Tiskane izdaje
Najprej je vlada zdravniškim sindikatom dovolila preseči dotlej dovoljen najvišji 55. plačni razred (od skupnih 65), s katerimi se v našem javnem sektorju določajo osnovne plače. Zatem gredo v boj gasilci, čakajo učitelji pa srednje medicinske sestre in policisti, ki vse od uveljavitve veljavnega plačnega sistema izpred devetih let prosijo za popravo krivic, in verjetno še kdo. Seveda še zaposleni v plačni skupini »J«, kjer so zastopani klasični poklici četrte poklicne skupine: kuharice, vzdrževalci, vozniki, administratorji in podobni. Skratka, tolikokrat poudarjen učinek domin se je zgodil, plaz zahtev se je usul – kam? Na vlado.
Enaki poklici, enake plače
Toliko obetajoča napredovanja zaposlenih, ki so v svetu in doma preizkušen najboljši motivator, ter plačevanje po delovni uspešnosti je zamenjal, žal, boj za višje plačne razrede. Glede na to, da vlada nima strategije in še manj kakšne strokovne podlage za urejanje plač v javnem sektorju, je pričakovati, da se bodo pritiski na osnovne plače »uspešno« nadaljevali. Edini pomemben kriterij vlade pri tem je, koliko jim fiskalna politika dovoljuje razdeliti med zaposlene. Kam to vodi?
Ob pritiskih na plače, kar je razumljivo, se pojavljajo bolj ali manj izvirne pobude in predlogi. Pred uveljavitvijo sedanjega plačnega sistema je bila zelo odmevna pobuda takratnega pristojnega ministra, da morajo biti plače (verjetno osnovne) vseh uniformiranih poklicev, torej policistov, carinikov, zaporniških paznikov, gasilcev in morda še koga, enake. A se to ni obneslo. Zdaj se pojavljajo predlogi, da bi morale biti plače (ne povedo, katere, ali morda le osnovne s stimulacijo ali kako drugače) za vse poklice enake. To je še ena huda poenostavitev, ki tudi zelo verjetno ne bi vzdržala resne strokovne in politične presoje, kot že prejšnja ne.
Pri tem ne smemo pozabiti, kar je po vsem razvitem svetu dobro znano in preizkušeno, da se osnovne plače, naj bo v gospodarstvu ali v javnem sektorju, nikjer ne določajo le glede na zahtevani poklic, ampak na podlagi štirih skupin elementov ali meril:
– strokovnost (zahtevan poklic, določena funkcionalna ali dodatna znanja ter delovne izkušnje ali veščine),
– odgovornost za lastno delo ter za delo in rezultate drugih in vodenje,
– napori, kot so umski in fizični, ter
– vplivi okolja ali delovne razmere, v katerih se delo večinoma opravlja (umazanija, ropot, kemikalije ipd.).
Iz zgornjih opredelitev je razvidno, da je zahtevani poklic le eno od meril, in zato zaposleni z enakim poklicem ne morejo imeti enakih osnovnih plač. Če bi se to zgodilo, bi s tem povzročili še več škode in nepravilnosti, kot jih je zdaj.
Stimulacije postavljajo
Velja tudi, da je Slovenija, pa ne le v javnem sektorju, na repu tistih držav, v katerih je delež variabilnega ali stimulativnega dela najmanjši, ali obratno, v katerih je delež osnovnih plač v celotnih prejemkih največji. So za takšno stanje krivi izključno sindikati? Nikakor ne, kajti takšen sistem jim mora nekdo potrditi, to pa je država ali, bolj konkretno, pristojno ministrstvo vsake vlade. Že dolgo nismo od nobenega sindikata, razen Fidesa, slišali zahteve, da se uredijo tudi stimulacije.
Pri popuščanju pritiskom sindikatov ne gre za nikakršno sistemsko urejanje, ampak za stihijsko barantanje in merjenje moči, še zlasti če jim zagrozijo s stavko, kot na primer Fides, ki je, to je treba priznati, dobro organiziran, zdaj pa še učitelji in gasilci. Pri tem zelo spretno in učinkovito izkoriščajo šibke točke, ki se kažejo v nestrokovnosti in odsotnosti primernih strokovnih podlag nasprotne strani, to je vlade. Tega pa ne dela le aktualna vlada, ampak vse dosedanje, brez izjeme.
