Tiskane izdaje
Vsi so že povedali svoje mnenje o grški krizi, pa če so to mnenje imeli ali ne. Zato se čutim dolžnega, da to storim tudi jaz.
Kriza je silno zapletena, meni pa se vse skupaj zdi precej preprosto.
Grki so porabili več, kot so zaslužili. Posojilodajalci, ki nastopajo neverjetno nesramno, zdaj zahtevajo, da se jim ta denar vrne. Grki nimajo denarja, pa tudi sicer jim ponos ne dopušča tega, da bi plačali.
Kaj storiti? Vsak komentator − od Nobelovih nagrajencev za ekonomijo do mojega taksista v Tel Avivu − ima svojo rešitev. Na žalost jih nihče ne posluša.
Angela Merkel in Aleksis Cipras še naprej bijeta drugo svetovno vojno. Odnosi med tema dvema narodoma pa so v preteklosti odigrali pomembno vlogo tudi v moji družini.
Moj oče je bil kot deček učenec v nemški »humanistični« gimnaziji. Tam so se namesto angleščine in francoščine učili latinščino in staro grščino. Tako sem latinske in grške izreke poslušal, še preden sem šel v šolo, in se pol leta sam učil latinsko − preden smo se leta 1933 na srečo iz Nemčije odselili v Palestino.
Izobraženi Nemci so oboževali Rimljane. Rimljani so bili ljudje, ki so trezno razmišljali, pisali zakone in jih spoštovali. Skoraj tako kot Nemci.
Nemci so imeli radi stare Grke, a so jih tudi prezirali. Kot je dejal njihov najpomembnejši pesnik Wolfgang von Goethe: »Das Griechenvolk, es taugte nie recht viel.« (Grško ljudstvo ni bilo nikoli kaj prida vredno.)
Grki so iznašli svobodo. Nekaj, o čemer stari Hebrejci niso mogli niti sanjali. Grki so iznašli demokracijo. V Atenah so se vsi (razen sužnjev, žensk, barbarov in drugih manjvrednih ljudi) udeleževali javnih razprav in skupaj sprejemali odločitve. Zato jim ni ostalo kaj dosti časa za delo.
Tako jih je videl moj oče in tako jih zdaj vidijo vsi spodobni Nemci. Prijetni ljudje, ki ti popestrijo počitnice, vendar pa niso dovolj resni, da bi človek z njimi sklepal posle. So preveč leni. In imajo preveč radi življenje.
Domnevam, da zdaj to zakoreninjeno stališče vpliva na mnenje nemških voditeljev in volivcev. Prav gotovo pa vpliva na stališče grških voditeljev in volivcev v zvezi z Nemčijo. Naj gredo k hudiču, skupaj s svojo obsedenostjo z zakoni in redom.
Kar nekajkrat sem bil v Grčiji in vedno so mi bili všeč tamkajšnji ljudje.
Moja žena Rachel je imela nadvse rada otok Hidra in odpeljala me je tja. Najti ladjo, ki naju je iz Pireja odpeljala do omenjenega otoka, pa je bila prava pustolovščina. To se je seveda dogajalo v času pred uvedbo interneta. Vsaka ladijska agencija je imela vozni red svojih ladij, ni pa bilo voznega reda, na katerem bi bile vse ladijske povezave. To bi bilo preveč urejeno, preveč nemško. (Če bi bil Pirej Haifa, bi bil vseobsegajoči vozni red v vsakem izložbenem oknu.)
V Atene sem bil povabljen na kar nekaj mednarodnih konferenc. Eni od njih je predsedovala Melina Mercouri, zelo inteligentna in čudovito lepa ženska, ki je bila takrat ministrica za kulturo. Šlo je za sredozemsko kulturo in srečanje je bilo dopolnjeno z veliko dobre hrane in ljudskimi plesi. Ob neki priložnosti sem bil v Tel Avivu eden od gostiteljev Mikisa Teodorakisa.
