Beneška komisija med nebom in zemljo

Eksperti iz 60 držav so na 110. seji Beneške komisije (od njene ustanovitve leta 1990) obravnavali pravno analizo izrednega stanja po neuspelem državnem udaru in predloga uvajanja predsedniškega sistema v Turčiji. Analiza je pokazala, da nastaja nevaren razkorak, skoraj prepad med evropskimi standardi, ki jih promovirajo komisija in druge evropske institucije, in prakso držav članic.

Dialog brez žalitev

V vse več državah evropske standarde ignorirajo in jih tudi zavestno kršijo, vse bolj pogosto pa se tudi požvižgajo na kritiko, ki prihaja iz Strasbourga, Bruslja ali Benetk. Kljub temu je Beneški komisiji uspelo vzpostaviti vsebinski dialog brez žalitev in povzdignjenih tonov, in to v času, ko so bile na vrhuncu neverjetne žalitve in primerjave evropskih demokracij z nacizmom in fašizmom. V okviru tega dialoga je turška stran poudarjala, da se samo brani pred terorizmom, Islamsko državo, separatisti in simpatizerji državnega udara, Beneška komisija pa je vztrajala pri spoštovanju evropskih standardov varstva temeljnih človekovih pravic tudi takrat, ko je uvedeno izredno stanje.

Po oceni organov Sveta Evrope in Evropske unije so turške oblasti uvedle nesorazmerne ukrepe, ki so vodili do stotisoč priprtih, pet tisoč odpuščenih profesorjev, več kot sto ukinjenih medijev, odvzema imunitete in prostosti za 154 opozicijskih parlamentarcev, da o samovoljni represiji oblasti na jugovzhodu Turčije, ki se je začela pred državnim udarom, niti ne govorim. Beneška komisija k tej sliki prispeva prepričljive argumente o kršitvah evropskih pravnih standardov in turške ustave.

Kršitev ustave in svobode tiska

Že v lanskem oktobru je komisija opozorila na kršitve ustave v zvezi s preganjanjem parlamentarcev, tokrat pa se je osredotočila na kršitve svobode tiska. Glede na to, da je bil državni udar julija lanskega leta, bi se morala Turčija usmeriti k normalizaciji, ki bi na področju medijev pomenila ponovno vzpostavitev pogojev za kritično delovanje medijev kot varuhov odprtega dialoga, ki je pogoj demokratičnega delovanja oblasti. Namesto tega pa se dogajajo vedno novi kazenski pregoni novinarjev zaradi kritične vsebine njihovih prispevkov. Beneška komisija meni, da je svobodno delovanje medijev še posebej pomembno v času trajanja izrednega stanja in omejevanja svobodnega delovanja politične opozicije.

V izhodišču razprave o uvajanju predsedniškega sistema v Turčiji je bila misel, da lahko vsaka država svobodno izbira med parlamentarnim, polpredsedniškim in predsedniškim sistemom. Beneška komisija torej ni zbrala načelnih ugovorov proti predsedniškemu sistemu. Omejila se je na to, kateri elementi uvedbe predsedniškega sistema, ki bo predmet referenduma, lahko vodijo v avtoritaren sistem. Opozorila je, kaj je v turški različici slabše kot v drugih delujočih predsedniških sistemih. Ne gre samo za to, da se ustava spreminja in predsedniški sistem uvaja v času izrednega stanja in drastičnih omejitev za delovanje opozicije in medijev. Beneška komisija našteva deset slabosti predlagane ureditve, ki se nanašajo na monopolni položaj predsednika v izvršilni oblasti, pri razpuščanju parlamenta, možnost trikratne zaporedne izvolitve in uvedbe izrednega stanja. Še posebej neprimerno je, da referendumske aktivnosti potekajo v sedanjem času. Beneška komisija meni, da bi morali preložiti referendum ali pa pred njim odpraviti omejitve za svobodno delovanje opozicije in medijev. Ko je vnaprej jasno, da Turčija ne bo storila ne prvega ne drugega, izpade precej neprepričljivo zatrjevanje obeh strani o tvornem sodelovanju med Turčijo in Beneško komisijo.

Nenavadna praksa ustavnega sodišča Španije

Beneška komisija se je ukvarjala tudi z drastičnimi zaostritvami denarnih kazni, ki jih lahko odreja ustavno sodišče Španije zaradi neizvrševanja njegovih odločitev. Beneška komisija upravičeno opozarja, da bi morala biti skrb za izvrševanje odločitev ustavnega sodišča veliko širša in se ne bi smela reducirati na sankcije, ki jih izreka ustavno sodišče samo (ob izreku kazni lahko ustavno sodišče tudi razreši tiste, ki so odgovorni za neizvrševanje njegovih odločitev). Opozorila pa je tudi, da večkratno povečanje denarnih kazni spreminja njihovo naravo. Toliko bolj, ker se izrekajo kot repetitivne, torej takšne, ki se ponavljajo toliko časa, dokler se odločitev ne izvrši.

Da bo Španija tokrat pripombe upoštevala, je malo verjetno, ker se zaostritve povezujejo z bojaznijo, da oblasti v Kataloniji ne bodo hotele spoštovati odločitev ustavnega sodišča pri svojih osamosvojitvenih prizadevanjih. Tudi množične kazenske ovadbe akterjev osamosvojitvenih prizadevanj kažejo, da je na pomolu konflikt, in ne iskanje kompromisnih rešitev, na primer uvajanje asimetričnega položaja Katalonije.

Kaj naj stori predsednik Slovaške?

Slovaški predsednik republike sprašuje Beneško komisijo, ali lahko odkloni imenovanje ustavnih sodnikov, ki jih predlaga parlament, čeprav je na kandidatni listi dvakrat toliko kandidatov, kot je odprtih mest. Beneška komisija se ni hotela opredeliti do ravnanja predsednika republike, ker da lahko celovit odgovor na konkretno vprašanje dá samo slovaško ustavno sodišče kot organ, ki mora imeti zadnjo besedo v ustavnih vprašanjih v državi.

Takšno realistično oziroma samoomejujoče stališče doslej ni bilo običajno za Beneško komisijo, ki želi z njim poudariti odgovornost državnih organov za spoštovanje lastne ustave. Beneški komisiji bo kljub temu ostalo dovolj dela, ker bo še naprej opozarjala na evropske standarde in na dobro prakso drugih evropskih držav. Slovaški na primer svetuje, da prouči možnost uvedbe tvetretjinske večine pri glasovanju o kandidatih za ustavne sodnike.

Na Beneški komisiji se zmanjšuje število novih vprašanj, povečuje pa število tistih njenih mnenj, o katerih ponovno razpravljamo, ker jih prizadete države ne upoštevajo. Ob takšni usmeritvi Beneška komisija ne bo več »nebeška«, torej takšna, ki vse vé in vse zna in ponuja za reševanje vsakega sistemskega zapleta nezmotljiv recept. Zato bodo morda v prihodnje države z manj strahu in negotovosti odločale, da potožijo Beneški komisiji o kakšni pravni dilemi, ki jih muči.

O Sloveniji pa nič

Sprememba slovenskega zakona o tujcih ni bila omenjena na seji Beneške komisije. Tega po mojem mnenju ne gre pripisovati slabi informiranosti članov Beneške komisije ali prizanesljivosti do Slovenije, prej gre za željo in upanje, da sporne rešitve v praksi ne bodo uporabljene. S tem pa se spet dotikamo razmerja med Turčijo in drugimi evropskimi državami, od katerega je v marsičem odvisno, ali se bo znova vzpostavila zahodnobalkanska begunska pot.

––––––

Dr. Ciril Ribičič je profesor ustavnega prava in nekdanji ustavni sodnik, član Beneške komisije. 

Beneška komisija je svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih. Ustanovili so jo maja 1990.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.