Bil sem tam

»Prosim, ne piši o Jairju Golanu!« me je prosil prijatelj. »Karkoli bi o njem napisal levičar, kot si ti, bi mu lahko samo škodilo!«

Nekaj tednov sem se vzdržal, zdaj pa ne morem več biti tiho.

General Jair Golan, namestnik načelnika generalštaba izraelske vojske, je imel na dan spomina na holokavst govor. Oblečen v uniformo je prebral vnaprej pripravljeno, dobro premišljeno besedilo in to je sprožilo razburjenje, ki se še ni poleglo.

O tem je bilo napisanih na desetine člankov. Nekateri so ga obsojali, drugi hvalili. Zdi se, da ni nihče zmogel ostati ravnodušen.

Poglavitni stavek v govoru je bil: »Če me ob spominih na holokavst kaj straši, potem je to moje zavedanje procesa, ki se je pred 70, 80, 90 leti dogajal v Evropi, še posebej v Nemčiji, in katerega sledi lahko najdemo tukaj, v naši sredi, leta 2016.«

Nastal je cel hudič. Kaj?! Sledovi nacizma v Izraelu? Podobnost med tem, kar so nacisti storili nam, in tem, kar mi delamo Palestincem?

Pred 90 leti je bilo leto 1926, eno zadnjih let nemške republike. Pred 80 leti je bilo leto 1936, ko so bili nacisti že tri leta na oblasti. Pred 70 leti je bilo leto 1946, leto po Hitlerjevem samomoru in koncu nacističnega rajha.

Čutim se zavezanega, da vendarle napišem nekaj o generalovemu govoru. To pa zato, ker sem bil tam.

Kot otrok sem bil priča zadnjim letom Weimarske republike (tako se je imenovala, ker so njeno ustavo sestavili v Weimarju, Goethejevem in Schillerjevem mestu). Kot politično dojemljiv fant sem bil priča nacističnemu Machtergreifungu (»prevzemu oblasti«) in polovici leta nacistične vladavine.

Vem, o čem je Golan govoril. Čeprav spadava v različne generacije, prihajava iz istega okolja. Najini družini izvirata iz majhnih mest v zahodni Nemčiji. Njegov oče in jaz imava prav gotovo veliko skupnega.

V Izraelu obstaja striktna moralna zapoved: ničesar se ne da primerjati s holokavstom. Holokavst je edinstven. Zgodil se je nam, Judom, ker smo edinstveni. (Verni Judje bi dodali: »Ker smo izbrani od boga.«)

Sam sem v preteklosti že prelomil to zapoved. Še preden se je Golan sploh rodil, sem objavil knjigo (v hebrejščini) Svastika, v kateri sem obujal spomine na otroštvo, in na podlagi tega prišel do določenih sklepov. Izdana je bila tik pred Eichmannovim sodnim procesom. Bil sem šokiran nad nevednostjo mladih Izraelcev glede obdobja nacizma.

Moja knjiga se ni ukvarjala s holokavstom, ki se je zgodil, ko sem že živel v Palestini, ampak z vprašanjem, ki me je mučilo že leta in me muči še danes: le kako se je lahko zgodilo, da je Nemčija, ki je bila takrat po vsej verjetnosti najbolj kultivirana nacija na svetu in ki je domovina Goetheja, Beethovna in Kanta, za voditelja demokratično izvolila poblaznelega psihopata Adolfa Hitlerja?

Zadnje poglavje v knjigi je naslovljeno Lahko se zgodi tudi tu!. Naslov je povzet iz knjige ameriškega romanopisca Sinclairja Lewisa, ki nosi ironični naslov Tukaj se kaj takega ne more zgoditi in pripoveduje o nacističnem prevzemu oblasti v Združenih državah Amerike.

V poglavju sem razpravljal o možnosti, da pride v Izraelu na oblast judovska nacistična stranka. Moj sklep je bil, da, v pravih razmerah, lahko v katerikoli državi na svetu pride na oblast nacistična stranka. Da, tudi v Izraelu.

Izraelska javnost je knjigo večinoma prezrla, saj so bili ljudje takrat prevzeti od močnih čustev, ki so jih vzbudila razkritja na Eichmannovem sodnem procesu.

Potem pa pride general Golan, ugledni profesionalni vojak, in pove isto stvar.

