Tiskane izdaje
Bilo je podobno vreme kot te dni. Mrzla sivina leta 1995 je legala na Ljubljano. Niti zunanjepolitično Sloveniji ni kazalo najbolje. Italija je vztrajala pri blokadi podpisa asociacijskega sporazuma, ki je bil ključen za začetek slovenske poti v EU. Odnosi z Italijo, ki je za deblokado želela predkupno pravico na ozemljih, kjer je nekoč živela tudi italijansko govoreča populacija, šlo je v glavnem za Koper, Piran in Izolo, so bili na ledu. Ozračje ni bilo prijazno. Zahteva Italije je bila resna stvar. Razmere so bile kritične. Po propadu oglejskega sporazuma so se odnosi dramatično poslabšali. Ne glede na redno izmenjavo mnenj med Rimom in Ljubljano je bil dialog težek.
Slovensko-italijanski zaplet in španski kompromis
V tistih dneh sem imel priložnost, da sem kot član kabineta tedanjega zunanjega ministra, odgovoren za EU in Nato, neposredno spremljal dogajanja, povezana s pritiski ene države proti drugi v kontekstu reševanja nerešenih bilateralnih vprašanj in znotraj evropskega okvira. Kot se je tedaj popularno govorilo o slovensko-italijanskem zapletu.
Spomnim se številnih pogovorov in dolgo v noč trajajočih srečanj, kjer smo preigravali scenarije. Kako rešiti zaplet na način, da bomo zadržali dostojanstvo in da bo Italija zadovoljna s koncesijo. Bila je v bistvu dilema, ali za ceno slovenske evropske usmerjenosti, ki smo jo pred tem leta 1994 potrdili v državnem zboru z deklaracijo o odnosih z Italijo in EU, lahko sprejmemo italijansko zahtevo, zaradi katere bi bilo treba spremeniti ustavo z nejasnim izidom, ali vztrajamo pri svoji pravici brez jasne perspektive nadaljnjega vključevanja v EU.
Na teh srečanjih je bila bolj ali manj vedno ista zasedba. Poleg ministra danes pokojni Ignac Golob, tedanji namestnik, pa danes pokojni diplomat Matjaž Jančar, sodelavci iz kabineta predsednika vlade ter še nekaj posameznikov. Rdeča nit vseh teh razprav je bila, kakšno ceno naj Slovenija plača, da bo stopila na pot evropskega pridruževanja.
V nekem trenutku je Ignac Golob, ki je imel svojevrsten analitični pogled, dejal nekako takole: Evropa je edinstvena politična povezava, ki nima alternative. Je najmočnejša povezava na svetu. Vprašanje je pravzaprav zelo preprosto: ali želimo v takšno povezavo? Ta razmeroma preprosta misel je bila pomembna premisa pri odločitvi danes pokojnega dr. Janeza Drnovška. Dilem ni bilo več. Nadaljevanje je znano. Slovenija je spremenila ustavo, minister je padel, Italija je dvignila veto in junija 1996 je Slovenija podpisala asociacijski sporazum z EU, ki ji je omogočil, da je začela pogajanja v prvi skupini kandidatk konec leta 1997. Epizoda je šla v zgodovino kot »španski kompromis«.
Te bolj ali manj nepomembne podrobnosti povzemam zato, ker kažejo, da smo Evropo še tako rekoč včeraj razumeli popolnoma drugače, kot jo danes. Razumeli smo jo kot najmočnejšo tvorbo, ki se ji želimo priključiti.
Danes se zdi, da Evrope ne razumemo in ne vidimo več kot najmočnejše in daleč najuspešnejše povezave v celotni svetovni zgodovini.
Kakor da drvimo iz krize v krizo
Varnostno ogrožanje Evrope s terorističnimi napadi neslutenih razsežnosti, neprimerljivimi z vsem po drugi svetovni vojni, okrepljeno s stotisoči migrantov, je povzročilo strah med ljudmi v Evropi. Strah zase in za svoje najbližje, ki ga do včeraj nismo poznali. Ne glede na to, kako gledamo na to, je varnost postala ključna kategorija. Ko gre za varnost nas samih, še bolj pa naših otrok, vnukov, smo pripravljeni na vse. Politične krize, v katere zapadajo evropske države, tudi kot rezultat slabega vodenja in odločanja oziroma, bolje, neodločanja političnih elit, povzročajo dodatne napetosti v EU.
