Tiskane izdaje
V zadnjih letih so vse popularnejše genetske analize sodobnih populacij v svetu, v Evropi in tudi v Sloveniji. Če je bil prvotni namen tovrstnih testiranj želja radovednih posameznikov po boljšem poznavanju klinične podobe in tveganja morebitnih bolezni, so določeni genetski markerji, kot so značilnosti Y-kromosoma, ki se prenaša po moški liniji, in mitohondrijske DNK, ki se prenaša po ženski liniji, vodili molekularne biologe in zainteresirano javnost tudi k vprašanjem o naših prednikih in možnih povezavah med sodobnimi populacijami, tudi etnosi, in njihovimi genetskimi markerji.
Problem, ki ga podpisani vidim v mnogih med tovrstnimi študijami, je nerazumevanje, kaj njihovi rezultati pravzaprav pomenijo. Pogosto sem neprijetno presenečen nad nenavadno lahkotnostjo pri povezovanju etničnih in genetskih markerjev. V takih študijah so pogosto lahkoverno in brez razmisleka uporabljene sintagme, kot so, denimo, »slovenska genetska (pod)skupina« ali »slovenske, hrvaške, nemške genske skupine«.
Genetski profil
1. Ne obstaja in ne more obstajati kakršnakoli slovenska genetska skupina ali podskupina. Slovenstvo je namreč jezikovna in kulturna kategorija, ne pa genetska kategorija. Če se, denimo, avstralski aborigin preseli v Slovenijo in ima, denimo, s slovensko državljanko bosanskega rodu otroke in ti nato svoje otroke, potem imamo pač dolgoročno v Sloveniji Slovence z avstralskimi in zahodnobalkanskimi geni. V nekaj generacijah niso taki Slovenci, vzgojeni v našem okolju in našem jeziku, nič manj Slovenci od mojih otrok.
2. Pač pa obstaja genetska slika Slovencev. A kako je z njo? Izjemno je raznolika! Z novejšimi genetskimi raziskavami se tako izkazuje mnogo večja primerljivost med, denimo, prebivalci zahodne Slovenije in prebivalci severne Italije, kot pa denimo s Prekmurci ali Dolenjci. Ti imajo svojo genetsko sliko zelo podobno tisti na Madžarskem, katere »mešanica genov« je – mimogrede – dobro primerljiva z »genetskim koktajlom« nekaterih zahodnoslovanskih narodov, predvsem Slovakov in Čehov. In vendar, ob podobnih deležih specifičnih genskih markerjev Slovenci govorimo slovensko, Madžari madžarsko, Slovaki pa slovaško. Ob genetsko pogojenem pogledu na etnično identiteto se torej lahko vprašamo: kdo je pravi Slovenec? Kdo je pravi Madžar in kdo je pravi Slovak? Je denimo prebivalec Sicilije, ki ima od ostale Italije močno drugačen »genetski podpis«, kaj manj Italijan od nekoga iz Rima? Kaj naj k temu reče povprečen Primorec, katerega genetska podoba je veliko bolj primerljiva z italijanskim »genetskim povprečjem«, kot pa je to, denimo, pri Sicilijancih.
3. V te pokazatelje genetskih značilnosti danes živečih prebivalcev Evrope se v zadnjih letih na zanimiv način umeščajo vse pogostejše analize genetskih markerjev starih populacij, pridobljenih iz vzorcev prazgodovinskega kostnega gradiva (tako imenovana stara DNK). Te analize kažejo, da so skoraj vse pretekle populacije v dani skupnosti (v podobi genetskega zapisa posameznikov na enem danem grobišču) tudi globoko v prazgodovini, vsaj od neolitika naprej (v jugovzhodni in srednji Evropi je to od 6. tisočletja pr. n. št. dalje), izjemno raznovrstne. Kaj to pomeni? Poenostavljeno rečeno, so se ljudje v Evropi močno mešali že vsaj od časa pred osmimi tisočletji. Tako, kot se genetski zapisi stare DNK kažejo danes, so le populacije iz mlajšega paleolitika in mezolitika genetsko presenetljivo enotne. Res pa je, da iz celotne Evrope za to dolgo obdobje med približno 25.000 in 6000 pr. n. št. razpolagamo le z nekaj deset analiziranimi posamezniki, kar za zdaj postavlja to zgodnje obdobje evropske genetske enovitosti na nekoliko trhle osnove.
