Tiskane izdaje
Mislim, da je imela Velika Britanija sklenjen najboljši od vseh možnih sporazumov z Evropsko unijo, saj je bila članica skupnega trga, ne da bi hkrati prevzela tudi evro, poleg tega je poskrbela za več drugih izjem, za katere niso veljali predpisi Evropske unije. Kljub temu je bilo to premalo, da bi prepričali britanske volivce, naj ne glasujejo za odhod iz povezave. Zakaj?
Strah pred begunci in kaosom
Odgovor lahko poiščemo v javnomnenjskih anketah iz časa pred referendumom o brexitu. Evropska migrantska kriza in debata o brexitu sta hranili druga drugo. Kampanja zagovornikov izstopa iz EU je izkoriščala čedalje slabše življenjske razmere beguncev – simbolizirale so jih pretresljive slike več tisoč prosilcev za azil, ki so si v Calaisu obupano želeli na vsak način vstopiti v Veliko Britanijo – in spodbujala strah pred »nenadzorovanim« priseljevanjem iz drugih držav članic Evropske unije. Pristojni evropski organi so odlašali s pomembnimi odločitvami glede begunske politike, da ne bi škodili glasovanju na britanskem referendumu, in so tako s svojim ravnanjem samo pomagali ohranjati prizore kaosa iz Calaisa.
Odločitev nemške kanclerke Angele Merkel o tem, da bo njena država na široko odprla vrata beguncem, je bila navdihujoče dejanje, vendar ni bilo dovolj dobro premišljeno, ker pri tem ni upoštevala, da lahko s takšnim ukrepom privabi številne nove begunce. Nenaden dotok prosilcev za azil je zmotil vsakodnevno življenje ljudi po vsej Evropski uniji.
Zaradi pomanjkljivega nadzora je nastala panika, ki je vplivala na vse: krajevno prebivalstvo, predstavnike oblasti, pristojne za javno varnost, in same begunce. Poleg tega so takšne razmere omogočile hiter vzpon ksenofobičnih protievropskih strank – denimo Stranke za neodvisnost Velike Britanije, ki je vodila kampanjo zagovornikov izstopa iz EU –, državne vlade in evropske ustanove pa so bile videti, kakor da se ne znajo pravilno lotiti krize.
Draga ločitev
Zdaj se je uresničil katastrofalni scenarij, ki so se ga mnogi bali, in razpadanja EU praktično ni več mogoče zaustaviti. Nihče ne more vedeti, ali se bo Veliki Britaniji godilo razmeroma bolje kakor drugim državam, ker bo zapustila EU, vendar bodo morali njeno gospodarstvo in ljudje kratkoročno in srednjeročno precej pretrpeti zaradi tega. Vrednost funta je takoj po glasovanju padla na svojo najnižjo raven v več kot treh desetletjih, finančni trgi po vsem svetu pa se verjetno ne bodo mogli umiriti med dolgotrajnimi in zapletenimi pogajanji o politični in gospodarski ločitvi. Posledice za realno gospodarstvo bodo primerljive samo s finančno krizo v letih 2007 in 2008.
Proces bo povzročil dodatno negotovost in nevarne politične razmere, kajti pri vsem skupaj nikoli ni šlo samo za dejanske ali namišljene koristi za Veliko Britanijo, ampak za samo preživetje evropskega projekta. Brexit bo odprl vrata drugim protievropskim silam znotraj Unije. Takoj po objavi referendumskih rezultatov je francoska Nacionalna fronta pozvala k »frexitu«, nizozemski populist Geert Wilders pa k »nexitu«.
Poleg tega se lahko zgodi, da niti sama Velika Britanija ne bo preživela.
Nove odcepitve in združitve
Od Škotske, ki je z veliko večino glasovala za to, da država ostane v EU, lahko pričakujemo še en poskus pridobitve neodvisnosti. Tudi nekateri politični predstavniki na Severnem Irskem, kjer so volivci prav tako glasovali, da bi radi ostali v EU, so pozvali k združitvi z Republiko Irsko.
Tudi odziv Evropske unije na brexit lahko postane ena od nevarnih pasti. Evropski voditelji, ki bi radi odvrnili preostale države članice od tega, da bi sledile britanskemu zgledu, morda ne bodo pripravljeni ponuditi Veliki Britaniji pogojev – zlasti glede dostopa do skupnega evropskega trga –, s katerimi bi omilili bolečino ob odhodu.
Velika Britanija je z EU ustvarila polovico svojega trgovinskega prometa, zato bi bil lahko učinek na izvoznike uničujoč (kljub konkurenčnejšemu menjalnemu tečaju). In ker bodo finančne ustanove v prihodnjih letih preselile svoje poslovanje in osebje v središča na evrskem območju, se tudi londonski City (in londonski trg nepremičnin) ne bo mogel izogniti bolečim posledicam.
Majavi evrski temelji
Vendar so lahko posledice za Evropo še precej hujše. Trenja med državami članicami so postala kritična ne samo zaradi beguncev, ampak tudi zaradi hudih napetosti med državami upnicami in državami dolžnicami na evrskem območju. Medtem se oslabljeni voditelji v Franciji in Nemčiji posvečajo samo domačim težavam. V Italiji 10-odstotni padec vrednosti na borzah po glasovanju o brexitu jasno razkriva, da je država ranljiva in ji lahko velika bančna kriza močno škodi – prav zato bi lahko populistično gibanje Pet zvezd, ki je pravkar zmagalo na županskih volitvah v Rimu, prišlo na oblast že prihodnje leto.
Na podlagi vsega tega nič kaj dobro ne kaže resnemu programu reform na evrskem območju, ki bi moral vključevati dejansko bančno unijo, omejeno fiskalno unijo in precej močnejše mehanizme demokratične odgovornosti. In čas ni na strani Evrope, saj zunanji pritiski držav, kakršni sta Turčija in Rusija – obe izkoriščata nesoglasja v svojo korist –, poglabljajo evropske notranje politične spore.
EU je res spodletelo
Razmere so, kakršne so. Vsa Evropa, tudi Velika Britanija, bi trpela zaradi izgube skupnega trga in izgube skupnih vrednot, ki bi jih EU morala ščititi. Vendar je Evropski uniji dejansko spodletelo in je nehala zadovoljevati potrebe in želje svojih državljanov. Čaka jo nenadzorovano razpadanje, zaradi katerega se bo Evropa znašla v slabšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če EU sploh ne bi obstajala.
Vendar ne smemo obupati. EU je res tvorba z napakami. Po brexitu se moramo vsi, ki verjamemo v vrednote in načela, ki bi jih EU morala braniti, povezati med seboj in jo rešiti tako, da jo temeljito obnovimo. Prepričan sem, da se nam bo, medtem ko bomo opazovali posledice brexita v prihodnjih tednih in mesecih, pridružilo čedalje več ljudi.
***
Project Syndicate, 2016: George Soros je predsednik sklada Soros Fund Management in organizacije Open Society Foundation.
Prispevek je mnenje avtorja