Referendumi, ki vse bolj postajajo nadomestek za sprejemanje težkih odločitev, rušijo mit o združeni in svobodni Evropi. V odsotnosti vodenja se zdi, da drvimo iz krize v krizo. Pridobivajo ekstremizmi. Desni, a tudi levi – za prihodnost Evrope nič manj demagoški in nevarni, a se praviloma ne omenjajo. Priča smo demagogiji vseh vrst »svarilcev« in novinarskih »gurujev«, ki miselno in nazorsko iz nekega drugega časa napovedujejo konec EU in zahodnega sveta, kot ga poznamo. Te napovedi spremljamo ciklično. Vedno ko se pojavi nova kriza, sledijo napovedi, vedno istih, o koncu EU. Vse od začetkov konvencije za novo evropsko ustavo. Razpad EU čakamo torej že približno 15 let.
Pa vendar?
Pa vendar je Evropa še vedno tukaj. Še vedno ima neizmeren potencial. Še vedno je to najboljša zgodba, ki je bila kadarkoli napisana v evropski zgodovini. Evropa še vedno nagovarja. Evropa še vedno osvaja. Srca in glave. In še vedno nima alternative.
»Evropa je sestavljena iz majhnih delov in številnih posebnosti, ki so se tkali skozi barvito, predvsem pa krvavo zgodovino tega kontinenta. Da bi prišli do tod, kjer smo danes.« Foto: Jure Eržen
Ta dejstva premalo upoštevamo. Preveč nasedamo negativnim vestem, scenarijem, medijem, pesimizmu. Evropske politične elite v največji meri ne znajo in ne zmorejo ljudem posredovati pravih proevropskih sporočil. Takšnih, s katerimi bi vlili optimizem in vero v Evropo, takšno, kakršna je. Z vsemi krizami, vzponi in tudi padci vred. Evropa ni kot krompir, ki ga pobereš z njive. Sestavljena je iz majhnih delov in številnih posebnosti, ki so se tkali skozi barvito, predvsem pa krvavo zgodovino tega kontinenta. Da bi prišli do tod, kjer smo danes. Več kot 70 let živimo v miru in blaginji. To je daleč najdaljše obdobje miru v evropski in celotni svetovni zgodovini. A ni to zadosten vzrok, da smo optimisti ?
Živimo v nemirnih časih, ki obenem ponujajo priložnosti in novi optimizem. Brexit, to nesrečno ime, ki je medtem postalo sinonim za politiko, nezmožno sprejemanja odločitev, je v gledanju na Evropo prinesel nepričakovani preobrat. V ključnih članicah raste naklonjenost Evropi. Tudi v Veliki Britaniji se razmerja spreminjajo. Brexit je nakazal vso kruto realnost možnega izstopa neke države iz Unije. Zato je na mestu upravičen sum, ali bo tudi res izpeljan, ne glede na politične parole o jasnosti referenduma. Tvegamo tezo, da bo po pogajanjih nov referendum, ki bo prinesel rezultat v prid VB v Uniji.
Za stabilno Evropo je vedno ključen tudi odnos z ZDA. Danes začenja svojo pot nova ameriška administracija. V zadnji tednih veliko beremo in poslušamo o novem predsedniku. Ne glede na nekatere izjave, ki vzbujajo skrb in upravičene dvome, počakajmo, da novi predsednik in njegovi ljudje začnejo delati. In po tem jih merimo in ocenjujmo.
