Brezplačna sekularna stagnacija

Velik del napredka, ki ga omogočajo nove tehnologije, je skrit v izdelkih, ki jih je treba ponujati brezplačno.

Objavljeno
13. april 2015 00.25
Počitek na stopnicah. Ljubljana 30. marec 2015.
Ricardo Hausmann
Ricardo Hausmann

V kapitalizmu je res nekaj gnilega. Kljub rekordno nizkim obrestnim meram je naložb v najrazvitejših državah veliko manj, kakor jih je bilo v obdobju pred krizo, ki se je začela leta 2008, zaposlenost pa še vedno ostaja majhna. Naložb ni bilo prav veliko že v predkriznem obdobju, če upoštevamo nizke prevladujoče obrestne mere.

Zdi se, da bi za tako raven naložb, ki bi omogočala polno zaposlenost, verjetno potrebovali negativne realne (inflaciji prilagojene) obrestne mere. To pravzaprav pomeni, da bi morali ljudem plačevati, da bi se odločili za naložbe. Toda v svetu z nizko inflacijo in ničelnimi nominalnimi obrestnimi merami je verjetno zelo težko zagotoviti potrebno negativno realno obrestno mero. To je bolezen, ki jo je Larry Summers pri navajanju besed iz članka Alvina Hansna iz leta 1938 označil za »sekularno stagnacijo«.

Dvomi o potrebnih ukrepih

O ukrepih, ki bi jih bilo treba uvesti v takšnih razmerah, še vedno ni soglasja (vprašanja, povezana s tem, sta dobro povzela Coen Teulings in Richard Baldwin v elektronski knjigi, ki sta jo uredila). Za zagovornike Keynesa je pravi odgovor nekonvencionalna monetarna politika (na primer kvantitativno sproščanje), fiskalna spodbuda in višja ciljna inflacijska vrednost. Toda Summers in drugi opozarjajo, da ohlapna monetarna politika lahko napihne premoženjske balone, dolgotrajne fiskalne spodbude pa lahko povzročijo dolžniško krizo.

Poleg tega se ukrepi, ki jih zagovarjajo keynesijanci, lotevajo samo posledic sekularne stagnacije, ne pa vzrokov zanjo – o tem je seveda še manj soglasja med ekonomisti. Nekateri menijo, da je glavna težava preobilje prihrankov, povezanih s počasnejšo demografsko rastjo, višjo pričakovano življenjsko dobo in nespremenljivim upokojitvenim pragom – zaradi vsega tega ljudje več varčujejo, da bodo imeli več denarja za svojo starost. Toda Barry Eichengreen ugotavlja, da so vse višji prihranki kljub vsemu prenizki, da bi bilo z njimi mogoče pojasniti takšne razmere.

Drugi menijo, da je glavna težava manjše povpraševanje po naložbah, ki ga je mogoče delno pojasniti s tem, da so stroji zdaj precej cenejši in da se je tehnološki razvoj po letu 1970 upočasnil. Ekonomisti, kakršna sta, denimo, Robert Gordon in Tyler Cowen, trdijo, da so tehnološki dosežki preteklosti, med drugim tekoča voda iz vodovoda, klimatske naprave in komercialni letalski poleti, bolj vplivali na družbo – omogočili so, denimo, razcvet življenjskega sloga prebivalcev predmestij z avtomobili in supermarketi – kakor številni sodobni tehnološki dosežki.

S takšnimi ugotovitvami se ne strinjajo optimisti, kakršni so Joel Mokyr ali Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee, ki ne verjamejo, da se je tehnološki napredek upočasnil. Namesto tega trdijo, da tradicionalni koncept, s katerim merimo gospodarske rezultate in rast, bruto domači proizvod, podcenjuje tak napredek. Konec koncev so naša življenja postala precej produktivnejša zaradi Googla, Wikipedie, Skypa, Twitterja, Facebooka, YouTuba, Waza, Yelpa, Hipmunka, Pandore in številnih drugih podjetij. Toda vsi ponujajo svoje storitve brezplačno, zato koristi, ki jih prinašajo, ne upoštevamo pri BDP.

