Tiskane izdaje
Z brexitom izgubljamo vsi, pravijo analitiki. Pri tem govorijo o ekonomskih kazalcih in številkah. Ob novi situaciji, kar brexit brez dvoma je, sta normalni vprašanji, kako se odzvati in ali nova situacija ponuja nove priložnosti. V bilanci brexita je veliko neznank, tudi morebitni novi bilateralni sporazumi, ki bi jih Britaniji uspelo skleniti in si s tem zagotoviti prednosti, ki jih danes niti ne slutimo? Morda pa je za EU še bolj pomembna priložnost, da brez enega glavnih zagovornikov neoliberalizma in deregulacije bančnega sistema ponovno razmisli o družbenih vrednotah socialne države, ki so značilne za centralno Evropo in tuje ZDA pa do neke mere tudi Britaniji. Ali je brexit tudi priložnost, da EU bolj samostojno zasnuje svoje geostrateške prioritete?
Brzdanje neoliberalizma v EU
Ekonomisti čikaške univerze so zagotavljali, da trg in potrošnja najbolje urejata družbo, da jo stabilizirata in preprečujeta krize ter da so intervencije države v gospodarstvo nepotrebne in je zato deregulacija najboljša rešitev. Čeprav so nekateri profesorji zato celo prejeli Nobelovo nagrado za ekonomijo, je jasno, da je hipoteza zmotna in da je treba najti nov koncept. Ali je rešitev v ekonomski demokraciji, ki naj bi zagotovila novo ravnovesje med vlogo finančnega kapitala in človeškim faktorjem, ali pa je treba zmanjšati socialno neenakost z večjo obdavčitvijo najbogatejših ali morda celo uvesti univerzalni temeljni dohodek?
Ali je preveč utopična ideja, da bi v EU socialna oziroma družbena ekonomija postala pravilo in bi prekinili miselnost, da je človek tržna kategorija ter sredstvo za ustvarjanje dobička in ga je zato mogoče kot blago zavreči, če ni dovolj profitabilen? Zagovorniki ekologije vidijo potrebo po odločnejši ustavitvi selitve umazanih tehnologij in novih oblik suženjstva v nerazvite države. V EU vlada splošno razočaranje nad dejstvom, da so v Evropi izginile osnovne vrednote socialne pravičnosti in socialne države, ki so bile značilne za Evropo.
Britanija je bila med najglasnejšimi zagovorniki neoliberalizma, deregulacije in privatizacije. Prost pretok blaga ter kapitala so bili za Britanijo zelo pomembni, ne pa solidarnost in prost pretok ljudi. Bila je tudi vneta zagovornica liberalizacije finančnega sektorja. V preteklosti ji je uspevalo doseči poseben status, saj ima že od leta 1985 popust pri plačevanju v evropski proračun.
Morda prav zato sedaj predsednik evropske komisije Juncker pravi, da ni možen »à la carte« sporazum med Britanijo in EU, torej le trgovina brez ostalih temeljnih vrednot EU, še posebno prostega pretoka ljudi.
Kaj drugega kot dekla kapitala
Ali bi bilo mogoče z reformami spremeniti EU v svetovno silo, ki bi ustvarjala nov trend družbe, ne pa da je EU sicer ekonomsko najmočnejša skupnost, a politično in družbeno le sledi načelom neoliberalizma in služi interesom velikega kapitala? Morda lahko brez Britanije lažje razmisli o pravilih pravične trgovine z državami, kjer ni podobnih kriterijev o varstvu narave, niti delovnega okolja ter imajo zaradi tega bistveno manjše proizvodne stroške. Zakaj ne bi Evropa postala ustvarjalec novih načel in trendov razvoja pravične mednarodne trgovine in na neki način tudi vrednot našega planeta, ne pa le še eno področje brezkompromisnega bogatenja peščice prebivalstva, kar ustvarja neravnotežje v družbi in napetosti v mednarodnih odnosih?
Ali bomo znali v Evropi brez Britanije drug od drugega bolje posnemati zgodbe o uspehu, ki jih v dokumentarni »pravljici« z naslovom Where to Invade Next niza Michael Moore?
Priložnosti za EU
EU potrebuje solidarnost za svoj obstoj in mir. Neoliberalizem je v Evropi sprejemljiv le, ko nastopa v ravnotežju s socialno državo. Ali je mogoče vgraditi večje intervencije države v model kapitalizma v Evropi in sprejeti ukrepe, ki bi učinkoviteje prispevali k zaposlovanju in preprečili izginjanje socialne varnosti? Kdo drug nas lahko zaščiti pred samovoljo multinacionalk in finančne industrije, če ne država?
Britanija je najbolj nasprotovala uvedbi davka na finančne transakcije (FTT) za promet z delnicami in izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi bi po oceni evropske komisije lahko zbrali od 30 do 35 milijard letno in jih morda namenili za programe zaposlovanja mladih.