Nova ameriška administracija v center svojega delovanja postavlja boj proti terorizmu. Varnost vidi kot ključno kategorijo in civilizacijsko pridobitev. Terorizem danes ni enak, kot smo ga poznali v 70. in 80. letih 20. stoletja in je bil najbolj aktiven v Italiji, Nemčiji, Španiji, na Severnem Irskem itd., kot nam to želijo predstaviti nekateri površni opazovalci, ob tem pa spregledajo škodljivost takšnih primerjav. Terorizem, s katerim smo soočeni danes, ogroža naše vrednote in naš način življenja ter vse civilizacijske pridobitve in svoboščine. Ogroža naš obstoj! Terorizem druge polovice 20. stoletja, krvav, kot je ponekod bil, je bil v največji meri politični, deloma utopični boj posameznikov za drugačen družbeni red in reakcija na palestinsko vprašanje. V primeru Severne Irske in Španije je bil boj za osamosvojitev. Delati primerjavo današnjega terorizma s tedanjim je zato nevarno in zavajajoče.
Tudi Rusija, ki je obsežnim terorističnim napadom zaradi geografije neprimerno bolj izpostavljena kot ZDA, daje jasno vedeti, da je boj proti terorizmu tudi njena absolutna prioriteta. Skupno obema državama je torej, da porazita IS – kar je dobra novica.
EU je zbirokratizirana, ne bo pa razpadla
Ob tem in ob dejstvu, da prihaja v eni od obeh držav do menjave vodstva, kar odnosom vedno da nov zagon, prihajamo v obdobje tesnejših in okrepljenih odnosov med velikima silama. To je lahko dobro tudi za Evropo. Najprej zaradi dejstva, da Trumpovo gledanje na EU lahko povzroči v sami Evropi dolgo pričakovano in nujno streznitev v smislu aktivnejše skupne zunanje in obrambne politike in realizacijo tega, kar sama sebi nenehno govori, da je. EU kot globalni igralec. Trump je pravzaprav lahko velika priložnost za močnejšo Evropo. Na nas je, da se odločimo, ali to želimo. In drugič, ker takšna nova klima vendarle daje upanje za rešitev drugih odprtih vprašanj mednarodne varnosti, ki vzpodbujajo medsebojno nezaupanje. V prvi vrsti reševanje ukrajinske krize, ponovno zbliževanje v odnosih Nato – Rusija, dokončno ureditev razmer v Siriji ter sodelovanje pri ostalih krizah. Tudi Rusiji mora biti v interesu kooperativen odnos z Evropo. Ali nista Evropa in Rusija najbolj naravni partnerici? Na tem mestu smo lani zapisali, da so pravi ruski nasprotniki na njenem Vzhodu, in ne na Zahodu. Tezo ponavljamo. Vprašanje, na katerega bi si morali v Moskvi čim prej odgovoriti, je, ali jim na dolgi rok res ustreza, da v Evropi pridobivajo ekstremizmi.
Evropa ni v tako brezizhodni krizi, ne bo razpadla in ne bo se sesula. Problem EU je, da je zbirokratizirana in da ima neizmerno željo po regulaciji vsega. Tukaj so imeli Britanci prav. Opustitev te ambicije in osredotočenje na zagotavljanje varnosti ter nadaljevanje blaginje bodo zato v prihodnjih razpravah o EU ključni. Imamo razloge za upanje. V Evropi prihaja do streznitve in združevanja proevropskih sil. V svetovnem merilu se nakazujeta zbliževanje ključnih dejavnikov in skupen nastop proti največji grožnji sedanjega časa.
Slovenija je del najnaprednejšega, najbogatejšega in najvarnejšega dela Sveta. Ali ni to fantastičen dosežek za državo in narod, ki mu je še pred nekaj desetletji grozilo, da bo izginil? A ni to vzrok za optimizem, s katerim moramo tudi v Sloveniji pomagati odpravljati krizo, v kateri Evropi brez dvoma je? Svet se spreminja. Smo v nenehnem gibanju. Dobro je, da smo končno tudi pri nas začeli razpravljati o Evropi. Bodimo aktivni in drzni. Soustvarjajmo svojo evropsko sedanjost in prihodnost. Ta je svetla.
***
Mnenje avtorja ne izraža nujno stališč ministrstva za zunanje zadeve in uredništva.
***
Aleksander Geržina je slovenski diplomat in nekdanji veleposlanik v Avstriji.