To ni bila improvizirana opazka, ampak uradni dogodek, na katerem je nosil svojo generalsko uniformo in bral vnaprej pripravljen, skrbno premišljen tekst.

Izbruhnil je vihar, ki se še ni polegel.

Izraelci imajo samozaščitno navado: ko se srečajo z neprijetno resnico, se izognejo njenemu bistvu in se ukvarjajo z nepomembnimi drugotnimi vidiki. V pisanih medijih, na televiziji in političnih tribunah se skoraj nihče ni ukvarjal z generalovimi bolečimi trditvami.

Ne, burna debata, ki je izbruhnila, se je sukala okoli vprašanj: ali je vojaškemu oficirju z visokim činom dovoljeno izraziti mnenje glede stvari, ki zadevajo civilne sfere? V vojaški uniformi, na uradnem dogodku?

Ali bi moral biti vojaški oficir tiho glede svojih političnih prepričanj? Oziroma, ali bi jih smel izraziti zgolj na sestankih, zaprtih za javnost (na »relevantnih forumih«, kakor se je izrazil Benjamin Netanjahu)?

General Golan uživa v vojski veliko spoštovanje. Kot namestnik načelnika generalštaba je bil do zdaj verjeten kandidat za načelnika generalštaba, kar bi postal, ko bi se trenutnemu iztekel običajni štiriletni mandat.

Izpolnitev teh sanj, ki jih pozna vsak oficir generalštaba, je zdaj zelo oddaljena. Golan je s svojim opozorilom, ki je zelo široko odmevalo, tako rekoč žrtvoval svoje napredovanje.

Samo spoštujemo lahko takšen pogum. Kolikor se spomnim, generala Golana še nisem srečal in nisem seznanjen z njegovimi političnimi prepričanji. Vendar občudujem njegovo dejanje.

(Spomnim se članka, ki je bil pred prvo svetovno vojno objavljen v britanski reviji Punch. Skupina mlajših vojaških oficirjev je objavila izjavo, ki je nasprotovala vladni politiki glede Irske. Revija sama se sicer ni strinjala z mnenji uporniških oficirjev, a je bila kljub temu ponosna, da so bili tako mladi oficirji pripravljeni za svoja prepričanja žrtvovati svoje kariere.)

Nacisti so začeli korakati na oblast leta 1929, ko je Nemčijo zadela huda svetovna ekonomska kriza. Majhna in smešna skrajno desna stranka je nenadoma postala pomembna politična sila. Potem pa so potrebovali štiri leta, da so postali največja stranka v državi in prevzeli oblast (čeprav pa so še vedno potrebovali koalicijo).

Bil sem tam, ko se je to zgodilo. Bil sem fant v družini, kjer je bila politika glavna tema ob večerji. Videl sem, kako je republika propadala, počasi, korak za korakom. Videl sem družinske prijatelje, ki so izobešali zastave s svastiko. Videl sem srednješolskega učitelja, ko je prvič vstopil v razred z vzdignjeno roko, govoreč »Heil Hitler« (pozneje mi je na samem zagotavljal, da se ni nič spremenilo).

V gimnaziji sem bil edini Jud. Na stotine fantov, ki so bili višji kot jaz, je z vzdignjeno roko pelo nacistično himno. Jaz je nisem pel. Zagrozili so mi, da mi bodo polomili vse kosti, če se bo to še kdaj ponovilo. Nekaj dni pozneje smo za vedno zapustili Nemčijo.

Generala Golana so obtožili, da primerja Izrael z nacistično Nemčijo. Nikakor. Skrbno prebiranje njegovega besedila pokaže, da je primerjal razvoj dogodkov v Izraelu s tistimi, ki so pripeljali do razgraditve Weimarske republike. Ta primerjava je utemeljena.

Kar se dogaja v Izraelu (še posebej od zadnjih volitev), je grozljivo podobno tistim dogodkom. Res je, potek je zelo drugačen. Nemški fašizem je zrasel zaradi ponižujoče predaje v prvi svetovni vojni, francoske in belgijske okupacije Ruhra v obdobju med 1923 in 1925, gospodarske krize leta 1929 in bede milijonov brezposelnih. Izrael je v svojih rednih vojaških akcijah zmagovalen, prebivalci pa živimo udobna življenja. Nevarnosti, ki nas ogrožajo, so druge vrste. Izvirajo iz naših zmag, ne porazov.