4. Špekulacije o jasnih genetskih markerjih, povezanih s posamezno historično etnično populacijo, v znanosti popularne v zadnjih dveh desetletjih izključno na osnovi genetskih markerjev sodobnih populacij in ugibanj za nazaj, se ob rezultatih analiz stare DNK izkazujejo za napačne. Tudi v preteklosti so bile namreč populacije prav tako genetsko mešane, kot so danes. Kaj to pomeni? To preprosto rečeno pomeni, da so ljudje – bodisi zaradi takih in drugačnih oblik migracij, zaradi izrednih nasilnih dogodkov ali denimo zaradi porok na dolge razdalje – tudi v preteklosti intenzivno izmenjevali svoj genetski material.
5. Tako kot se izkazuje pri večini prazgodovinskih populacij, lahko napovemo, da se bo tudi pri kostnem gradivu s slovanskih grobišč v prihodnje izkazalo, da ni kakega specifičnega zgolj slovanskega posameznega genetskega markerja. Ob zelo pogumnih tezah o »etničnem poreklu« posameznih genetskih markerjev, kot jih berem v nekaterih strokovnih člankih – namreč genetskih markerjev, ugotovljenih pri danes živečih ljudeh – se sprašujem, kako da med molekularnimi biologi še ni interesa za izvedbo ustreznih genskih analiz na stari DNK, za začetek na dovolj obsežnem gradivu s slovenskih srednjeveških in poznoantičnih grobišč. Kot kaže danes, bo težje s kostnim gradivom iz časa med okvirno 1500 pr. n. št. in 300 n. št., saj je tedaj tako v Sloveniji kot v večjem delu Evrope prevladoval sežig umrlih, kremirani kostni ostanki pa na žalost nimajo ohranjenega genetskega zapisa.
Slovenstvo ni stvar genov
Kot človek, ki ga zanima preteklost in ki misli, da se morda iz nje vendarle lahko kaj naučimo, želim v sklepu poudariti naslednje:
1. V zvezi z navedenima hipotetičnima Slovenko bosanskega rodu in njenim partnerjem aboriginom ter njunimi slovenskimi otroki in vnuki želim spomniti na to, da so slednji lahko Slovenci, lahko pa tudi kaj drugega. Iz zgodovine bi si namreč bilo treba priklicati, da je slovenstvo tako kot vsaka identiteta lahko tudi stvar izbire. Za ali proti. Če pustim ob strani tragične zgodbe množičnega optiranja južnih Korošcev za nemštvo ozir avstrijstvo pred stoletjem, naj omenim dva izmed ravnateljev predhodnika muzeja, ki danes nosi ime Narodni muzej Slovenije, Karla Deschmanna in Walterja Schmida. Slovenca po rodu sta na vrhu svoje kariere izbrala, da bosta raje kot Slovenca nemško govoreča Avstrijca. Podobno je z našo slavno rojakinjo Almo Karlin, hčerjo slovenskih staršev. Tako so pred dobrim stoletjem izbrali nekateri pripadniki slovenske intelektualne elite. In če so hoteli biti Avstrijci, potem so to tudi bili.
2. Slovenstvo kot jezikovna in kulturna kategorija ni stvar genov. Je stvar primernega okolja. V neprijaznem okolju si zlahka predstavljam prihodnost, v kateri za slovenstvo ne bodo optirali priseljenci oziroma njihovi potomci kot v preteklosti. Od srednjeveških kolonistov iz nemških dežel do priseljencev iz Jugoslavije v 20. stoletju. Še več, lahko si predstavljam gospodarsko, socialno in kulturno razpoloženje, v katerem bodo za drugo kulturno okolje ali/in drugo identiteto optirali tudi Slovenci. In tega si ne želim.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Dr. Peter Turk
Kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije
