Tiskane izdaje
Podelitev novih medijskih nagrad žarometi, ki jih podeljuje skupina Media 24 (revija Vklop), gledali pa smo jo lahko na Televiziji Slovenija v nedeljo zvečer, je precej zgovoren prikaz simptomatike slovenskega medijskega prostora.
Že geneza te nagrade je zanimiva. Žarometi so nekakšni dediči nagrade viktor, čeprav te pod okriljem medijske hiše Večer še vedno podeljujejo (letos menda v Portorožu). Verjetno se lahko strinjamo, da slovenski prostor potrebuje medijske nagrade in promocijo najvidnejših medijskih dosežkov, a dovolj zgovorno je, da zdaj to nalogo opravljata dve precej sorodni prireditvi.
Če žaromete vendarle vidimo kot naslednike ali pa konkurente »starih« viktorjev, je treba takoj ugotoviti, da so podedovali tudi vse zagate teh in nekatere še poglobili. Na prvi pogled zmoti že to, da se prireditev oglašuje kot podelitev medijskih nagrad, pri čemer izpušča velik, če ne kar večinski del medijev: predvsem o tiskanih medijih ni na tem dogodku ne duha ne sluha. Drugače kot viktorji so letos izpustili tudi radio, od televizijskih informativnih oddaj pa je ostala samo še nagrada za njihovega najboljšega voditelja oziroma voditeljico – ta je šla v roke voditelju Odmevov Slavku Bobovniku. Nagrade žarometi so tako prej hecna zmes televizijskega medija, slovenske popularne kulture in slovenske estrade.
Koketiranje z oskarji
Vzrok, da tako imenovani resni mediji nimajo vstopa na takšno prireditev, nemara tiči v tem, da se žarometi bolj umeščajo k zabavni in popularni kulturi. Odjavna špica tega dogodka je, denimo, potekala ob prizorih znanih gostov, nominirancev na rdeči preprogi, kjer naj bi gledalec bržkone občudoval slavnostne toalete slovenske estrade. Težko torej spregledamo, da podobno kot viktorji tudi žarometi zelo očitno koketirajo s podelitvijo oskarjev. Ne le da so jih podeljevali na isti dan kot ameriške najprestižnejše filmske nagrade, pač pa se poskušajo na mnogih ravneh priličiti spektaklu najbogatejše zabavne industrije na svetu, le da to počno z očitno manjšim proračunom, skromno produkcijo in predvsem z manjšo in manj kakovostno kreativno ekipo.
Pravzaprav bi težko našli kaj bolj žalostnega kot takšen obupan poskus približevanja skoraj sto let stari in profesionalizirani instituciji oskarjev. Žarometi tako opozarjajo predvsem na to, kako zelo oddaljeni so od svojega ideala. Pri tem se lahko ponovno vprašamo, ali slovenski prostor, že tako nasičen z licenčnimi zabavnimi oddajami, res ne premore izvirnega programa vsaj pri podeljevanju nagrad. Najboljši prireditvi viktorjev z voditelji Jurijem Zrnecem ter kasneje s Slonom in Sadežem pred mnogimi leti pričata predvsem, da takšno slabo koncipirano prireditev lahko (deloma) rešijo le močne, duhovite voditeljske osebnosti, sposobne inteligentne improvizacije.
Za najzvestejše gledalce
Toda inteligenca prav gotovo ni stvar, ki bi je bilo na tovrstnem dogodku na pretek. Ena bolj motečih potez nedeljske prireditve je bila nemara ta, da se je obračala na medijsko zelo ozaveščenega gledalca – če tak v realnosti sploh obstaja. Človek, ki bi hotel brez težav slediti žarometom, bi moral dneve in noči preživeti pred TV-zaslonom in pridno spremljati vse slovenske televizije, zabavni, informativni program, obvladati množico tekmovalnih oddaj (kot je na primer letošnja zmagovalna v tej kategoriji Masterchef), medtem pa pozorno spremljati še slovensko glasbeno lestvico ter vestno hoditi v kino gledat slovenske filme.
