Tiskane izdaje
Na bližajočem se britanskem referendumu o tem, ali naj Velika Britanija ostane članica Evropske unije, je na kocki narava same Evropske unije. Velika Britanija si želi drugačne Evropske unije od takšne, kakršna ta trenutno je. Želi si Evrope, ki pravzaprav ni nič drugega kakor skupni trg. Čeprav se je Veliki Britaniji dolgo uspelo izogibati evru in številnim drugim skupnim procesom (zato tudi ni dolžna kakorkoli sodelovati pri poglabljanju evropske politične zveze), je prav to pravo ideološko bistvo spora.
Gre za vprašanje, ki presega debato o odhodu Velike Britanije iz Evropske unije. Čedalje močnejši evroskeptiki v številnih državah članicah Evropske unije so opozorili na to vprašanje tudi na celini, kjer mnogi verjamejo, da bi napovedovana politična zveza morda lahko preobremenila državljane držav članic in da bi se ji zato morali odpovedati.
Ali res potrebujemo naddržavne zakone?
Tako kakor Britanci se tudi mnogi Evropejci na celini sprašujejo, ali res potrebujemo naddržavne zakone, ki jih izvajajo bruseljske ustanove, in politično zvezo. Ali ne bi zadostovalo ohlapno združenje suverenih nacionalnih držav, ki skupaj uporabljajo trdno gospodarsko jedro celinskega skupnega trga, kakor pravi britanski model? Zakaj se sploh trudimo z vsemi zapletenimi procesi združevanja, med drugim s schengenskim sporazumom, denarno unijo in predpisi Evropske unije, ki na koncu niti ne delujejo, kakor bi morali, in samo slabijo globalno konkurenčnost držav članic?
Če si ogledamo evropsko zgodovino po drugi svetovni vojni, hitro postane jasno, da o tem vprašanju razpravljamo že skoraj od samega začetka. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je Velika Britanija še vedno posvečala predvsem Commonwealthu. Proces evropskega združevanja – ta je bil namenjen premagovanju sovražnosti med Francijo in Nemčijo ter usklajevanju industrijskega potenciala Zahodne Nemčije z evropsko stabilnostjo (in torej namenjen preprečevanju nove vojne v Evropi pod ameriškim in Natovim varnostnim dežnikom) – je ni preveč zanimal.
Potem ko so z rimskim sporazumom leta 1957 oblikovali Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), so čez nekaj let pod britanskim vodstvom ustanovili Evropsko združenje za prosto trgovino (Efta). Z Efto so hoteli vzpostaviti preprosto carinsko unijo in skupni trg in že od začetka je Efta nameravala tekmovati z EGS, zlasti v severni Evropi in med nevtralnimi državami. Vendar se ni nikoli zares uveljavila.
Razlogi za neuspeh Efte so pomenljivi: temeljila je samo na gospodarskih koristih in ni spodbujala nobenih drugih idej. Efta je bila brez duše, zato ni mogla tekmovati s prvimi zametki Evropske unije.
Gospodarski interesi so bili seveda zelo pomembni, ko je bilo treba spodbujati napredovanje Evropske unije; toda ideja o združevanju Evrope je jasno presegala samo gospodarsko zbliževanje. Pri tem je šlo in še vedno gre za odpravljanje evropskih delitev s procesom združevanja, ki se začne z gospodarskim in konča s političnim združevanjem. Winston Churchill se je tega dobro zavedal, o tem se lahko prepričamo, če preberemo njegov govor v Zürichu – še danes ga je vredno prebrati – iz leta 1946, ko je pozival k »združenim državam Evrope«.
EU – konfederacija
Britanci se motijo, ko mislijo, da je mogoče dolgoročno ohranjati eno pridobitev (skupni trg za Evropo) brez druge (tesnejše politično združevanje). Če bi radi imeli delujoč skupni trg, se je treba odreči velikemu delu suverenosti in upoštevati obsežne evropske predpise. EU pravzaprav ne more ignorirati ne nacionalnih držav ne skupnih ustanov in ukrepov, ne da bi tvegala svoj obstoj. Oboji so njeni temeljni kamni.
Za Evropo je bila vse od njenega začetka značilna takšna dvojnost: konfederacija z močnimi vgrajenimi federalnimi elementi in ustanovami. Kdor dvomi o tej dvojni vlogi, dvomi o celotnem sistemu, in to velja zdaj toliko bolj, ker trenutne razmere v Evropski uniji nikakor ne prispevajo k trajni stabilnosti. EU jo bo dosegla šele po tem, ko bo naredila ključen korak k resnični federaciji.
Ravno zato se večina držav članic EU nikoli ne bi smela odreči cilju »čedalje tesnejše zveze«. Velika Britanija ne podpira tega cilja in tega ji niti ni treba početi. Vendar je prihodnost Evropske unije odvisna od tega, ali ga bomo poskušali doseči ali ne. Vse drugo je samo vprašanje pragmatičnih kompromisov, za katere je na voljo veliko različnih možnosti.
© Project Syndicate, 2016
Gostujoče pero
Joschka Fischer
med letoma 1998 in 2005 nemški zunanji minister in podkancler ter skoraj dvajset let voditelj nemških Zelenih
