Tiskane izdaje
Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ (Ex Yumak – Slovenije) že drugič (prvič je bil podoben predlog podan že leta 2003) predlaga, da bi v Ustavo Republike Slovenije vnesli določbo, po kateri živijo v njej Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi kot manjšinske narodne skupnosti, katerih pravice ureja zakon. Samo to; nič več in nič manj. Ta predlog podpiram, ker je realističen, umirjen in dobro utemeljen. Po mojem mnenju gre za nadaljevanje procesa, ki se je začel z obljubami v osamosvojitvenih dokumentih o položaju državljanov drugih republik, ki so imeli v času osamosvajanja v Sloveniji stalno bivališče. Pozneje je bil grobo prekinjen s poskusi odvzema državljanstva in z izbrisom in nasprotovanjem izvršitvi odločb ustavnega sodišča, dokler o tem ni odločil veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ta proces je bil spet spodbujen s sprejemom Deklaracije Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. V državnem zboru je bila Deklaracija sprejeta z ustavno večino (za njeno sprejetje sta glasovala tudi Janez Janša in France Cukjati, za kar jima gre vse priznanje).
Priznanje obstoja
Predlog po eni strani priznava, da so se po razdružitvi nekdanje jugoslovanske federacije spremenile razmere, v katerih so se neavtohtone manjšine, katerih izvor sega v druge dele nekdanje Jugoslavije, iz priseljenskih skupin tesno povezale in postopno spremenile v manjšinske narodne skupnosti. Društva in njihove zveze, ki jih zastopajo so se odločile za postopno in dolgoročno naravnano prizadevanje po priznanju posebnega ustavnega položaja, ki traja že enajsto leto. Po drugi strani se postopno izgubljajo pristopi, ki zanikajo njihov manjšinski status; vse manj je njihove obravnave kot da gre za nepovezane ekonomske priseljence ali skupine, ki ogrožajo suverenost Slovenije. Njihov izrazito konstruktiven način delovanja postopno širi v javnosti podporo zamisli, da je treba tudi neavtohtonim manjšinskim narodnim skupnostim, ki so se izoblikovale iz priseljenih iz drugih delov nekdanje jugoslovanske države, priznati poseben ustavni položaj. Gre za posameznike in družine, ki že dolgo živijo v Sloveniji, imajo slovensko državljanstvo in so večinoma bili na njenem ozemlju tudi že rojeni. Očitno ne gre za začasne ekonomske migrante oziroma priseljence, temveč za društveno povezane skupine, ki hočejo ostati v Sloveniji, hkrati pa obdržati svoje temeljne kulturne, jezikovne in druge posebnosti.
Zahteva po iznačenju s tako imenovanima avtohtonima narodnima skupnostma je vzbujala odpor, poglabljala razlike in odložila iskanje ustreznih rešitev. Tudi sam sem večkrat izrazil nestrinjanje s takšno zahtevo. Omenjen predlog spremembe torej po eni strani ohranja asimetrični pristop k obravnavi položaja različnih narodnih skupnosti, po drugi strani pa si prizadeva zmanjšati razlike, ko imata dve od njih zelo trden ustavni položaj in široke kolektivne pravice, drugim, ki so številnejše, pa se odreka možnost, da bi bile omenjene v ustavi. Sprememba ustave bi izboljšala položaj novodobnih narodnih skupnosti, ne da bi bile pri tem zmanjšane pravice avtohtonih narodnih skupnosti.
O ustavni spremembi odločajo z dvetretjinsko večino poslanci, med katerimi je zanemarljiv delež pripadnikov novodobnih narodnih manjšin. Zato je predlog, da se v ustavi manjšinski status zapiše, obseg posebnih pravic pa prepusti urejanju z zakonom, realističen in smiseln. Omogoča namreč, da bodo v prihodnje spremembe postopne in v okviru, ki ga določi ustava in ne da bi bile nujne dodatne ustavne spremembe.
