Bi se odpovedali najljubšemu šamponu?
sob, 25.11.2017, 09:00
Bi se odpovedali najljubšemu šamponu?

Mikroonesnaževala v vodi so izjemno obstojna, nevarna za okolje, vodne ekosisteme in zdravje ljudi.

Ko uporabimo izraz mikro, pomislimo na nekaj majhnega, morda tudi nepomembnega. Ko govorimo o mikroonesnaževalih, pa njihovo ime ne pomeni, da so nepomembna, temveč da jih v mediju, v katerem jih najdemo, zaznavamo v nizkih koncentracijah na nivoju mikrogramov, nanogramov ali celo manj. Če bi to zapisali kot decimalno število, bi za vejico tako našteli kar osem ničel ( < 0,000000001 g/L.)

Na evropskem nivoju potekajo številni projekti, ki obravnavajo sodobna onesnaževala v našem okolju, z njihovo prisotnostjo v podzemni vodi, ki je naš glavni vir pitne vode, pa se ukvarjamo tudi v mestu Ljubljana.

Za poplavo kemije smo krivi vsi

Tako sta Geološki zavod Slovenije in podjetje JP Vo-Ka postala partnerja v projektu AMIIGA, ki poteka na območjih občin Ig in Mestne občine Ljubljana ter je sofinanciran prek programa Interreg Srednja Evropa. Nekatera od teh mikroonesnaževal sicer spremljamo že desetletja, saj so nam to že v preteklosti omogočale laboratorijske analizne metode, druga pa šele v zadnjem času, bodisi zaradi pomanjkanja orodij, s katerimi bi lahko (zlasti organska) mikroonesnaževala spremljali, bodisi zato, ker so se v vodi pojavila šele nedavno.

V Evropi je registriranih več kot 100.000 kemikalij. Krivde za njihovo visoko številčnost ne nosijo le njihovi proizvajalci, pač pa mi vsi, saj se jih velika večina uporabi za proizvodnjo industrijskih, kmetijskih, farmacevtskih, medicinskih in potrošniških izdelkov. Nekatere kemikalije, kot so na primer zdravilne učinkovine, so nepogrešljive pri urejanju življenjsko pomembnih procesov, druge, ki sicer niso življenjsko pomembne, uporabljamo vsi – izdelke za osebno nego, kozmetiko, dišave in detergente. Ostanki velike večine teh izdelkov bodo zaključili svojo pot v odpadnih in površinskih vodah. Razumevanje in spremljanje vpliva kemikalij na zdravje ljudi in na naše življenjsko okolje sta torej nujen pogoj za učinkovito varovanje okolja. Naša soodgovornost velja tako za njihovo pravilno (ali zmanjšano) rabo kot tudi za njihovo ustrezno odstranjevanje iz okolja. S poznavanjem celostnega življenjskega kroga lahko kemikalije v okolju obvladujemo.

Mikroonesnaževala so izjemno obstojna in kot takšna predstavljajo tveganja za okolje, nevarnost za vodne ekosisteme in skoraj zagotovo vplivajo tudi na zdravje ljudi, saj jih s procesi čiščenja odpadne vode, ki jih večinoma uporabljamo danes, ne odstranimo ali pa nam to uspeva le deloma (njihov izvor prikazuje spodnja preglednica). Čistilne naprave sicer učinkovito ščitijo naše okolje pred vplivi človeka, saj odstranjujejo razgradljiva organska onesnaževala, a hkrati predstavljajo tudi najpomembnejši vir mikroonesnaževal v površinskih vodah, v katere se stekajo čiščene odpadne vode. Enako velja za odlagališča odpadkov, katerih izcedne vode so lahko vir mešanice onesnaževal z nepredvidljivimi toksičnimi, estrogeničnimi, mutagenimi in genotoksičnimi vplivi na reprodukcijo občutljivih organizmov v okolju.

Zakonodaja Evropske unije za zdaj še ne predpisuje mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti za mikroonesnaževala na iztoku iz čistilnih naprav. Eno od zadnjih pomembnejših sprememb zakonodaje prinaša sprememba uredbe o spremljanju stanja površinskih voda iz leta 2016, ki s predpisom vnaša na seznam 10 snovi, ki jih je treba spremljati (tako imenovana 'watch' lista). Med te snovi spadajo naravni in sintetični hormoni, antibiotiki, pesticidi in dodatki k hrani. Nadzorni seznam snovi se na ravni Evropske skupnosti tako vzpostavlja tudi za podzemne vode, da bi v prihodnje lahko učinkoviteje preprečili njihovo morebitno onesnaženje. Še danes je namreč aktualen vnebovpijoč primer onesnaženja s pesticidom atrazinom, ki se v Evropi – tudi po več kot desetletju prepovedi njegove uporabe – izjemno počasi odstranjuje iz vodnega okolja.

Stroka se strinja, da je treba ukrepati

Strokovnjaki si glede mikroonesnaževal nismo povsem enotni glede stanja prisotnosti v našem okolju, prav tako ne glede stanja površinskih in podzemnih voda, ki so pri nas glavni vir pitne vode. Strinjamo pa se, da je treba ukrepati čim prej. Pri tem pa imamo na voljo najmanj dva mehanizma. Prvi je preprečevanje ali zmanjševanje uporabe kemikalij, ki povzročajo tveganja v okolju, tudi s prepovedjo ali nadomestitvijo z drugimi vrstami kemikalij, drugi pa odstranjevanje mikroonesnaževal z uporabo sodobnejših postopkov čiščenja na čistilnih napravah za odpadne vode. Ne glede na končno izbiro nam vsak od ukrepov prinaša dodatne stroške.

Kemijska industrija, ki nam v zadnjih desetletjih z razvojem številnih novih snovi ponuja številne uporabne rešitve, je torej vse prej kot zelena. Čeprav se svojemu najljubšemu šamponu morda še lahko odpovemo, pa je neprimerno bolj zapleteno etično vprašanje o morebitnem umiku zdravil s trga, ki človeku in živalim omogočajo preživetje. Da so spremembe možne in mogoče, dokazuje Švica, ki že izvaja potrebne ukrepe na področju odpadnih voda. Tako na iztokih na 100 čistilnih napravah, torej na polovici vseh v državi, že potekajo projekti za zmanjšanje koncentracije mikroonesnaževal in toksičnosti čiščenih odpadnih vod.

In nazaj k rezultatom projekta AMIIGA. Rezultati kažejo, da so nekatera mikroonesnaževala v podzemni vodi pri nas prisotna v zelo nizkih koncentracijah, druga, ki nam lahko vzbujajo skrb, pa v nekoliko višjih. Za veliko večino mikroonesnaževal, ki jih opazujemo in spremljamo, lahko rečemo, da niso prisotna v takih koncentracijah, da bi jih s sodobnimi analitskimi tehnikami lahko zaznali. Poslabševanja stanja evropska zakonodaja ne dovoljuje, to pa nam vendarle lahko vzbuja optimizem.

 

Brigita Jamnik,

JP Vo-Ka, Slovensko društvo za zaščito voda


Joerg Prestor,

Geološki zavod Slovenije

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Bi se odpovedali najljubšemu šamponu?

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor