritve odnosov s Srbijo namera političnega izstopa iz regije Zahodnega Balkana?
Prve dni marca letos je bil v Zagrebu simpozij, z razmeroma preprostim in dolgočasnim naslovom Hrvaška in razvojna politika EU do leta 2020. In dejansko je sestanek tudi bil dolgovezen. Vendar samo do nastopa nekdanjega slovaškega predsednika vlade, Mikuláša Dzurinde, ki je pozval bodočo (kot jo je imenoval) vlado Tomislava Karamarka, naj Republiko Hrvaško pridruži Višegrajski skupini držav, torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski. S tem naj bi država zelo izboljšala svojo gospodarske in obče razmere. Edina ovira za takšno namero naj bi bili le tisti politiki – omenjali so zunanjo ministrico Vesno Pusić –, ki reševanje posameznih vprašanj povezujejo tudi z iskanjem rešitev, ki bi bile sprejemljive za druge države Zahodnega Balkana. Tistega dne se mi je to zdelo samo nekakšna domislica, ki je popestrila pogovor in bila malo uporabljena tudi za relativiziranje ministričine napovedane kandidature za generalno sekretarko OZN.
In tako bi ostalo, če ne bi samo teden ali dva pozneje zasledil vesti, da je hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović sprejela podpredsednika poljske vlade Tomasza Siemoniaka in da sta govorila tudi o pomenu Višegrajske skupine držav. No, tudi to bilo lahko zgolj naključje. Vendar le do konca junija letos, ko je v Zagreb na uradni obisk prišla predsednica Litve, Dalia Grybauskaitė. Zanimiva je bila izjava gostiteljice, Grabar Kitarovićeve, pravzaprav njeno sporočilo, da Hrvaška priznava svoje obveze do sosednjih balkanskih držav, da pa se po svoji regionalni pripadnosti vidi in določa predvsem v srednji Evropi. Torej v skupini z državami Višegrajske skupine, Avstrijo in Slovenijo. Ali celo nekoliko širše, v »Zwischeneuropi«, ki ji pripadajo tudi baltske države. Tej presenetljivi formulaciji je hrvaška predsednica dodala tudi tezo o pomembnosti povezave od Baltika do Jadrana kot ključnem elementu evropske stabilnosti.
Na tej točki pa je že bilo treba biti pozoren. Tudi zato, ker Hrvaška leta 1991 in 1992 ni hotela sodelovati z Višegrajsko skupino držav, niti se ni hotela priključiti Coni svobodne trgovine srednje Evrope, saj je takratni predsednik dr. Franjo Tuđman razumel, da je Hrvaška bolj razvita kot nekdanje države vzhodnega bloka. Obenem pa je bil, kot je pred časom napisal zagrebški profesor Damir Grubiša, pokojni Tuđman prepričan, da ji članstvo v vseh evropskih asociacijah pripada, tako na temelju hrvaških zaslug pri obrambi krščanstva kot zaradi dejstva, da je Evropska unija zveza držav, katere del je Hrvaška nekoč že bila. Da se je država izkazala s starimi zaslugami in se ji zato ni treba spet dokazovati s pravili novega evropskega projekta, utemeljenega na spoštovanju človekovih pravic, demokratičnih vrednot, miru in blaginje.
Geopolitična samozavest
Očitno se je Kolinda Grabar Kitarović vrnila na izhodišče. Ponovno je politično določila pomembnost skupine višegrajskih držav. Tako se je 8. septembra letos v Krakowu srečala z novim poljskim predsednikom Andrzejem Dudo. Predsedničina izjava po sestanku je kipela od geopolitične samozavesti. Skupaj delamo na pogonu močnega dialoga med Baltikom in Jadranom. Mislim, je dejala, predvsem na niz povezav, prometnih koridorjev, železniške infrastrukture, energetskih projektov ter sodelovanja pri vprašanjih varnosti na jugu Evrope, vključujoč krizo v Ukrajini, in vprašanja migracij. Predsednica je tudi navedla, na katere države, ki naj bi bile vključene v takšno iniciativo, misli. Neposredno je predsednike držav regije Jadran–Baltik, Litve, Latvije in Estonije, držav Višegrajske skupine ter Avstrije in Slovenije pozvala na sestanek konec septembra, v času zasedanja generalne skupščine OZN.
Ocena hrvaške predsednice je bila, da je Hrvaška s polnopravnim članstvom v zvezi Nato in članstvom v Evropski uniji izpolnila svoje ključne politične cilje, da pa se njeni zunanjepolitični cilji vežejo predvsem ali zgolj na Zahodni Balkan. In ne na države, ki jih vabi na septembrski sestanek in s katerimi jih veže skupna evropska zgodovina. Grabar Kitarovićeva je hkrati ocenila, da ima kot predsednica države prav v zunanji politiki velika pooblastila. Torej tudi spremeniti zunanjepolitične prioritete in posledično odreči podporo Pusićevi pri njeni mednarodni kandidaturi.
Vsaj tega zadnjega Milanović ni mogel preslišati. Tudi zato, ker najverjetneje ni pozabil tajnega sestanka, ki sta ga konec marca 2010 imeli Vesna Pusić in takratna predsednica vlade Jadranka Kosor. Milanović se je takrat že pripravljal na volitve in prevzem oblasti. Kot vodja opozicije je obiskoval posamezne evropske prestolnice in zbiral tudi zunanjepolitično podporo. Obenem je cenil, da je ključna prestolnica za hrvaški napredek pri članstvu v EU, Berlin. Da Nemčija lahko prepriča tudi tiste države, ki so zagovarjale tezo, da je politično sprejemljivo, predvsem zaradi regije, v istem časovnem obdobju, v polnopravno evropsko članstvo sprejeti Hrvaško in Srbijo. In da je to dovolj in da to lahko prek socialdemokratskih povezav stori tudi sam. Pusičeva, ki je bila predsednica parlamentarnega odbora, zadolženega za evropske integracije, pa je ocenila, da ta zadnji korak k EU lahko naredita skupaj z predsednico vlade. Sklicali sta sestanek ključnih ljudi hrvaške politike, za udeležbo prepričali tudi novoizvoljenega predsednika Ivo Josipovića in posledično Milanovića prisilile, da se je udeležil srečanja. Kljub bližajočim se volitvam je moral priti na sestanek s tako pomembno volilno temo, ki jo je razumel kot svojo, in hkrati sedeti poleg svoje volilne tekmice, Jadranke Kosor.
Tudi zato Milanović ni mogel spregledati nove iniciative Grabar Kitarovićeve. Iniciative o izstopu iz Zahodnega Balkana.
Popolna prekinitev odnosov s Srbijo ni posledica begunske katastrofe. Begunska kriza je bila samo povod. Prekinitev ali ohladitev odnosov z državami regije je del geopolitične preusmeritve Republike Hrvaške z Zahodnega Balkana v Srednjo Evropo, v povezavo Baltika in Jadrana. Očitno je vsaj predsednik vlade Milanović ocenil, da mu zaostritev razmer s Srbijo prinaša kratkoročno evropsko osamitev, da pa se dolgoročno vendar izide.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Borut Šuklje je mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