Torej nimam v zvezi z Grki nikakršnih predsodkov. Nasprotno. Pred zadnjimi grškimi volitvami sem dobil elektronsko pismo od človeka, ki ga nisem poznal, s prošnjo, naj podpišem mednarodno izjavo o podpori stranki Siriza. Prebral sem gradivo in podpisal. Tudi zdaj z naklonjenostjo spremljam njihov junaški boj.
Vse skupaj me je spomnilo na izraelski »Upor mornarjev« v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila vstaja proti vladajoči birokraciji. Ta upor sem odločno podprl in celo nekaj ur preživel v zaporu. Ko se je vse skupaj končalo z veličastnim porazom, sem srečal slavnega levičarskega generala in pričakoval sem, da me bo pohvalil. On pa je dejal: »Samo norci se spustijo v boj, v katerem ne morejo zmagati!«
Na koncu pridemo do ugotovitve: Grki dolgujejo velike vsote denarja. Gromozanske vsote denarja.
Zdaj je povsem brezpredmetno, kako je nastal ta velikanski dolg in kdo je kriv. Evropa (točneje Grčija) nima nikakršnih možnosti, da bi si povrnila izgubljene milijarde. A bo zagotovo pogubljena, če bo v to jamo brez dna dodajala še več denarja. Kako bi lahko Grčija preživela brez dodatnega denarja?
Ne vem. In močno sumim, da tega ne ve nihče. Vključno z Nobelovimi nagrajenci.
Zame je najpomembnejši vidik sedanje katastrofe prihodnost dveh velikih eksperimentov: Evropske unije in evropskega denarja.
Ko se je po bratomorni drugi svetovni vojni začela po celini širiti ideja o združeni Evropi, so potekale obsežne razprave o njeni bodoči obliki. Nekateri so predlagali nekaj, kar naj bi delovalo kot Združene države Evrope, torej nekakšno zvezo po zgledu ZDA. Charles de Gaulle, ki je takrat veljal za zelo vplivnega politika, se je temu odločno postavil po robu in prelagal l'Europe des Nations − veliko bolj ohlapno konfederacijo.
Precej podobne razprave so potekale tudi v Ameriki, preden so sprejeli končno odločitev o vzpostavitvi Združenih držav, nato pa ponovno tudi v času državljanske vojne. Na koncu so zmagali federalisti, tako da še danes sežigajo zastave konfederacije.
V Evropi je s svojo idejo zmagal de Gaulle. Nihče si ni dovolj močno želel vzpostavitve združenih evropskih držav. So pa bile državne vlade čez nekaj let pripravljene vzpostaviti zvezo neodvisnih držav, ki so nato del svoje neodvisne moči s težkim srcem prepustile supervladi v Bruslju.
(Zakaj Bruslju? Zato, ker je Belgija majhna država. Ne Nemčija ne Francija nista bili pripravljeni na to, da bi na svojih tleh dovolili vzpostavitev prestolnice novonastale zveze. To me spominja na potezo biblijskega kralja Davida, ki je svojo prestolnico preselil v Jeruzalem, mesto, ki ni pripadalo nobenemu od plemen, da bi tako preprečil ljubosumje med močnima plemenoma Judov in Efraimov.)
Zdi se, da vsi na vso moč sovražijo bruseljsko birokracijo, njena moč pa neustavljivo narašča. Moderni stvarnosti so po volji vse večje in večje enote. Za majhne države ni prihodnosti.
In to nas pripelje do evra. Evropska ideja vodi k vzpostavitvi velikanskega bloka, v katerem se bo svobodno pretakala skupna valuta. Za laika, kot sem jaz, je to čudovita ideja. In pravzaprav se ne spomnim tega, da bi ji kdaj nasprotoval kateri od uglednih svetovnih ekonomistov.
Danes se zlahka govori, da je bil evrski blok že od vsega začetka zgrešena ideja. Celo meni je danes jasno, da ni mogoče imeti skupne valute, ko pa vsaka država članica svoj državni proračun oblikuje v skladu s svojimi lastnimi kapricami in političnimi interesi.
