Tiskane izdaje
Agencija, troedina
Vrnimo se k naši gnojevki. Kmetijstvo in pridelava dobre domače hrane naj bi bila odvisna tudi od nje. Pa še od umetnih hranil in zaščitnih sredstev, ker brez njih ni proizvodnje. To je seveda res, je pa tudi res, da sta poraba in zloraba zadnjega izrazito preveliki, in če ne danes, bo v prihodnje treba plačati visoko ceno. Gnojevka ni le prijazen vir prepotrebnih organskih snovi, ki jih izčrpana zemljišča nujno potrebujejo, ni le vir vode, ki v sušnih obdobjih znatno vpliva na rast travišč, je tudi izjemna mešanica sintetiziranih kemičnih snovi, od zdravil do rastnih hormonov, ki jih drugi kmetijski sektor – živinoreja – uporablja, da bi povečali pridelavo mesa in ohranili zdravje živali.
Ta mešanica nevarnih snovi tudi ponika na rečnih aluvialnih naplavinah, kjer je največ kmetijskih zemljišč, sicer počasneje kot na krasu, toda zanesljivo. In omenjene snovi ostajajo v podtalnici več sto let. Z vidika trajnosti in skrbi za generacije, ki prihajajo, prav nič spodbudno dejstvo.
Zato je res že čas, da prenehamo prodajati mantro, da je Slovenija bogata s čistimi in zdravimi vodnimi viri in da je to naša velika priložnost za »trajnostni razvoj družbe«. Je tudi čas, da prekinemo »grobno tišino profesorjev in učenjakov«, ki so prevzeli skrb za vodne vire in »nemo gledajo ob polivanju gnojevke«, če citiram enega od kolumnistov v slovenskih medijih.
Večina zadrževalnikov vode »goji« nevarne bakterije
O tem, da onesnažene in z nevarnim snovmi obremenjene površinske vode, ki delujejo dolgo časa ne le v naravi, ampak vplivajo tudi na zdravje ljudi in jih pogosto v rednem spremljanju ekološkega stanja niti ne zaznamo, ne zagotavljajo neonesnažene podtalne vode, ki je v več kot 90 odstotkih vir naših pitnih voda, sem že velikokrat pisal in opozarjal na mnogih posvetih. Nisem in ne bom tiho, čeprav sem hkrati vse bolj sem prepričan, da se odgovornih to sploh ne dotakne. Pripravljeni načrti gradnje zadrževalnikov vode z namenom namakanja kmetijskih površin, neaktivnost inšpekcijskih služb ob očitnih kršitvah, reguliranje strug z obrazložitvami, da gre za varnost ljudi in premoženja pred poplavami, koncesije za gradnjo jezov na biserih slovenskih tekočih voda z razlago, da gre za zeleno energijo, mi le potrjujejo prej zapisano misel.
Kaj pa je narobe z zadrževalniki, če vemo, da bodo suše vse hujše in da v slovenski stepski pokrajini, kjer bi bila sicer lahko doma žita, gojimo žejno koruzo? Kaj se v njih dogaja, ko jih zalije voda in se z leti napolnijo s hranili predvsem iz kmetijskih površin, in kaj v tistih, kjer voda potoka ali rečice zalije travnik z grmovjem in drevjem vred? Sedemdeset odstotkov zadrževalnikov »goji« cianobakterije, katerih toksini so mutageni in kancerogeni.
Neprimerno vodo za različne namene nam že nekaj let kaže zadrževalnik Vogršček. Biološki procesi razgradnje organskih snovi, ki ostanejo po zalitju na dnu zadrževalnikov, so povsem naravni, le produkti te razgradnje so takšni, da niso primerni za tisto rabo, ki jo potrebujemo. Ne le da so razmere pogosto anoksične, brez kisika, da v takih razmerah nastajajo plini, ki nam ne dišijo in ki so strupeni, tudi evtrofija vode in omenjene toksične snovi kot rezultat odmiranja ogromne biomase cianobakterij kemijsko in mikrobiološko stanje vode tako poslabšajo, da je vsaka raba v kmetijske namene povsem nesprejemljiva. Ko pa k omenjenim težavam dodamo nesprejemljivo puščanje pregrade, je situacija povsem kaotična. Obljube kmetijskim proizvajalcem tako zvodenijo in njihova jeza je povsem upravičena, ne nazadnje tudi zaradi prihodka in njihovega ekonomskega obstoja.