Brez strategije in strokovnih podlag
Pri strokovnih podlagah gre predvsem za to, da se ne dela vse na pamet, da so pogoji in merila za trenutno urejane in tudi kasnejše popravke vnaprej določeni. To zagotavlja strokovno doslednost in enako ali vsaj podobno reševanje enakih ali strokovno podobnih zadev, ne glede na čas urejanja. Pri tem gre za strokovni odgovor, zakaj so nekateri poklici in iz tega izhajajoča delovna mesta v določenem plačnem razredu, drugi, ki jim sindikati in zaposleni kar naprej oporekajo, pa ne. Naj spomnim, pri pripravi veljavnega plačnega sistema so bile vse potrebne strokovne podlage dobro pripravljene, preizkušene in računalniško podprte. Tudi ob naši osamosvojitvi je bilo tako, pa so potem »pametni« dejali, da je to nepotrebna realsocialistična navlaka, ki mora v pozabo.
S strokovno podporo zunanjih svetovalcev (tudi podpisani je bil med njimi) je vse zadeve za pripravo obravnavanega plačnega sistema vodila posebna in številčno dobro zasedena vladna delovna skupina. Če imam prave informacije, tudi te ni več. Kot zanimivost velja omeniti tudi, da so nekateri člani te delovne skupine na osnovi omenjenih strokovnih podlag, ob manjših dopolnitvah in popravkih, dosegli tudi akademske nazive. Kljub temu pa so bile za nekatere posameznike po njihovem nestrokovnem prepričanju neuporabne. Še zdaj, po toliko letih, jim stroka lahko dokaže, da niso imeli prav.
V čem je še težava in kje se še kaže pomanjkanje strokovnosti in konkretnih strokovnih podlag? Predvsem gre za to, da še preden so se lotili urejanja plač, niso uredili organiziranosti po posameznih dejavnostih: zdravstvo, šolstvo, sociala, državna uprava (še posebej) itd. To je bila idealna priložnost, da bi se tudi ta del sistema primerno uredil, kajti primerna organiziranost je temelj vsakršnega uspešnega in kakovostnega dela in vse nadaljnje nadgradnje (kadrovanje, plače in še kaj) so na dobrih in trdnih temeljih. To ve vsak vsaj malo usposobljen podjetnik. Ne le doma, povsod po svetu je tako, le v našem javnem sektorju ne, ker se denar zagotavlja iz proračuna, brez potrebne odgovornosti.
Naslednja nestrokovnost, ki se kaže v življenju javnega sektorja, je opustitev primerne sistemizacije dela, ki je pravzaprav organiziranost na mikroravni. S tem se opredelijo strokovne in računalniško podprte večnamenske podlage za urejanje osnovnih plač, napredovanja na delovnih mestih, sklepanje pogodb o zaposlitvi in zaposlovanje, določanje kadrovske politike in še kaj. Z opustitvijo teh strokovnih podlag, ki so bile korektno pripravljene, računalniško podprte in v vseh dejavnostih javnega sektorja dobro preizkušene, se je naredila velika sistemska napaka, ki dovoljuje, da se dela na pamet in stihijsko. K temu so pripomogli najglasnejši in najvplivnejši sindikati, ki jim sistemsko urejanje ni bilo prav, ker bi z njim izgubili primat in vpliv na svoje interese.
Kje so rešitve –
Pri tem je priprava osnovnih plač le ena od prioritet; potrebna je še nadgradnja plačnega sistema, kot je delovna in poslovna uspešnost, napredovanja in verjetno še kaj, da o tolikokrat nameravani racionalizaciji javnega sektorja sploh ne izgubljamo besed. Sindikat zdravstva Fides ima v zvezi s tem že kar nekaj pripravljenega, to je normative dela, s katerimi bi lahko učinkovito merili delovno uspešnost in s tem določali bolj stimulativne plače.
Ključni pri vsem tem delu pa bosta strokovna usposobljenost in motiviranost vodilnih in vodstvenih delavcev, kar ni prav nič novega, le ponavljam znano zgodbo. Poleg tega bo treba veliko strpnosti in strokovnosti, da bo plačni sistem na državni ravni finančno vzdržen in za večino zaposlenih sprejemljiv. Za to bodo morali prevladati strokovni argumenti, ne pa argumenti moči. Za vse uporabnike, tako kažejo izkušnje, pa tako ali tako nikoli ne bo sprejemljiv.
Boj za plačne razrede mora zamenjati prizadevanje za stimulativni del plač. Za to pa je odgovorna politika.
Mag. Janez Zeni,
svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
