Tiskane izdaje
Začetek leta 1929 je moral državljane prve jugoslovanske države navdajati z nelagodjem, negotovostjo in tesnobo. Vsaj v dveh pogledih je močno odstopal od že videnega. V državi je po nastopu šestojanuarske diktature vlado prevzel general. Pri tem je preskrbo, komunikacije in promet v državi hromila zelo huda zima z obilico snega in temperaturami globoko pod nič stopinj Celzija. Za Cecilijo Miško je bil tisti konec januarja še dodatno neprijeten. Devetindvajsetletna služkinja je na Okrajnem sodišču v Ormožu podala kazensko ovadbo proti nekdanjemu delodajalcu, upokojenemu profesorju zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji, Hilariju Tofanu. Njen očitek je bil hud. Marca 1928 naj bi ji Tofan na svojem domu v Marijini ulici 10 v Mariboru med spanjem pod nos porinil stekleničko, iz katere je vel oster vonj, nato pa jo omamljeno posilil.
Zakaj se je revna viničarska hči s Svetega Tomaža pri Ormožu prav takrat odločila spregovoriti o svoji nasilni izkušnji s Tofanom? Zdi se, da je bila njena odločitev povezana z dejstvom, da je le nekaj dni pred tem Marija Dobaj na Okrožnem sodišču v Mariboru podala sum, da je Tofanova soproga Konstanca z domačo zdravilsko prakso, tako imenovanim mazaštvom, povzročila smrt njene 15-letne hčere Metke Dobaj v času, ko je bilo dekle zaposleno kot služkinja pri zakoncih.
Prepletajoča se identiteta
S kazenskima ovadbama in odprtjem policijske preiskave se je začel počasi, a sistematično in natančno razpletati fascinanten klobčič, ki sta ga v stikih z okolico zadnjih deset let spletala begunca iz Bukovine – zakonca Konstanca in Hilarij Tofan. V Mariboru sta preživela dvajseta leta 20. stoletja. Mesto na jugoslovansko-avstrijski meji sta leta 1919 izbrala za svoj novi dom, ker so se v njem podobno kot v rodnih Črnovicah prepletale številne kulturne (verske, nacionalne, jezikovne) identitete z močnim nemškim in slovanskim elementom. Tofan je bil pred prvo svetovno vojno stalni profesor na gimnaziji v Seretu/Siretu, na začetku vojne pa ga je avstrijska oblast kot »znanega rusofila« najprej zaprla, nato pa poslala na bojišče v Karpate.
Hilarij Tofan je tudi na mariborskem sodišču brez omahovanja navedel ruščino kot materni jezik in je sam sebe ob vsaki priliki označil za rusofila. Za na videz enopomensko in preprosto besedo, ki je označevala osebo z rusko identiteto, se je skrivala neizmerno kompleksna, shizofrena in politično, versko, jezikovno ter etnično prepišna podoba Bukovine in Galicije, tega vmesnega prostora med dvema velikima svetovoma – evropskim in ruskim. Hilarij je bil v desetletju pred vojno aktivni član več rusko usmerjenih kulturnih in izobraževalnih društev v Črnovicah in Siretu, kjer je bil tudi vodja lokalnega muzeja. Ko družbeno in politično angažirani profesor po preselitvi v Maribor ni več zmogel prepoznati svoje osebe v svetu neznanih mu pomenov in simbolov, se je umaknil v duševno bolezen – leta 1919 se je pri Hilariju Tofanu začela razvijati paranoja.
H kompleksnosti idejnega sveta zakoncev je dodatno pripomogla Konstanca, saj je bila jezikovna, nacionalna in politična identiteta njene izvorne družine vsaj delno globoko predana ukrajinski nacionalni ideji. Prepletajoča se in fluidna identiteta pri Tofanovih je odlično odslikavala težavnost preoblikovanja skupinskih identitet v srednjeevropskem prostoru po razpadu avstro-ogrskega in ruskega imperija. Z razpadom dveh velikanskih držav in njunega miselnega sveta je začel razpadati tudi notranji svet zakoncev. V naslednjem desetletju se je kljub hlastanju za novimi miselnimi oprijemališči popolnoma sesul sam vase.
Policijska poizvedovanja v zadevi posilstva Cecilije Miško so že v začetni fazi potrdila, da sta se Tofanova v Mariboru verbalno in fizično izživljala nad služkinjami, zato so v službi ostajale le kratek čas. Čeprav Tofanove služkinje razen Cecilije Miško na sodišču niso bile pripravljene govoriti o spolnem nasilju na delovnem mestu, ker so želele zaščititi ostanke svoje osebne integritete, je bilo spolno suženjstvo služkinj v njihovem času razširjeno stanje, ki mu je patriarhalna družba uspešno obračala hrbet.
