Tiskane izdaje
Zdravstvo je eden od najbolj zahtevnih in zapletenih družbenih sistemov, ki ga je težko upravljati in zanj poiskati najboljše rešitve. Zdravje sodi v vrh družbenih vrednot, sistemsko uravnavanje zdravstvenega varstva pa je zahtevno in občutljivo. Vlade v razvitih državah zdravstvenemu resorju posvečajo veliko pozornost in vodenje zdravstvene politike prepuščajo najbolj usposobljenim kadrom, ki prihajajo iz medicinske stroke in so hkrati dobri poznavalci ekonomije.
Žal se v Sloveniji aktualna politika loteva prenove sistema zdravstvenega varstva celotne slovenske populacije premalo poglobljeno in celo preveč voluntaristično. Videti je, kot da zakonodajalec piše zakon za neko bogato evropsko državo s preobiljem tistih specialistov, na katere bolniki pri nas danes čakajo nedopustno dolgo, in kot da zdravnikov v Sloveniji sploh ne primanjkuje. Vendar je dejstvo, da je število obiskov zdravnika v Sloveniji na letni ravni višje od povprečja v Evropi. Zakonodajalec tudi ne upošteva, da v državah severozahodno od nas zdravniki in medicinske sestre delajo po normativih, ki jih pri nas še niso hoteli uvesti v prakso, in so za pomembno manjše obremenitve plačani bistveno več. Slovensko zdravstvo je prišlo do točke, kjer ne moremo vsako leto z nekaj manj denarja ponuditi uporabnikom vse večjega obsega storitev in vse bolj sodobne tehnologije. Strokovni parlament Slovenskega zdravniškega društva vidi v trenutnih spremembah zakonodaje s področja zdravstva ogrožanje strokovne varnosti in kakovosti in jim zato odločno nasprotuje.
Glasnejši dobijo več
Slovenski prostor ni homogen glede dostopnosti do zdravstvenih storitev na različnih nivojih, kar je posledica tega, da nimamo mreže zdravstvenih storitev, ki nam jo zdravstvena politika obljublja že več kot dvajset let. Zdravstvena politika je odpovedala tudi na področju oblikovanja prioritet pri pripravi nacionalnega programa zdravstvenega varstva in obstaja občutek, da tisti zavodi in posamezniki, ki znajo jasneje artikulirati svoje zahteve in so bližje koritu, dobijo več kot tisti, ki potrpežljivo čakajo in upajo v pravičnost razdeljevanja finančnih sredstev za izvajanje storitev. Ena od najšibkejših točk našega zdravstvenega sistema je tudi organizacija in vodenje zdravstvenih ustanov. Ta je največkrat prepuščena posameznikom z ustrezno politično pripadnostjo, ki se nikoli niso ukvarjali z zdravstvom in jim funkcija direktorovanja v zdravstveni ustanovi pomeni le odskočno desko za bolj pomembne položaje.
Vsiljevanje nefiziološke organizacije dela zdravnikom in njihovim sodelavcem privede do odpora, nepotrebnih napetosti in vnašanja nemira v občutljiv zdravstveni sistem. Ker sta pri nas zdravstvena politika in medicinska stroka na nasprotnih bregovih, krivdo za neuresničevanje zdravstvenih programov in neuresničena pričakovanja bolnikov valita drug na drugega. Po mnenju zdravstvene politike so zdravniki krivi za dolge čakalne vrste in za neizpolnjene obljube, ki jih javnosti posreduje politika in plačnik zdravstvenih storitev. Po drugi strani pa management in zdravstvena politika tiste, ki presegajo načrtovane programe, neredko oštejeta in opredelita za zapravljivce ter jim očitata preveliko porabo solidarnostno zbranih javnih sredstev.
Zakonodajalec žaga vejo, na kateri sedi slovensko zdravstvo.
Mladi zdravniki in medicinske sestre, ki seveda znajo misliti s svojo glavo, se zavedajo evropskih svoboščin in možnosti prostega pretoka delovne sile. Naša država bo Evropi dobrohotno prepuščala izšolane mlade zdravnike in vrhunske specialiste, kljub temu da je bila v njihovo izobrazbo investirana ogromna vsota denarja in bi jim s pametnim zakonom lahko uredili varne delovne pogoje s sprejemljivim obsegom obremenitev.
Politika obvladuje medicinsko stroko
Po osamosvojitvi Slovenije smo pred 25 leti dobili zdravstveno zakonodajo, ki je opredeljevala temeljna izhodišča o načinih in pogojih za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Večina zakonskih opredelitev je bila za tisto obdobje ustrezna. Zdravstvo je temeljilo na solidarnosti in zdravstvene usluge so bile kakovostne. Pri pripravi zdravstvene zakonodaje je takrat, pa tudi kasneje, imela pomembno vlogo medicinska stroka.
V zadnjem času tega sodelovanja praktično ni. Zakone pišejo uradniki, ki večinoma nikoli niso delovali kot nosilci dejavnosti zdravstvenega varstva. Zdravniki in zobozdravniki smo seznanjeni z nastajajočo zakonodajo šele takrat, ko pride v javno razpravo oziroma takrat, ko je nek predlog zakona že težko spremeniti. Vendar le tisti, ki vsak dan izvajajo medicinske posege, najbolje poznajo potrebe prebivalstva po zdravstvenih storitvah in epidemiološke razmere, izvedljivost določenih zdravstvenih storitev, kadrovsko in finančno podhranjena področja določenih vej medicine ter prioritete, ki morajo biti osnova za nudenje zdravstvenih uslug. Sodelovati bi morali tudi pri pripravi zdravstvene mreže, ki bi omogočila čim bolj homogen dostop do zdravstvenih storitev v vsem slovenskem prostoru.
Zdravstvena reforma je daleč od uresničitve
Medicinska stroka je bila aktivna ves čas priprave in sprejemanja Zakona o zdravstveni dejavnosti. Pripravljali smo predloge, dopise, ter poskušali najti dialog s politiko. Trudili smo se, da bi bila prepoznana realna problematika slovenskega zdravstva, ki jo na svoji koži najbolj občutijo pacienti in mi – zdravniki. Vendar je kljub vsem našim prizadevanjem politika stroko zavestno preslišala. V več evropskih državah imajo na primer posebne kolegije in koordinacije, ki so sestavljeni iz predstavnikov medicinske stroke in zdravstvene politike in na srečanjih poskušajo omiliti napetosti med načrtovalci in izvajalci zdravstvenih storitev. Pri nas takih oblik sodelovanja žal ne poznamo, čeprav ima ministrstvo za zdravje svoje posvetovalno telo – Zdravstveni svet, Slovensko zdravniško društvo pa svojo pomoč zdravstveni politiki ponuja z neodvisnimi strokovnimi sveti, ki delujejo na vseh specialističnih področjih in so od politike popolnoma neodvisni. Žal neuspešno. Zato je zdravstvena reforma, o kateri se govori že skoraj dve desetletji, zelo daleč od uresničitve. Lahko zgolj upamo, da bomo z novo vlado imeli več sreče ter da bo pripravljenost za sodelovanje večja in bomo složno pripravljali najbolj učinkovite zakonske rešitve in programe, ki bodo v dobrobit našim bolnikom.
dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije
dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