Ali bodo politiki znali pravočasno izkoristiti priložnost brexita, preden populizem zanese Evropo v nevarne vode? Ali bo EU brez Britanije imela boljši izhodiščni položaj za razmislek o varnostni politiki in geostrateških prioritetah Unije? Ali je višanje temperature z Rusijo v interesu držav članic? Ali je res Rusija edini krivec za ukrajinsko krizo?
Za prihodnost EU in mir je pomembno predvsem ravnotežje in konsenz med Francijo in Nemčijo. Ne samo zaradi njune gospodarske moči, ampak tudi zaradi različnosti v mentaliteti, vrednotah in zgodovini. Usklajena zunanja politika, skupna centralna banka, usklajena fiskalna politika, komplementarnost v varnostni politiki so koraki pri zbliževanju Francije in Nemčije, kar je bil že nekdanji cilj evropskega združevanja. Ostale države bodo sprejele tak konsenz, če bo ta zagotavljal stabilne ekonomske pogoje v celotni EU, solidarnost in »fair play« do ostalih članic. Nemčija bo morda prisiljena korigirati svojo trmoglavo finančno dominacijo in varčevanje, kar bo na koncu boljša rešitev tudi za krepitev nemškega gospodarstva, kot pa bi bil morebitni solo Nemčije ali pa Nemčija z nekaj somišljeniki, a brez Francije. Francija se bo morala slej ali prej bolje organizirati in zmanjšati svoj primanjkljaj. V EU se je treba dogovoriti, kako učinkoviteje zmanjšati brezposelnost, morda z velikimi javnimi deli, ki se financirajo direktno iz ECB. Ali je Junckerjev Evropski sklad za strateške naložbe v višini 315 milijard evrov zadosten za zagon gospodarstva? Ali bo Nemčija navijala za federalno Evropo in bo za ta cilj pripravljena biti tudi finančno bolj solidarna s Francijo in z ostalimi, podobno kot je bila radodarna z Vzhodno Nemčijo, ko je šlo za združitev Nemčije?
Socialne pravičnosti v EU ni mogoče okrepiti, ne da bi posledice čutili veliki kapital, finančna industrija in morda tudi prosta trgovina, ki temelji na različnih kriterijih glede varstva naravnega in delovnega okolja. Ali bodo voditelji v EU zbrali dovolj poguma, da bodo obrzdali neoliberalizem, v katerega drvi svet in ga narekuje veliki kapital? Svetovni socialni forum verjame, da je možno zgraditi drugačen svet od tistega, ki ga slikajo multinacionalke.
Priložnosti tudi za Britanijo
Velika Britanija je polnopravna članica EU, dokler ne izstopi ali pa vsaj dokler ne sproži 50. člena lizbonske pogodbe. Poznavalci dopuščajo različne možnosti razpleta brexita, verjetno pa bo Britanija zavlačevala formalni začetek izstopa. V tem času bo z ekipo 300 specialistov iskala nove priložnosti za bilateralne sporazume s tretjimi državami, ki jih kot članica EU ni mogla sklepati, na primer z ZDA, s Kitajsko, državami Latinske Amerike, Bližnjega vzhoda, morda celo z Rusijo in drugimi. Želi postati najbolj atraktivna država za poslovni sektor in že napoveduje znižanje davka od dohodkov pravnih oseb, kar lahko naredi takoj, ter rahljanje pravil v finančni industriji. Tudi javna naročila bodo v Britaniji morda drugačna in ne bodo sledila evropski direktivi.
Kakšen naj bi bil sporazum z EU? Bo iskala poseben status v okviru pogodbe EEA in poskušala doseči v EU nove izjeme, ki bodo veljale le za Britanijo? Za to potrebuje Britanija čas in računa, da bo morda po volitvah v Nemčiji in Franciji lažje dosegla svoje cilje v sporazumu z EU, še posebno če bodo skrajni desničarji uspešni na volitvah v Franciji.
Karte bodo na novo premešane in pojavile se bodo nove priložnosti za Britanijo ter za EU. Preden pa se bo nova partija brez Britanije v EU zares začela, lahko pride do kakšnega presenečenja.
Čigava trava je bolj zelena
Nove vlade v letu 2017 v ZDA, Nemčiji in Franciji lahko pomenijo nove momente v razpletu brexita. Če bodo napovedi slabe in bodo Britanci spoznali, da sosedova trava ni tako zelena, kot je to videti od daleč, je v nekaj mesecih mogoče spremeniti javno mnenje in izvesti v Veliki Britaniji nov posvetovalni referendum, morda povezan z enotnostjo s Škotsko. Velika Britanija je politično in diplomatsko dovolj spretna, da ne bo naredila poteze, ki bi dolgoročno škodila interesom velikega kapitala na otoku.
Britanija z brexitom išče nove priložnosti, ki bi ji omogočile boljše pogoje, več deregulacije, močnejši vpliv finančne industrije in čim več preferenčnih bilateralnih pogodb. Pravila ECB in EU jo pri tem omejujejo. Ali ji bo skok v neznano uspel? Morda. Ali bo tudi EU našla v brexitu nove priložnosti?
Dr. Saša Prešern,
raziskovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
