Tiskane izdaje
Turizem v Bohinju ali les v Bohinju? Propadajoča lesna industrija z napačnimi proizvodnimi programi ali razpadli hoteli, oboje nedonosno in skrb vzbujajoče. Če v Bohinju nekdo privatizira tovarno in jo proda Avstrijcem je to morda še najbolje, kar je lahko naredil. Danes izdelovati smrekove elemente za betoniranje, ko gradbinci uporabljajo za betoniranje večinoma velike sistemske plastificirane panele in upada število AB-zgradb v korist lesne in montažne energetsko precej bolj racionalne gradnje je nesmisel. Betonski element je izdelan iz 3. klase lesa 30 let preživele artikel. Prvo in drugo klaso lesa izvažamo v Avstrijo za bagatelo. Res ne znamo, mleko izvažamo v Italijo les pa v Avstrijo.
Nesramna laž:
»Lesna industrija je mrtva«. To je naša stvarnost.
»Naše glave so bukove« in zraven že malo črvive.
»Slovenija ima veliko lesa.« Je nesramna laž, ki nas spet peha v napačne odločitve.
Velja zmotno prepričanje, da imamo ogromno lesa. V Sloveniji imamo samo velik odstotek z gozdom poraščene površine, kar pa ne pomeni, da imamo zelo veliko kakovostnega lesa.
Ne upoštevamo, da se spreminja podnebje, ki je vse bolj ekstremno. Velika večina naših gozdov raste na mladih apnenčastih pobočjih, kjer je le nekaj centimetrov humusa, ki ne drži vlago.
Obilne padavine, žled ter pomladanske in poletne suše lahko v samo nekaj letih uničijo naše gozdove.
Na Gorenjskem se letos že opaža veliko rjavih smrek na desetletja zelenih pobočjih. Lubadar se zaradi pomanjkanja padavin in zmožnosti dreves, da bi škodljivca zasmolila v kali, intenzivno množi in bo tako naredil nepopravljivo škodo.
Posebno žalostno nam je propadel gozd okoli Snežnika, ki je bil 300 let brez lubadarja vzorno negovan, zdaj pa ga je najprej pokosil žled, nadaljevali so nesposobni birokrati s slabim odločanjem, smrtni udarec mu zadaja lubadar. V teh gozdovih prihodnje leto ne bo drevesa za eno smrekovo desko ali božično jelko. Pa nihče od odgovornih, ki so po žledu zavlačevali sanacijo gozdov, ne bo za to odgovarjal. Morda bi jih morali poslati nabirat suhljad v te gozdove, da se bodo zavedeli in videli sad svojega početja.
Če želimo delati iz našega lesa uporabne izdelke in jih tržiti na svetovnem tržišču, potem potrebujemo predvsem znanje, potem so šele kapital in surovinsko bazo. Govorim o dobrem uporabnem tehnološko dognanem izdelku, njegovem trženju in dobro razviti surovinski in proizvodnji verigi, ki bi bila sposobna izdelek hitro izdelati doma po pravšnji ceni.
Nekaj poskusov na platformi Kikstarter, kot je lesen fotoaparat, leseno jajce ali lesen ojačevalec zvoka so lepi mikroprimeri, kaj vse je mogoče izdelati iz lesa. Običajno se ustavi pri maloserijski, da ne govorim velikoserijskem naročilu. Izvirnost ne zadošča, zavedati se je treba, da se v današnjem svetu te reči zelo hitro posnemajo in kopirajo, včasih še veliko prej, preden mi sploh izdelamo izdelek.
Stara znanja izumirajo skupaj s starimi mojstri. Ljudi, ki bi znali, na primer, stružiti les ni več. Naša lesna industrija se skriva samo še v lopah in garažah, znanje in izkušnje umirajo vsak dan.
Nespametnost države je opazna tudi v politiki obdavčitev upokojencev. Če je nekdo delal od 40 do 60 let, potem si je zaslužil pokojnino in ta je nedotakljiva. Če pa je s svojim zdravim načinom življenja in vitalnostjo sposoben družbi še kaj prispevati v obliki dela v svoji nekdanji delavnici ter prenašati znanje in izkušnje na mlajšo generacijo, potem ni smiselno, da ga obdavčimo skoraj stoodstotno in mu odvzamemo pokojnino. Taki stari mojstri bi morali imeti za svoje ročno delo pavšalno simbolično obdavčitev ali pa kot nekoč, ko so graščaki zahtevali desetino. Slovenceljni že takrat nismo bili zadovoljni tlačani in smo se spuntali – kaj bi ti tlačani porekli danes? Tako končujejo še zelo uporabni namenski stroji na odpadu, če pa se že kaj naredi, se izdela v sivi ekonomiji in država nima od tega ničesar.
