Brezmejno sovraštvo

Palestninski mladenič vdre v naselbino, vstopi v najbližjo hišo, zabode 13-letno dekle, ki spi, nato pa ga ustrelijo.

Trije izraelski moški naključno ugrabijo 12-letnega palestinskega fanta, ga odpeljejo na odprto in ga živega zažgejo.

Palestinca iz majhnega mesta v bližini Hebrona ilegalno vstopita v Izrael, si v razvedrilnem parku v Tel Avivu privoščita skodelico kave ter za tem postrelita vse okoli sebe, dokler ju ne zajamejo. Postala sta narodna heroja.

Izraelski vojak vidi na tleh ležati hudo ranjenega Palestinca. Pristopi k njemu in ga od blizu ustreli v glavo. Večina Izraelcev ga hvali.

Celo v gverilski vojni to niso »normalna« dejanja, ampak zgolj znak neskončnega sovraštva, ki je že tako grozno, da presega vse norme človečnosti.

Sovraštvo, ki vlada med Palestinci in Arabci, se začne že z vzgojo otrok. Ti od svojih staršev poslušajo povsem različne zgodbe, zato realnost dojemajo drugače. Foto: Mahmud Hams/AFP

A vedno ni bilo tako. Nekaj dni po vojni leta 1967, ko je Izrael osvojil vzhodni Jeruzalem, Zahodni breg in območje Gaze, sem potoval po osvojenih ozemljih. Skoraj povsod sem bil dobrodošel. Ljudje so mi bili pripravljeni prodajati svoje blago in mi pripovedovati svoje zgodbe. Glede Izraelcev so bili radovedni, kakor smo bili Palestincev radovedni tudi mi.

Takrat se Palestincem ni prav nič sanjalo glede večne okupacije. Sovražili so jordanske vladarje in so bili srečni, da smo jih odgnali. Prepričani so bili, da bomo kmalu odšli tudi mi in jim dovolili, da si končno vladajo sami.

V Izraelu so vsi govorili o »dobrohotni okupaciji«. Prvi vojaški guverner Chaim Herzog je bil zelo human. Pozneje je postal predsednik Izraela in je oče trenutnega predsednika Laburistov.

A nekaj let zatem se je vse spremenilo. Palestinci so spoznali, da Izraelci ne nameravajo oditi, ampak hočejo ukrasti njihovo zemljo in jo prekriti s svojimi naselbinami.

(Nekaj podobnega se je zgodilo 15 let pozneje v južnem Libanonu. Šiitsko prebivalstvo je naše vojake pozdravilo z rožami in rižem. Prepričani so bili, da bodo izgnali Palestince in odšli. Ker pa so ostali, so se prebivalci prelevili v gverilske bojevnike in sčasoma ustanovili Hezbolah.)

Zdaj pa je sovraštvo vse naokoli. Arabci in Izraelci se vozijo po ločenih cestah, a je situacija veliko hujša kot v južnoafriškem apartheidu. Tamkajšnji belci namreč niso nameravali izgnati črncev. Situacija je tudi hujša kot v večini oblik kolonializma, saj imperialne sile večinoma niso pulile zemlje izpod nog domorodcev, da bi jo naselile.

Dandanes sovraštvo neomejeno vlada. Naseljenci terorizirajo arabske sosede, arabski dečki pa mečejo kamne in doma narejene zažigalne bombe na judovske avtomobile, ki vozijo po cestah, na katere oni sami ne smejo. Pred kratkim so kamenjali avtomobil visokega vojaškega oficirja. Ta je izstopil iz avta, zasledoval dečka, ki je bežal, ter ga s strelom v hrbet ubil, kar je groba kršitev vojaških pravil glede uporabe orožja.

Danes, okoli 120 let po začetku sionističnega eksperimenta, je sovraštvo med dvema ljudstvoma grozljivo. Našim življenjem vlada konflikt. Več kot polovica vseh novic v medijih zadeva ta konflikt.

»Sovraštvo in nasilje, ki vlada med dvema ljudstvoma, je tako grozno, da je preseglo meje človečnosti.« Foto: Reuters

Če bi bil ustanovitelj modernega sionizma, dunajski novinar Theodor Herzl, spet živ, bi bil popolnoma šokiran. V futurističnem romanu Stara nova dežela (Altneuland), ki ga je napisal v začetku prejšnjega stoletja v nemščini, je podrobno opisal življenje v bodoči judovski državi. Njene arabske prebivalce je prikazal kot zadovoljne in patriotske državljane, hvaležne za ves napredek in koristi, ki so jih prinesli sionisti.