Tudi Edward Glaeser trdi, da je težko verjeti, da bi se povprečna ameriška družina, ki je v domnevno slabšem položaju kakor leta 1970, bila pripravljena odpovedati svojim mobilnim telefonom, dostopu do interneta in novim zdravstvenim tehnologijam, da bi se vrnila v nekdanje mirno obdobje. Številke, povezane z BDP, torej ne upoštevajo vsega napredka.

To, da je tako veliko inovacij na voljo brezplačno, ne povzroča težav samo ekonomistom pri meritvah, ampak imajo zaradi tega težave vsi tisti, ki iščejo naložbene priložnosti. Če si v dobrih starih časih cvetočega gospodarstva po drugi svetovni vojni hotel klimatsko napravo, avtomobil ali časopis, si jih moral kupiti, proizvajalci pa so tako služili denar s svojo ponudbo izdelkov.

Kako vendarle preživeti

Izdelki, povezani z informacijami – ti so značilni za sodobna tehnološko napredna gospodarstva –, so drugačni. Pri izdelavi dodatne kopije ni skoraj nobenih stroškov, zato jih je težko zaračunati.

Radio in televizija sta bila prva, ki sta se morala spopasti s to težavo, ker nista mogla preprečiti sprejemanja signala vsem tistim s sprejemnikom. Razviti sta morala model, ki temelji na oglaševanju, da bi omogočila, da bi drugi plačevali za koristi, ki jih je užival uporabnik. Prav zato je Google menda tako uspešen, čeprav težko verjamem, da izjemne koristi, ki jih uživam kot vztrajen in zadovoljen uporabnik, poplačam s svojimi občasnimi spletnimi nakupi.

Živimo torej v svetu, v katerem je velik del napredka, ki ga omogočajo nove tehnologije, skrit v izdelkih, ki jih je treba ponujati brezplačno. Lahko se sicer nekoliko naključno zgodi, da del morebitnih izdelkov postane dobičkonosen, če ponudniki uporabijo pravi poslovni model – denimo z oglaševanjem ali prodajo informacij, ki jih pasivno pridobijo od uporabnikov.

Toda številni drugi, denimo Wikipedia in javni radio, le težko preživijo. Brezplačni izdelki znižujejo vrednost vseh podobnih nadomestkov. Morda je res treba zahtevati sto dolarjev za vstopnico, če bi radi povrnili milijon dolarjev vredne stroške priprav za gledališko predstavo, toda nekateri filmski ustvarjalci lahko zaslužijo tudi s filmom, katerega stroški snemanja so znašali 200 milijonov dolarjev, in sicer tako, da prodajajo komaj deset dolarjev vredne vstopnice kupcem, ki niso pripravljeni počakati nekaj tednov na to, da bi jim njihov ponudnik kabelske televizije predvajal film na televizijskih zaslonih.

Že omenjena elektronska knjiga, ki je spodbudila nastanek tega članka, je bralcem na voljo brezplačno (prav tako kakor ta članek). Zato ni prav nič čudnega, da tako veliko ljudi le težko zasluži dovolj denarja. Toda središče za raziskave ekonomske politike, ki je objavilo elektronsko knjigo, in Project Syndicate, ki je objavil ta članek, oba (vsaj do neke mere) delujeta na podlagi donacij.

Morda ne gre za naključje. Če bi radi izkoristili možnosti novih tehnologij, morda potrebujemo netržne oblike plačil za koristne prispevke. Bill Gates je res obogatel s tradicionalnim kapitalističnim modelom, toda njegova fundacija zdaj financira koristne tehnološke dosežke na nepridobitne načine. Tako kakor pri negativnih realnih obrestnih merah, a hkrati bolj ciljno usmerjeno in učinkoviteje, bi morda morali plačevati za to, da bi omogočili koristne naložbe.

Ricardo Hausmann, nekdanji glavni ekonomist Interameriške razvojne banke, zdaj profesor ekonomije na Univerzi Harvard

© Project Syndicate, 2015