Podnebne spremembe
Da, podnebne spremembe mnogim pridejo prav takrat, ko za svoje argumente nimajo drugih dokazov, ker je to danes ne le realna, ampak tudi zelo modna okoljska mantra. Ampak tudi ta le z vidika antropocentričnosti – kaj se lahko zgodi nam, ko bo topleje, in ne, kaj se bo zgodilo naravi.
Je drobna ličinka v tekoči vodi, ki je na vrednostni lestvici sploh ni in je za pregrado ne bo več, res primerljiva z nami ljudmi, ki hlepimo po še več energije, ki ji rečemo celo »zelena«, in po pridelavi več hrane, ki ji rečemo »ekološka«? Vrednostne lestvice smo si izmislili sami, narava ima povsem drugačne. Kako naj se torej preprosti človek znajde v mešanici različnih strokovnih prepričevanj? Vzame seveda tisto, kar mu najbolj ustreza, saj smo ljudje oportunistična vrsta do te mere, da svoje mišljenje prilagodimo tako, da nam ustreza.
Seveda imamo uradne institucije, ki imajo strokovne službe, katerih naloga je po mojem mnenju tudi realno ozaveščanje javnosti o stanju okolja, ne le neskončno zbiranje bioloških, kemijskih in mikrobioloških podatkov, ki končajo v bazah ministrstev. Saj jih fizično nihče več ne more obdelati. Vsekakor je treba spremljati stanje, je pa še pomembneje iskati vzroke in rešitve. Pa bodimo še malo antropocentrični, tudi zato, da bomo lahko opozarjali na naše zdravje, ki je brez dvoma povezano s stanjem v vodnih ekosistemih, tako površinskih kot podtalnih. In to ni dobro. Zato trdim, da niti doma pridelana hrana ne dovolj ozaveščenega posameznika, ki uporablja oporečno vodo, hranilne snovi, zaščitna sredstva, ne more biti dobra. Smo na tem področju že kaj storili? Kdo ozavešča številne slovenske popoldanske vrtičkarje, kaj je prav in kaj ne? Številni primeri, ki jih osebno poznam, mi pritrjujejo, da je znanje o tem katastrofalno. Zato besedna zveza »neoporečna voda in zdrava hrana« še kako drži.
Voda: naravna pravica
Ali sploh kdo ve, koliko motilcev endokrinega sistema je v naših rekah in potokih, koliko v podtalnici in celo v pitni vodi, koliko živalskih in rastlinskih hormonov zaužijemo z neoporečno in kontrolirano hrano, koliko antibiotikov spustimo v vodna okolja od doma in koliko iz bolnišnic?
Odgovora na ta vprašanja ne poznam. Kaj pa je z zavedanjem strokovnih služb, so dovolj strokovne za te odgovore? Kaj če bi si pomagale s svetovalci? Naši inštituti, univerze in ne nazadnje nevladne organizacije in društva, ki v svojih vrstah združujejo kritične strokovnjake različnih področij, se le redko oglašajo ali so zaprošeni za pomoč. Družbena in osebna odgovornost sta v celoti padli na izpitu iz varstva okolja, še posebno vodnega. Kako sicer razumeti rezultate anket, ki trdijo, da je 90 odstotkov prebivalstva zaskrbljenega za usodo planeta in voda, dejansko pa vsak posameznik ne stori skoraj ničesar, da bi bilo drugače.
Vsak izmed nas je torej povezan z eno od nevarnosti za vodna okolja: gnojevko, črnimi deponijami, zaščitnimi sredstvi, gnojili. Enako država. Zato je skrajni čas, da preprečimo obremenjevanje narodovega bogastva – vodŕ, da ustavimo nekritično podeljevanje koncesij za izkoriščanje voda, da prepoznamo pravo naravo »zelene energije« iz zajezenih rek in da damo prostor vodi v naravi kot naravni pravici za vsa živa bitja, in ne le v ustavi kot izključno človekovi pravici. Prepričan sem, da to lahko storimo, ne vem pa, ali to tudi hočemo. Ko bo planetarno in naše zdravje že občutno načeto, bo prepozno.
Redni prof. dr. Mihael J. Toman,
BF Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
