Tiskane izdaje
Kot dolgoletna zdravnica, ki se na svoji poklicni poti nisem odm
aknila od praktičnega obravnavanja bolnikov, z zanimanjem spremljam javna razglabljanja o problematiki čakalnih vrst v slovenskem zdravstvu. Ugotavljam, da v teh razpravah sodelujejo pogosto nemedicinsko izobraženi. Njihovo poznavanje kompleksnosti problematike je lahko vprašljivo. Razreševanje problematike se nekako zožuje na birokratsko nadzorovanje čakalnih seznamov bolnikov ter ugotavljanje pomanjkanja denarja v zdravstvenem sistemu. Ureditev seznamov naj bi po pričakovanjih prinesla pravičnost in enakost bolnikom pri zdravstvenem obravnavanju ter preprečevala preskakovanje vrstnega reda.
Uradniško zapiranje vrat stroki
Toda stvari, ki jih opazujem iz dnevne prakse z bolniki, niso tako preproste. Težko sprejemam, da se s sistemskim konsenzom družbe očitno zapostavljajo strokovni kriteriji pri obravnavanju zdravja bolnikov ter uradniško vse bolj zapirajo vrata za primerno hitro diagnostiko bolezni, spremljanje zdravstvenega stanja bolnikov in zdravljenje. Čudim se, da zdravniki privolimo v opisano in se javno ne upremo za bolnike zelo škodljivemu zapostavljanju stroke.
Poslanstvo medicinske stroke je delovati v korist bolnikov. Učinkovitost stroke naj bi se merila še zlasti z zgodnjim odkrivanjem in primernim pravočasnim zdravljenjem bolezni. Da bi bilo tako, morajo imeti zdravniki in drugi medicinski delavci primerno znanje, država pa mora poskrbeti za dobro piramidno organizirano mrežo zdravstvenih izvajalcev, ki omogoča, da ni neustreznih obremenitev posameznih izvajalcev zdravstvene oskrbe. Zadnje tudi omogoča primerne razmere za vzpostavitev odnosa med zdravnikom in bolnikom, ki naj bi temeljil na zaupanju bolnika v zdravnika ter zdravnikovem prevzemanju odgovornosti za bolnika. Kot vidimo, so pomembni pogoji za uspešno medicinsko delo poleg znanja torej dobro delujoča zdravstvena mreža z ustrezno obremenitvijo zdravnikov – torej s primernim številom bolnikov na zdravnika.
V praksi se zaradi neurejenih omenjenih razmer za dobro delovanje stroke v odnos zdravnika z bolnikom postopoma vse bolj plazi birokratsko razmišljanje o organizaciji oskrbovanja bolnikov, ki se upravičuje s pomanjkanjem sredstev v sistemu.
Kot zdravnici se mi birokratizacija slovenske medicine upira. Vsak bolnik (tudi vsak od nas, kadar postanemo bolniki) je zgodba zase. Ne gre samo za bolnikovo bolezen, temveč tudi njegova pričakovanja glede zdravja in obravnavanja, ki so odvisna od starosti, izobrazbe, materialnega položaja in osebnostnih lastnosti. Bolniki, ki prihajajo z urbanih območij, so praviloma zahtevnejši od bolnikov z ruralnih območij. Posamezniki z enakimi diagnozami se torej med seboj razlikujejo. Zato bi morala medicina vsakega bolnika obravnavati kot posameznika. K temu jo zavezuje tudi kodeks medicinske etike in deontologije. Če bo prevladalo birokratsko pristopanje k bolniku, bo bolniku prilagojeno obravnavanje postalo še bolj oteženo, kot je iz različnih vzrokov že danes.
Primer neprimerne obravnave
Okrog šestdesetletni bolnik je bil pred časom skoraj pol leta obravnavan na različnih kliničnih oddelkih zaradi možganske kapi, pljučnih embolij in srčnega popuščanja. Ko so se akutna stanja obvladala, je bil usmerjen v lokomotorno rehabilitacijo, ki ga je usposobila do samostojnosti v vsakdanjem življenju. Takrat pa se je na kontroli običajnega posnetka prsnih organov nepričakovano opazila sveža sprememba v desnih pljučih, ki je bila sumljiva za rak pljuč. Bolnik je bil zato usmerjen na računalniško tomografijo pljuč, ki je bila opravljena po štirih tednih čakanja na preiskavo in je potrdila zločesto naravo zaznane pljučne spremembe.