Nekdo, ki mu na primer tekmovalne oddaje niso blizu in ki se nasploh izogiba zabavnemu programu slovenskih televizij, pa je bil tako večino skoraj dveurne prireditve le precej zmeden. V kategoriji voditelja zabavne oddaje smo, denimo, slišali samo imena nominirancev in nominirank, medtem ko se je ime oddaje, ki je dotični osebi sploh prinesla nominacijo, le za kakšno sekundo pojavilo na ekranu (ali pa še to ne). Pri nagradi za najboljše igralce in igralke je lahko neuki gledalec takisto le ugibal, katera vloga je navdušila 24-člansko strokovno žirijo.
Predsednik in medijska legenda
Od oddaje, ki jo nacionalka vrti v svojem najelitnejšem nedeljskem terminu, bi pričakovali vsaj minimalno kontekstualizacijo posamičnih nagrad in tudi oseb. To še posebej velja za nagrado medijska legenda, ki je šla v roke Demetru Bitencu. Najprestižnejši žaromet mu je podelil sam predsednik države Borut Pahor, a o legendarnosti gospoda Bitenca nismo slišali veliko. Nekaj stavkov obrazložitve bi bilo poučnih za gledalce, nagrajencu pa bi s tem izkazali primerno spoštovanje in čast.
Verjetno ne pretiravamo preveč, če sklenemo, da sta produkcijska in programska okornost prevevali celotno prireditev. Ta je bila očitno zamišljena kot humorna in zabavna, bila pa je prej duhomorna. Voditeljska četvorka, Klemen Janežič, Ajda Smrekar, Ana Marija Mitić in Miha Brajnik (dva od teh sta bila tudi med nominiranci), se je trudila kar najbolj norčevati se iz samih sebe, iz slovenske estrade in njenih pripadnikov, iz slovenskega nacionalnega karakterja (kot je pregovorna razklanost itd.). A v dovtipih je izredno nihala od zelo neposrečenih, prisiljenih šal, pogosto s kar neokusnimi seksualnimi insinuacijami, do kolikor toliko zabavnih skečev in posrečenih voditeljskih vložkov. Od kod potreba po štirih voditeljih, sicer ni povsem samoumevno, saj takšno množenje voditeljskih osebnosti ob obilici podeljevalcev, nominirancev in nagrajencev vnaša le dodatno zmedo.
Problematičen je tudi koncept podeljevalcev nagrad, ki jih organizatorji izberejo med glasbeniki, igralci, TV-voditelji in jim v usta položijo dozdevno humorne dialoge, s katerimi predstavijo kategorijo nagrade in razglasijo zmagovalca v njej. A to skoraj po definiciji neduhovito šaljenje napovedovalcev gledalca bolj kot ne spravlja v zadrego, saj so v večini primerov v očitni zadregi tudi sami nastopajoči.
Ne nazadnje pa bi od prireditve, ki nosi ime medijske nagrade, pričakovali, da se vsaj minimalno umesti ali opredeli do širšega slovenskega in mednarodnega družbenopolitičnega dogajanja. A razen nekaj omemb problema avtorskih pravic na vseh umetniških področjih in nagrade za družbeno odgovoren projekt so se organizatorji prireditve očitno zadovoljili z aludiranjem na bolj ali manj znane dogodke na slovenski estradi.
Žarometi prinašajo, če jih gledamo kot nekakšno ogledalo slovenskega medijskega, zabavnega, popularnega prostora, precej nespodbudno sporočilo. Predvsem slovenska zabavno-popularna scena ne kaže prave ustvarjalne vneme, kreativne moči, da bi se, denimo, z inteligentnim humorjem soočila z določenimi družbenimi problemi ali zgolj sama s seboj. Predvsem pa pogrešamo osnovni pogum pri oblikovanju izvirnega programa, ki bi presegal kopiranje nedosegljivih tujih zabavno-kulturnih idealov. Že v nedavni zgodovini slovenske popularne kulture lahko naštejemo sicer peščico dogodkov in osebnosti, ki dokazujejo, da to ni nemogoča naloga.
Jela Krečič