Na začetku judovske migracije so bili Arabci res neverjetno poslušni. Morda so mislili, da so sionisti nova različica nemških religioznih emigrantov, ki so prišli nekaj desetletij prej in tudi v resnici prinesli v deželo napredek. Ti Nemci, ki so se imenovali templjarji (niso bili v nikakršni povezavi z istoimenskim srednjeveškim križarskim redom), so bili brez političnih ambicij. Postavili so lične vasi in urbane soseske ter živeli srečno do konca življenja oziroma dokler se niso okužili z nemškim nacizmom. Ob izbruhu druge svetovne vojne so jih Britanci deportirali v oddaljeno Avstralijo.

Lična vas, ki so jo blizu Jafe zgradili templjarji, je zdaj zabaviščni park, prav tisti, kjer se je zgodil zadnji teroristični zločin.

Ko so Arabci spoznali, da sionistični migranti niso ponovitev templjarjev, ampak implantacija novih, agresivnih kolonialistov, je postal konflikt neizbežen. Iz leta v leto je huje. Zdi se, kakor da sovraštvo vedno znova dosega nove vrhunce.

Videti je, kakor da ljudstvi živita v različnih svetovih. Stoletja stara arabska vas in nova izraelska naselbina, ki sta si približno kilometer narazen − kakor da bi bili na različnih planetih.

Otroci iz teh dveh ljudstev že od prvega dne na svetu poslušajo od svojih staršev popolnoma različne zgodbe. Nadaljuje se v šoli, in ko odrastejo, dojemajo realnost skoraj popolnoma različno.

Za mlade Palestince je zgodba čisto preprosta. Več kot 14 stoletij je bila dežela arabska in del arabske civilizacije. Nekateri izmed njih si lastijo deželo tudi za več kot tisoč let nazaj, saj islam ob zavzetju Palestine ni pregnal tamkajšnjega krščanskega prebivalstva. Ker je bil islam takrat veliko bolj napredna religija, je lokalno krščansko prebivalstvo postopoma prevzelo islam.

Palestinci menijo, da so Judje v antiki vladali Palestini zgolj nekaj desetletij. Zdajšnja judovska zahteva po deželi, ki temelji na obljubi, ki jo je dal njihov bog, je brezsramna kolonialistična zvijača. Sionisti so v 20. stoletju prišli v deželo kot zavezniki britanskih imperialistov, ne da bi jim bila dodeljena kakršna koli pravica do tega.

Večina Palestincev je pripravljenih skleniti mir in celo živeti v pomanjšani Palestinski državi, ki se bo nahajala poleg Izraela. Toda od tega jih odvrača izraelska vlada, ki hoče imeti »celoten Eretz Izrael« namenjen judovski kolonizaciji. Ostalo naj bi zgolj nekaj nepovezanih palestinskih enklav.

Palestinski Arabec, ki je prepričan v to samoumevno resnico, živi morda zgolj nekaj sto metrov daleč od judovskega Izraelca, ki je prepričan, da je zgoraj navedeno zgolj kup laži, ki so si jih izmislili arabski antisemiti (oksimoron), da bi izrinili Jude v morje.

»Da je bila dežela Judom dana ob boga, ve vsak judovski otrok v Izraelu. Judje so se po izgonu vrnili v svojo deželo, ki pa so jo okupirali Arabci.« Foto: Mahmud Hams/AFP

Vsak judovski otrok v Izraelu že v zgodnjih letih spozna, da je bila ta dežela dana Judom od boga. Vladali so ji mnoga stoletja, dokler niso boga užalili in jih je začasno kaznoval z izgonom. Zdaj pa so se Judje vrnili v svojo deželo, ki jo je okupiralo tuje ljudstvo iz Arabije in si upa imeti deželo za svojo.

Uradna izraelska doktrina pravi, da za nastalo situacijo ni rešitve. Pripravljeni moramo biti zgolj na to, da bomo dolgo, dolgo časa − tako rekoč celo večnost − branili sebe in svojo deželo. Mir je nevarna iluzija.

Naivni različici Herzlovega sionizma je nasprotoval desničarski sionistični vodja Vladimir (Ze'ev) Jabotinski. Povsem pravilno je ugotovil, da nikjer na svetu domačini ne predajo svoje zemlje tujcu miroljubno. Zatorej, je rekel, moramo zgraditi »železen zid«, da bomo branili našo novo naselbino v deželi naših prednikov.