Bolnik je bil kljub prej omenjenemu bolezenskemu dogajanju, po katerem se je dobro stabiliziral, zainteresiran, da bi se pljučne spremembe opredelile. Rad bi še živel oziroma izkoristil vse medicinske možnosti, da bi čim dlje živel. Zato se je bolnika usmerilo v bolnišnično obravnavo. Izdala se mu je napotnica s stopnjo nujnosti ena ter podučilo bolnika in svojce, naj se takoj drugi dan zjutraj oglasijo na ustreznem oddelku ter dogovorijo za čim hitrejšo bolnikovo uvrstitev v potrebne diagnostične postopke. Povedalo se jim je tudi, da takojšnjega sprejema bolnika na oddelek ni pričakovati, da pa se bo tako zagotovil glede na priložene izvide prednostni sprejem. Napotnica za sprejem pod nujno se mu je namreč izdala zaradi teh vzrokov: opazovane spremembe na pljučih pred šestimi meseci še ni bilo videti, sprememba je imela po računalniški tomografiji prsnih organov karakteristike hitro napredujočega rakavega obolenja in ker je bolnik že mesec dni izgubil s čakanjem na poglobitev rentgenske diagnostike pljuč.
Kot sem že zapisala, se je bolnik počutil celega človeka in je zato pričakoval tudi temu primerno obravnavo. Na oddelku, kamor je bil napoten, pa se je najprej srečal z obravnavo, ki je postavila v ospredje nepravilno označeno stopnjo nujnosti na napotnici za hospitalizacijo. Proste postelje po pričakovanju ni bilo. Naročili so ga na ambulantno bronhoskopijo. Napotnemu zdravniku pa so se odločili poslati uraden dopis, v katerem so ga podučili, da ni pravilno triažiral bolnika, ter opozorili, da mora v prihodnje na to paziti.
Merila nujnosti so relativna
Moram priznati, da sem bila nad opisanim postopanjem razočarana. S človeškega vidika sem ga ocenila za neprimernega. Šlo je za bolnika v stiski, ki je v zadnjih šestih mesecih zdravstvo vanj veliko vložilo in ki se mu je odkrila nova življenje ogrožujoča bolezen. Zakaj je bilo treba bolniku in svojcem razlagati, da bolnik ni bil pravilno triažiran in zakaj je bilo treba pošiljati napotnemu zdravniku s tem v zvezi uraden dopis? Bi se lahko postopalo tudi bolj prijazno?
Je bila začetna energija zdravstva v opisanem primeru pravilno usmerjena?
Naj še omenim, da se je na koncu potrdilo, da je šlo pri bolniku za zločesto obliko bolezni z nujnim hitrim pričetkom zdravljenja.
Kot vidimo, je torej vsak bolnik svoja zgodba. Merila nujnosti so, kot lahko opazimo, relativna. Pri opisanem bolniku se je mudilo bolj kot pri kakšnem drugem bolniku.
Na osnovi prikazanega primera bolnika in njemu podobnih bolnikov menim, da bi odgovorni zdravniki morali imeti večji vpliv na odločitev, kdaj je treba njihove bolnike obravnavati kot nujne. Na napotnicah označene sedanje tri stopnje nujnosti za preiskave in hospitalizacijo so se namreč čisto izrodile in se v sistemu obravnavanja bolnikov že daljše razdobje ne upoštevajo v smislu, kot so bile predvidene.
Elektronsko naročanje stvari nikakor ne bo izboljšalo. Namesto tega bi bilo smiselno in treba spodbuditi medsebojno zdravniško direktno osebno komunikacijo.
Če bolnik potrebuje hitro obravnavo, naj se mu ta omogoči. Tukaj ne gre za preskakovanje vrst in korupcijo. Bolnik jo pač potrebuje in mu jo je treba omogočiti. Birokratsko zatikanje, kot smo ga opazovali pri opisanem bolniku, spreminja zdravnika v administratorja ter odmika zdravnika od bolnika, kar nekateri od nas kar sprejemamo.
Medicina ni tekoči trak
Bolniki torej niso enaki. Seznami naročanja v podobnih primerih, kot je bil opisan, škodijo bolniku. Medicina ni tekoči trak. Zdravniku, odgovornemu za bolnika, bi morali bolj zaupati in upoštevati njegovo oceno nujnosti postopanj z bolniki. Ambulantna obravnava bolnikov je danes veliko bolj otežena (je pa cenejša od bolnišnične), kot je bila pred časom. Bolniki pri nas izgubljajo osrednjo vlogo v zdravstveni obravnavi. Nihče ne odgovarja za morebitne posledice neprimernega obravnavanja bolnikov. Tudi nič ne kaže, da bi se kaj lahko izboljšalo.
Rešitev za slovenskega bolnika vidim edino v stroki, ki bi morala imeti več besede pri politiki obravnavanja posameznega bolnika. Administrativno urejene čakalne vrste nikakor ne pomenijo pravičnosti in primerne strokovne obravnave bolnikov.
Opustiti bi kazalo tako priročno upravičevanje neurejenosti zdravstva s sistemskim pomanjkanjem denarja, ki omogoča, da ni??esar ne spremenimo.
Predvsem pa bi bilo smiselno uvesti sistematske analize aktualne kakovosti zdravstvenega obravnavanja slovenskih bolnikov, ki bi osvetlile, kako varno je danes biti v Sloveniji bolnik. Pogosto izrečene trditve, da še vedno delamo v povprečju dobro, morda tudi ne držijo.
Prim. dr. Zlata Remškar,
internistka pulmologinja
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