Prav to pa je tudi poglavitna razlika med federacijo in konfederacijo. Kako bi delovale ZDA, če bi vsaka od njenih 50 držav članic vodila svoje lastno gospodarstvo, neodvisno od preostalih 49 članic?
Zdaj nas ekonomisti poučujejo, da se kaj takšnega, kot je evropska kriza, v ZDA ne bi moglo zgoditi. Če država Alabama zapade v slabo finančno stanje, ji avtomatično pomagajo vse preostale države. Centralna banka (oziroma zvezne rezerve) preprosto prelaga denar po celotnem območju. Brez problemov.
Grška kriza je posledica dejstva, da evro ne temelji na takšni federaciji. Grški gospodarski zlom bi lahko Evropska centralna banka preprečila bistveno prej, preden je prišlo do sedanjega stanja. Denar bi lahko iz Bruslja poslali v Atene, ne da bi to kdor koli opazil. Cipras bi lahko objel Angelo Merkel v njenem ministrskem uradu in srečno razglasil: »Ich bin ein Berliner!« (Res pa je, da si ne morem predstavljati, da bi šla Merklova v Atene in razglasila: »Ich bin eine Griechin!«)
Prva lekcija, ki smo se je naučili v krizi, je, da je nujen pogoj za vzpostavitev skupne valute pripravljenost vseh držav članic, da se odrečejo svoji gospodarski neodvisnosti. Država, ki tega ni pripravljena storiti, se ne more pridružiti takšni zvezi. Vsaka država lahko zadrži svoje dragoceno nogometno moštvo in celo svojo sveto zastavo, njen državni proračun pa mora postati del skupne gospodarske supervlade.
Danes je to popolnoma jasno. Na žalost pa to ni bilo jasno ustanoviteljem evrskega bloka.
Glede tega ima velika država, kot je Kitajska, velikansko prednost. Sploh ni federacija, pa vendar deluje kot enotna država z enotno valuto.
Majhne države, kot je Izrael, so sicer prikrajšane za ekonomsko varnost v okviru velike zveze, vendar pa imamo to prednost, da lahko svobodno ukrepamo in utrdimo našo valuto šekel v skladu z našimi interesi. Če so izvozne cene previsoke, se lahko odločimo za devalvacijo. Vse dokler je ocena vaše posojilne sposobnosti dovolj visoka, lahko počnete, kar vas je volja.
Na srečo nas ni nihče povabil v evrski blok. Skušnjava bi utegnila biti prevelika.
Tako lahko zdaj precej neobremenjeno spremljamo grško krizo.
A za vse tiste, ki smo prepričani, da bo moral Izrael, potem ko bo vzpostavil mir s palestinskim ljudstvom in celotnim arabskim svetom, postati del nekakšne območne konfederacije, je to zelo poučna zgodba.
Sam sem o tem pisal še pred nastankom izraelske države. Zavzemal sem se za Semitsko zvezo. To se najbrž ne bo zgodilo za časa mojega življenja, sem pa precej prepričan, da se bo to uresničilo še pred koncem tega stoletja.
Seveda pa se to ne more zgoditi, dokler je gospodarski prepad med Izraelom in arabskimi državami tako globok, kot je zdaj − ko je prihodek na prebivalca v Izraelu 25-krat večji kot v Palestini in v številnih drugih arabskih državah. A nekega dne, ko bo tudi arabski svet premagal sedanje težave, se bodo tudi zanj odprle možnosti za hiter napredek, kakršnega so doživeli v Turčiji in muslimanskih državah Vzhodne Azije.
Nekoč, zgodovinsko gledano, v ne tako daljni prihodnosti bodo svet sestavljale velike gospodarske enote, ki si bodo prizadevale za vzpostavitev učinkovitih svetovnih gospodarskih pravil in ki bodo imele skupno valuto.
Morda se zdi malce smešno razmišljati o tem v sedanjih razmerah. A za razmišljanje ni nikoli prezgodaj.
Spomnimo se na to, kaj je dejal Sokrat: »Edina prava modrost je v spoznanju, da nič ne veš.«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