Marca 1929 je bilo pred sodnikom Leonom Štukljem v zadevi smrti najstniške služkinje na mariborskem Okrožnem sodišču zaslišanih več prič, mesec dni pozneje pa je bila Konstanca obsojena na dva meseca zaporne kazni in plačilo odškodnine staršema Metke Dobaj. Hilarij je medtem sodišču razkrival nevšečnosti pri pridobivanju jugoslovanskega državljanstva in prizadevanjih za stalno službo na gimnaziji, ki so mu zelo otežila prva leta v novi domovini. Čeprav sta zakonca prišla v Maribor brez imetja, se je Tofanu zdelo, da vlagata veliko truda v izkazovanje hvaležnosti in uslužnosti jugoslovanski državi, vse za ureditev svojega osebnega položaja. Osebna tragika zakoncev je bila tudi tu enkratna ponazoritev posledic spremenjene geopolitične podobe Evrope po prvi svetovni vojni. Kajti težave, ki jih je opisoval profesor iz Bukovine, so izhajale tudi iz prizadevanj nove jugoslovanske države, da bi po vzpostavitvi lastnega izobraževalnega sistema kar se da hitro na simbolni ravni povezala svoje državljane v novo skupnost. Nenehna navodila učiteljem po domoljubnem podajanju snovi z izrazitim domoznanskim predznakom so Tofana spravljala ob pamet, saj je bil prepričan, da napenja vse sile za pravilno idejno usmeritev pouka. Ravnatelju je večkrat tožil, da ima okoli sebe »same sovražnike«. Maja 1925 je bil suspendiran, junija pa po sklepu disciplinske komisije upokojen.
Zagrenjeni profesor se je od takrat skupaj z ženo zapiral v stanovanje, njun edini stik s spreminjajočo se realnostjo so bile služkinje. Četudi sta jih zakonca zaklepala v stanovanje, sta v mladih dekletih nenehno prepoznavala sledi novega časa. Udarci in zmerljivke so bile njun odgovor na vsakokratno boleče spopadanje s spoznanjem, da sveta, ki sta ga poznala, ni več. Hilarijeve paranoidne blodnje so hitro napredovale in kmalu se je čutil smrtno ogroženega tudi pred Konstanco.
Septembra 1929 je bil obsojen na leto dni zapora zaradi posilstva služkinje Cecilije, vendar je bila sodba februarja 1930 na višjem sodišču razveljavljena. Novembra istega leta je bila razveljavljena tudi sodba Konstanci Tofan. Verjetno nič mirnejše skupno življenje zakoncev Tofan po končanih sodnih procesih ni trajalo dolgo, saj je Hilarij januarja 1937 v Šentjurju, kamor sta se preselila, umrl za posledicami pljučnice. Konstanca naj bi ob vdoru Nemcev v Šentjur leta 1941 skupaj s služkinjo izpila strup.
Stiska in nazadnje patologija
Življenje zakoncev Tofan v Mariboru dvajsetih let 20. stoletja je bilo srhljivo, mračno in bolno, a bi lahko bilo zgodba katerega koli preobčutljivega izobraženega begunca, zaznamovanega z vojno in razpadom kulturnih imaginarijev. Primer Tofan je primer stiske in nazadnje patologije mislečega in senzibilnega človeka, ki je bil iztrgan iz domačega okolja prisiljen sodelovati v vojaških spopadih proti skupnosti, h kateri se je prišteval in za katero je angažirano deloval; nazadnje se je bil primoran spopasti s povsem enkratnimi kulturnimi razmerami v novem okolju in ob spremenjenem socialnem položaju.
Ironija časa je, da je brisal sledove za begunskima zakoncema. Ulica v bližini mariborske frančiškanske cerkve, ki se je med obema svetovnima vojnama imenovala Marijina, zdaj ne obstaja več; prekrila jo je mestna vpadnica in novejši trgovinski kompleks. Hiša številka 10 je bila močno poškodovana v zavezniškem bombardiranju Maribora v letih 1944–45 in pozneje porušena. Fotografija hiše je strahovita in pošastna, hkrati pa veličastna alegorija življenja zakoncev in delčka njunega zgodovinskega časa, ki je gradil in rušil obenem.
Zakonca sta kar najznačilnejša predstavnika časa dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki ga je odločilno zaznamovalo in ključno opredeljevalo občutenje vojne. Podobno velja za služkinjo, ki je leta 1929 brezkompromisno prebijala spolne in socialne zapovedi svojega časa ter zahtevala pravno zadoščenje za posilstvo. Tudi njo je svet po drugi svetovni vojni le bežno oplazil, saj je februarja 1947 umrla. Mučen kazenski proces, v katerem je pogumno razkrila svojo intimo, je najbrž pripomogel k temu, da si ni ustvarila lastne družine. Njeno ime je bilo Cecilija Miško.
––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Dr. Mateja Ratej
Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU
Na fotografiji, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je v bombardiranju poškodovana hiša na Marijini ulici 10.
