Evrsko območje je že tretje leto zapored najšibkejši člen v verigi svetovnega gospodarstva. Leta 2010 smo se posvečali predvsem reševanju krize na robu evrskega območja – v Grčiji ter na Irskem in Portugalskem. Leta 2011 se je kriza razširila v središče območja, v Italijo in Španijo, zato je nekatere začelo skrbeti, ali bo evrsko območje sploh sposobno preživeti. Leta 2012 se vsi vprašujejo, ali se bodo težke razmere končno umirile ali bodo dosegle nov vrh.

Grška kriza spet vzbuja pozornost in pravzaprav simbolizira neuspehe, ki jih doživlja Evropa. Spet je treba sprejemati težke odločitve o prestrukturiranju in nadaljnji pomoči Atenam. In Evropejci se morajo spet sprijazniti s tem, da so razmere resnejše, kakor so mislili.

Vendar zaradi resnih grških težav ne bi smeli prezreti dejstva, da je grško gospodarstvo majhno in pravzaprav izjemen, poseben primer. Nobena druga država se ni tako izogibala proračunskim pravilom Evropske unije, kakor je to počela Grčija. Prav tako nobena druga država ni ustvarila tako visokega javnega dolga ali podobno združevala neučinkovito delovanje države in nekonkurenčno zasebno gospodarstvo.

Ključni žarišči

Prave bitke bojujejo v Italiji in Španiji. Posojilne razmere v obeh državah so se v drugi polovici leta 2011 poslabšale. Obe imata tako veliki gospodarstvi – delež prve znaša 17 odstotkov, druge pa 11 odstotkov bruto domačega proizvoda evrskega območja –, da bi, če bi se odločili za večstransko finančno pomoč, močno obremenili in morda celo izčrpali vire evrskega območja in Mednarodnega denarnega sklada.

V obeh omenjenih državah so pred kratkim sestavili novi vladi, ki nameravata uvesti številne reforme. In v obeh si prizadevajo znova postati konkurenčni, spodbujati rast, uravnotežiti proračun in okrepiti banke. Če jim bo uspelo, bo evro preživel; če jim ne bo, bo propadel – vsaj v takšni obliki, v kakršni ga poznamo danes.

Prav zato so se v zadnjih mesecih pogosto, čeprav posredno, pogovarjali o tem, kako podpreti reforme v Italiji in Španiji. S predlogi o tem, da bi Evropski centralni banki (ECB) dovolili odločneje posegati v razmere na trgu obveznic ali zvišati »požarni zid« s krepitvijo evropskega sklada EFSF, so hoteli postaviti zgornjo mejo za obrestne mere, ki jih plačujeta Italija in Španija za izdajo svojih dolgov.

Podobno so tudi s predlogi o tem, da bi ustvarili skupne obveznice, poskušali umiriti pričakovanja o plačilni nesposobnosti. Prizadevali so si zagotoviti, da bosta ti državi sčasoma sposobni najemati posojila na podlagi zagotovil njenih partneric v evrskem območju. O vseh teh vprašanjih so se resda pogovarjali na splošno, vendar so se vsi zavedali, da pravzaprav govorijo o točno določenih državah.

Številni zadržki in ovire

Zdi se, da nobenega od omenjenih predlogov še ne bodo tako kmalu izvedli. ECB je kupila nekaj italijanskih in španskih obveznic, morda jih bo kupila še več, vendar je jasno povedala, da ni pripravljena na omejitev dolgoročnih obrestnih mer. Velikost sklada EFSF bodo povečali tako, da bodo poskušali hitreje vzpostaviti stalni evropski mehanizem za stabilnost evra, ta pa bo deloval hkrati s skladom EFSF. Vendar bo zmogljivost sklada EFSF še vedno približno 500 milijard evrov – precej manj od bilijona evrov, ki so ga pričakovali zagovorniki močne finančne pomoči – tako imenovana »rešitev z bazuko«.

Tudi o skupnih evrskih obveznicah za zdaj nič več ne razpravljajo. Evropa si namesto tega prizadeva skleniti nov fiskalni dogovor, s katerim bi zagotovili, da bi vse države evrskega območja sprejele in izvajale stroga proračunska pravila.