Evropske institucije vztrajno opozarjajo Slovenijo na to, da neustrezno obravnava neavtohtone narodne skupnosti (in neavtohtone Rome), ki so prišli v Slovenijo iz drugih delov nekdanje skupne države. Sklicujejo se na veliko pripadnikov novodobnih narodnih skupnosti. Ni odveč poudariti, da zmanjševanje števila pripadnikov avtohtonih narodnih skupnosti glede na veljavno ustavno ureditev ne more biti podlaga za zmanjševanje posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti. Prej nasprotno: ogroženost obstoja narodnih skupnosti, ki se imenujejo manjšinske tudi zato, ker imajo malo pripadnikov, je prej argument za sprejetje novih ukrepov, ki naj trend zmanjševanja njihovih pripadnikov zaustavijo. Ni težko razumeti te logike, če se le spomnimo na položaj slovenskih zamejskih narodnih skupnosti v Avstriji, Madžarski in Italiji, v zadnjih letih pa tudi na Hrvaškem in v nekaterih drugih delih nekdanje skupne države.
Več kot altruizem in empatija
Korak naprej je predlagana sprememba ustave, ki jo je lani utemeljila dr. Vera Kržišnik - Bukić z Inštituta za narodnostna vprašanja, ker je zasnovana realistično in premišljeno. To je edini ustrezen pristop, ki naj postopno privede do potrebne 2/3 poslanske večine za spremembo ustave. Gre za narodne skupnosti, katerih pripadniki so, ne glede na to, ali so takrat že bili slovenski državljani ali pa so imeli v Sloveniji le stalno bivališče, sodelovali pri nastanku samostojne slovenske države in so zato njen konstitutivni del.
Kako se v evropski družini narodov in držav obravnavajo odnos do manjšin, strah pred tujci in nacionalistični pogromi, ki temeljijo na teorijah o ogroženosti in večvrednosti večine, ni nobenega dvoma. V Svetu Evrope že vse od časov srečanja predsednikov držav in vlad držav članic Sveta Evrope na Dunaju (Vsi različni, vsi enakopravni!) ni nobenega dvoma, da z demokratično evropsko politiko ni združljivo netiti nestrpnost in strahu pred drugačnimi. Tudi na območju nekdanje Jugoslavije so se prav po zaslugi Sveta Evrope in Evropske unije, ki med kriterije za sprejetje v članstvo zahteva spoštovanje tako imenovanih Badinterjevih standardov varstva manjšinskih skupnosti, zgodile pomembne pozitivne spremembe. V razmerju do drugačnih, pa naj gre za tujce ali narodne manjšine, se kaže demokratičnost in strpnost sodobnih evropskih držav; ne samo zaradi prizadetih pripadnikov različnih ranljivih manjšinskih skupnosti, temveč tudi zaradi odgovornosti in interesa večinskega prebivalstva, da živi in dela v družbeni skupnosti, ki ni obremenjena s sovraštvom in konflikti, temveč temelji na bogastvu različnosti in medsebojnem sožitju vseh in vsakogar.
Priznavanje manjšinskega statusa zato ni samo izraz altruizma in empatije do njih, pač pa tudi interesa večinskega naroda in njegovih pripadnikov, da živijo v skupnosti, v kateri se vsi njeni deli počutijo varne, koristne in zaželene. Zanikanje posebnih pravic novodobnih narodnih skupnosti je zastarel pogled, obrnjen v preteklost, medtem ko je ustavno priznanje njihovega trajnega bivanja v Sloveniji zrelo dejanje, ki ne ogroža, temveč zaokrožuje proces osamosvajanja. S to spremembo bi se Slovenija utrdila med evropskimi državami, ki imajo odgovoren odnos do uveljavljanja minimalnih evropskih standardov varstva človekovih pravic in posebno naklonjen odnos do narodnih manjšin in njihovih pripadnikov.
K temu, da ponovno izrazim svojo podporo predlogu ustavnih sprememb, me je spodbudil tudi nastop treh, zdaj že nekdanjih poslancev Franceta Cukjatija, Alenke Jeraj in Zvonka Černača. Ti so tik pred volitvami strašili pred zmago levice z izmišljenim konstruktom o tem, da so že pripravljene »ustavne spremembe, prek katerih nameravajo ustoličiti državno lastnino kot ustavno vrednoto, opredeliti družino kot poljubno kategorijo, omejiti versko svobodo in svobodo izobraževanja ter spremeniti sestavo državnega zbora z zagotovitvijo posebnih mandatov za pripadnike iz republik nekdanje SFRJ«. In so se glede zadnje spremembe po nemarnem sklicevali name.
***
Dr. Ciril Ribičič profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in član Beneške komisije pri Svetu Evrope