Res je, da od ročnega dela prehajamo na CNC-obdelavo, toda za izdelavo krožnika – kot unikat 1 kos, 500 kosov ali 500.000 kosov – so popolnoma različni pristopi pri izdelavi in tudi pri trženju.
Denarja za velike serijske stroje in obratni kapital za proizvodnjo ni, prav tako tudi ni veliko serijskih naročil, ki ne padejo sama z neba.
Ko pa dobiš povpraševanje iz Nemčije za 50.000 lesenih škatel (osem tovornjakov vlačilcev) za mesnine ali iz Španije za rozete lesenih stikal, smo veliko preslabo odzivni, prepočasni pri ponudbi, nimamo ustreznih strojev, nimamo dovolj surovine, ne moremo zagotoviti certifikata o primernosti za živila v uvoženi vezani plošči iz Argentine ali Ukrajine, ne znamo jezikov in smo neprikupno zmedeni, zato morebitni naročniki izdelke morda raje naročijo na Poljskem ali Slovaškem. Številni narodi nas zelo prekašajo pri organiziranosti in dodani vrednosti na lesene izdelke.
Le kot od lubadarja ožrt hlod
Thonetov stol je bil inovacija v tehnologiji krivljenja lesa, kar mu je dalo prepoznavno obliko, in pa predvsem inovacija v logistiki, kjer so zmanjšali volumen transporta. Včasih so namreč uporabljali lesene zaboje enega kubičnega metra za ladijski prevoz in tako so v tak zaboj lahko zapakirali več desetkrat več stolov, kot bi jih sicer, če bi bili sestavljeni. Stoli so zato bili cenovno ugodni in zaželeni na čezmorskih trgih.
Les je še vedno lahko naša vizija, toda zavedati se moramo, da ne kot od lubadarja ožrt hlod, namenjen za izvoz v Avstrijo. Začeti je treba pri ozaveščanju, sajenju orehov, hrušk, češenj, ki jih bodo morda lahko naši vnuki predelali šele čez 50 ali 80 let.
Morda edini način ustvariti dejansko lesne razvojno-proizvodne centre, ki bi bili osnovani na neki novi zasebni podlagi, ki bodo delovali kot neki inštitut, ki je privezan na državne jasli, ampak po načelu več kot proizvede, več mu država oprosti pri davčnih obveznostih, ki jih mora vložiti naprej v razvoj in nova delavna mesta.
Dejansko bi morali najti način sodelovanja nekih lesnih razvojnih centrih, kjer bi v industrijski coni na enem mestu bilo več podjetij, ki bi se ukvarjala z lesom in bi bila sposobna izdelati od zobotrebca do hiše vse iz lesa. Gre za različne stroje in tehnologije od sušilnic do žag, različnih obdelovalnih strojih in ne nazadnje lakirnic. Ker je les predrago prevažati v polizdelkih, bi si različna podjetja lahko delila proizvodnje kapacitete za različne izdelke in bi se skupaj lahko zelo dobro prilagajala razmeram na trgu. Poleg tega bi dosegla kritično maso in bi lahko tudi skupaj vlagala v popolnoma nove tehnologije visokega tlaka, nove tehnologije spajanja lesa, imela skupne delavnice za vzdrževanje, brušenje, razvoj, oblikovanje, trženje in še marsikaj.
Reklamni slogan velikega lesnega podjetja na Južnem Tirolskem je zelo poveden »Holzleidenschaft«, kar bi neposredno prevedli kot »strast do lesa«, zanimiva pa je beseda »Leidenschaft«, ki jo sestavljata ti dve besedi v prevodu »trpljenje« in »ročaj«.
Dajmo se presenetiti, kakšne vizije imajo naši profesorji in manekeni, ki bi morali vedeti največ, ker največ hodijo na naš račun po svetu.
Zdi se mi, da v tej državi nihče ni za nič odgovoren in da z demokracijo samo izgubljamo kot narod.
Še najbolje smo se, tako se zdi, znašli v diktaturah, ko so se namesto nas odločali drugi. No, ko bomo vse razprodali, bomo spet tam.
––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Andrej Čufer, u. d. i.a. MBA