Na možnosti, ki jih imamo na voljo, so delno vplivali pragmatični zadržki: vse predlagane finančne sheme za zaščito Italije in Španije pred poslabšanjem posojilnih razmer bi lahko povzročile zakonske, politične ali upravne težave. Pomisliti pa bi morali tudi na načelno vprašanje: nekateri (zlasti v Nemčiji) so prepričani, da bi z zaščito pred pritiski trga le ovirali prilagoditvene ukrepe in reforme.

Tvegana strategija

Na severu Evrope so večinoma prepričani, da bi edino zaostrene razmere ustrezno spodbudile države, da bi odpravile notranje politične in socialne ovire, ki preprečujejo omejitev javne porabe in sprejetje reform na trgu dela. Južna Evropa pa bi se morala zavedati, da ji brez truda ne bo uspelo: globoka recesija in večja brezposelnost bosta morda cena, ki jo bodo države morale plačati, da bi se storilnost in konkurenčnost dolgoročno povečali.

Takšno razmišljanje je deloma upravičeno. Kakor hitro je ECB avgusta lani začela kupovati italijanske obveznice, je vlada tedanjega premiera Silvia Berlusconija preklicala svoje obljube o sprejetju davčnih reform. Čeprav je nato mnenje spremenila, so se mnogi lahko še enkrat prepričali, da podpora Evropske centralne banke ni vedno učinkovita. Šele potem, ko so se trgi obveznic spet obrnili proti Berlusconiju, ga je zamenjal zagovornik reform Mario Monti.

Toda takšna strategija je lahko tudi zelo tvegana. Vlade je morda res treba spodbuditi, naj začno ukrepati, vendar morajo svojim državljanom tudi pokazati, da jim reforme koristijo. Če se po nekaj četrtletjih fiskalnih prilagoditvenih ukrepov in bolečih reform razmere poslabšajo, brezposelnost poveča, napovedi za prihodnost pa so še bolj črnoglede, lahko ljudje nehajo podpirati vlade, reforme pa se ustavijo, kakor smo se lahko prepričali pri Grčiji. Zagovorniki reform lahko izgubijo oblast, nadomestijo pa jih populisti.

Poleg tega je zaradi slabših makroekonomskih in finančnih razmer verjetneje, da se bodo banke znašle v težavah, to pa spet takoj vpliva na javne finance in samozavest gospodarstva.

Tveganje je še večje, kadar je treba uvesti reforme v več državah hkrati. Pri sedanjih ukrepih lahko opozorimo na napačno sklepanje: v skupino držav, v katerih je treba izvesti prilagoditvene ukrepe in izboljšati konkurenčnost, spadajo države vse južne Evrope in Francija, skupaj pa ustvarjajo več kot polovico BDP evrskega območja. S konkurenčnostjo pri naložbah jih res spodbujamo k ukrepom. Vendar zaradi makroekonomske in finančne medsebojne odvisnosti uspeh ni nujno zagotovljen, če države, ki potrebujejo reforme, delujejo v neugodnem regionalnem okolju z gospodarskim zastojem in s čedalje manjšim povpraševanjem.

Lahko se sicer strinjamo s trditvijo, da vlade ukrepajo samo pod pritiskom in da se družbe strinjajo z reformami, samo če verjamejo, da nimajo druge izbire; ni pa mogoče prepričljivo trditi, da se bodo reforme in prilagoditveni ukrepi nadaljevali, če bo vsa južna Evropa zabredla v recesijo. Če vztrajamo pri strategiji, da se mora južna Evropa sprijazniti s strogimi ukrepi, bi bili precej verodostojnejši, če bi hkrati pripravili tudi razvojni program za celotno evrsko območje. Trenutno nihče ne omenja takšnega programa.

Project Syndicate, 2012


Jean Pisani-Ferry, direktor inštituta za raziskovanje mednarodnega gospodarstva Bruegel in član sveta za analizo gospodarstva, svetovalnega organa francoskega premiera

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

Protest pred španskim vrhovnim sodiščem Foto: AFP