Vsi bi gromko ploskali, če bi bog naredil, da bi Palestinci čez noč izginili iz »naše« dežele. Morda bi bogu celo sami malce pomagali.

Dejansko igra bog v konfliktu vedno bolj pomembno vlogo.

Na začetku je igral bog zelo majhno vlogo. Skoraj celotna prva generacija sionistov, vključno s Herzlom in Jabotinskim, so bili prepričani ateisti. Govorilo se je, da so sionisti ljudje, ki ne verjamejo v boga, a verjamejo, da nam je bog obljubil deželo.

To pa se je radikalno spremenilo − na obeh straneh.

Na začetku konflikta v prvi polovici prejšnjega stoletja je bil ves arabski svet okužen z nacionalizmom v evropskem slogu. Islam je bil vseskozi prisoten, a ni bil gonilna sila. Arabski nacionalni heroji, kot je bil Gamal Abd-al-Naser, so bili vneti nacionalisti, ki so obljubljali združitev Arabcev, ki bodo postali svetovna sila.

Arabski nacionalizem je žalostno propadel in komunizem se ni v islamskih državah nikoli oprijel. Politični islam, ki je bil proti Sovjetom v Afganistanu zmagovalen, dobiva v arabskem svetu vedno večjo veljavo.

Zanimivo je, da se je podobno zgodilo v Izraelu. Po vojni leta 1967, ko je Izrael zaključil svoje osvajanje svete dežele, še posebej Svetišča na skali in Zid objokovanja, je ateistični sionizem čedalje bolj izgubljal tla pod nogami. Vajeti je prevzela nasilna religiozna vrsta sionizma.

»Za Izrael je ključno, da sklene mir s Palestinci in vsemi Arabci, preden ta konflikt in sovraštvo zajame ves arabski in muslimanski svet.« Foto: Reuters

V Izraelu je na oblasti vlada, v kateri prevladujejo skrajne ideologije religioznih desničarjev, medtem ko so »sekularni« levičarji popolnoma odmaknjeni.

V arabskem svetu se to še bolj dogaja. Al Kaida, Daesh in njima podobni so povsod uspešni. V Egiptu in ponekod drugod poskušajo vojaške diktature ta proces ustaviti, a so njihovi temelji majavi.

Nekateri izraelski ateisti smo na to opozarjali dolga desetletja. Trdili smo, da nacionalistične države lahko dosežejo kompromis in sklenejo mir, medtem ko je za religiozna gibanja to skoraj nemogoče.

Sekularni voditelji, kot sta bila Moamer Gadafi v Libiji in Jicak Rabin v Izraelu, so lahko žrtve atentata. Ko se to zgodi voditeljem religioznih gibanj, slednja živijo naprej tudi po njihovi smrti.

(Angleška beseda assassin je popačenka arabske besede hashisheen. V 12. stoletju je ustanovitelj te sekte, Mož z gore, svoje odposlance pital s hašišem in jih pošiljal na zelo drzne naloge. Veliki Salah-ad-Din (Saladin) se je nekega dne prebudil in na postelji zagledal bodalo. To ga je spodbudilo, da je sklenil sporazum z voditeljem assassinov.)

Prepričan sem, da je za Izrael bistvena sklenitev miru s Palestinci ter z vsemi Arabci, še preden nevarna okužba zajame ves arabski in muslimanski svet.

Voditelji palestinskega ljudstva na Zahodnem bregu in na območju Gaze so še vedno razmeroma zmerni ljudje. To drži celo za Hamas, ki je religiozno gibanje.

Menim, da je tudi za Zahod na splošno nadvse pomembno, da podpre mir v naši regiji. Krči, ki stiskajo številne arabske države, tudi zanje niso ugodni.

Ob branju poročila četverice glede Bližnjega vzhoda sem bil presenečen nad samouničujočim cinizmom. Namen tega absurdnega dokumenta četverice − ZDA, Evropa, Rusija in ZN − je ustvariti ravnovesje. Z enako mero krivijo osvajalca in osvojenega, zatiralca in zatiranega ter pri tem povsem spregledajo okupacijo. Mojstrovina hipokrizije, ki jo imenujemo tudi diplomacija.

Možnosti za resni napor za mir ni, sovraštvo pa bo zgolj raslo in raslo, dokler ne bo zajelo vseh.

Razen če pravočasno ne ukrepamo in ga zatremo.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.