Bolj kot za Britanijo me skrbi za EU

Pred nami je turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU.

Objavljeno
24. junij 2016 13.17
Marko Bucik
Marko Bucik

Današnja odločitev Velike Britanije, da zapusti EU, bo imela nedvomno resne posledice. V prvi vrsti seveda za Veliko Britanijo samo: pričakujemo lahko ponovne zahteve Škotske za odcepitev, otoško gospodarstvo bo nedvomno utrpelo močan udarec, sledilo bo obdobje politične nestabilnosti, vladavine ekstremov. V negotovosti pa bo seveda vsaj še nekaj časa tudi prihodnja oblika odnosov med Združenim kraljestvom in EU.

Kljub vsemu pa bo reševanje težav v Veliki Britaniji potekalo znotraj dokaj ustaljenih okvirov parlamentarne demokracije z dolgo tradicijo, ki je že preživela težke preizkušnje. Veliko bolj me skrbi za EU. Za prihodnost slednje je namreč referendumska odločitev Britancev, ki je še eden v seriji izjemnih udarcev evropskemu integriranju, lahko zelo nevarna, saj bo ohranjanje enotnosti preostalih 27 članic tako rekoč nemogoče. Čeprav seveda ne gre posploševati in primerjati Velike Britanije z Nizozemsko, Francijo ali drugimi državami, kjer je porast evroskepticizma najbolj očiten, bi bilo naivno pričakovati, da novih zahtev, podobnih britanskim, ne bo. Pred nami je zato turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU, novih oblik članstva in nasprotujočih si zahtev po plitkejšem in globljem integriranju.

V teh težkih trenutkih je bistveno troje. Prvič, izglasovani izstop Velike Britanije je izglasovani izstop − kakršnokoli spletkarjenje okrog referendumskega rezultata bi bilo kontraproduktivno, tako kot je bilo kontraproduktivno pred tem v Franciji, na Nizozemskem in Irskem. Pogajanja na relaciji Bruselj−London se morajo začeti čim prej, če hoče preostala EU vnesti v kaos vsaj nekaj stabilnosti. Drugič, jeza nad odločitvijo Velike Britanije ne sme postati podlaga za maščevanje. Pogajanja morajo biti usmerjena v minimiziranje gospodarske in politične škode, zavračanje alternativnih oblik članstva drugod pa ne sme biti absolutno. In navsezadnje, 27 držav članic mora razmisliti kako naprej, kajti referendumska kampanja na Otoku je v marsičem nakazala − čeprav pogosto v brutalno izkrivljeni obliki −, kje ljudi čevelj žuli: izgube služb, razvrednotenje dela, marginalizacija. Zveni znano?

Pomislimo na referendumsko kampanjo za takratno evropsko ustavo v Franciji pred dobrimi 11 leti. Vztrajno zanikanje dejstva, da je globalizacija načela kakovosti življenja na sicer priviligiranem evropskem zahodu, bi lahko imelo tragične posledice za celino, ki je bila zadnjih šestdeset let zgled mirnega sobivanja ter ekonomskega in humanističnega napredka.

***

Marko Bucik je magister mednarodne ekonomije, ki zdaj živi na Cipru in dela kot svetovalec Svetovne banke za območje Evrope in Srednje Azije. Pred tem je bil zaposlen na Vladi Republike Slovenije in evropski komisiji ter vodil pisarno evropskega poslanca Iva Vajgla.