Razlike med današnjim Izraelom in takratno Nemčijo so pravzaprav večje kakor pa podobnosti. Toda podobnosti obstajajo in general je imel prav, da je opozoril nanje.

Diskriminacijo Palestincev v skoraj vseh življenjskih sferah lahko primerjamo z obravnavo Judov v prvem obdobju nacistične Nemčije. (Zatiranje Palestincev na zasedenih ozemljih bolj spominja na ravnanje s Čehi v »protektoratu«, po izdaji v Münchnu.)

V knesetu se je ulila ploha rasističnih zakonskih predlogov. Tako tisti, ki so bili že sprejeti, kakor tudi tisti, ki so še v postopku, močno spominjajo na zakone, ki jih je sprejel Reichstag na začetku nacističnega režima. Nekateri rabini pozivajo k bojkotu arabskih trgovin. Tako kot takrat. Na nogometnih tekmah se redno sliši vzklikanje »Smrt Arabcem« (»Judah verrecke«?). Član parlamenta je pozval k ločitvi judovskih in arabskih novorojenčkov v bolnišnicah. Glavni rabin je razglasil, da je bog ustvaril »gojim« (Nejude) zato, da služijo Judom. Ministra za izobraževanje in kulturo imata polne roke dela s tem, da šole, gledališča in umetnost podvržeta skrajni desničarski liniji. V Nemčiji se je temu reklo Gleichschaltung. Vrhovno sodišče, ponos Izraela, neprestano napada ministrica za pravosodje. Območje Gaze je ogromen geto.

Seveda ne bo nihče pri zdravi pameti primerjal Netanjahuja s Führerjem. Vendar so tudi stranke, ki smrdijo po fašizmu. Politična drhal v zdajšnji Netanjahujevi vladi bi z lahkoto dobila svoje mesto v prvi nacistični vladi.

Eden glavnih sloganov naše trenutne vlade je zamenjava »stare elite«, ki jo imajo za preveč liberalno, z novo. Eden glavnih nacističnih sloganov je bil, da morajo zamenjati »das System«.

Mimogrede, ko so prišli nacisti na oblast, so bili v nemški vojski skoraj vsi oficirji z višjimi čini zagrizeni protinacisti. Razmišljali so celo o puču proti Hitlerju. Njihov voditelj je bil leto pozneje, ko je Hitler likvidiral nasprotnike v lastni stranki, po hitrem postopku usmrčen. Rečeno je bilo, da generala Golana zdaj varuje osebni telesni stražar, kar se v izraelskih analih ni zgodilo še nobenemu generalu.

General ni omenil okupacije in naseljencev, ki spadajo pod oblast vojske. Toda omenil je dogodek, ki se je zgodil, tik preden je imel govor, in ki še vedno pretresa Izrael. V okupiranem Hebronu, ki spada pod vojaško oblast, je vojak videl hudo ranjenega Palestinca, ki je nemočno ležal na tleh. Približal se mu je in ga s strelom v glavo ubil. Žrtev je hotela pred tem z nožem napasti nekaj vojakov, a v tistem trenutku ni bila več za nikogar nevarna. To dejanje je bilo očitna kršitev trajnih vojaških povelj. Vojaka so postavili pred vojaško sodišče.

Po državi se je razlegalo kričanje: Vojak je heroj! Morali bi ga odlikovati! Netanjahu je poklical vojakovega očeta in mu zagotovil podporo. Avigdor Lieberman je prišel v prenatrpano sodno dvorano ter s tem izrazil solidarnost z vojakom. Nekaj dni pozneje je Netanjahu postavil Liebermana za obrambnega ministra, kar je druga najpomembnejša funkcija v državi.

Še pred tem pa je bil general Golan deležen močne podpore obrambnega ministra Mošeja Jalona in načelnika generalštaba Gadija Eisenkota. Po vsej verjetnosti je bil to pravi vzrok, da je bil Jalon brcnjen iz vlade in je bil na njegovo mesto imenovan Lieberman. To me spominja na puč.

Zdi se, da Golan ni samo pogumen oficir, ampak tudi prerok. Vključitev Liebermanove stranke v vladno koalicijo potrjuje Golanove najbolj črne bojazni. Gre za še en usodni udarec izraelski demokraciji.

Ali mi je usojeno, da bom v svojem življenju že drugič priča istemu razvoju dogodkov?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.