Cepljenje – prisila ali privilegij?
tor, 29.11.2011, 09:00
Cepljenje – prisila ali privilegij?
Pri nas ni pridobljene kulture odločanja o cepljenju. Kar ni obvezno, ne jemljemo resno.

Številna cepljenja spadajo med stroškovno izjemno učinkovite preventivne zdravstvene posege. Če primerjamo stroške cepljenja in stroške, ki bi brez cepljenja nastali zaradi povečanega zbolevanja, je največji stroškovni »blagoslov« cepivo Di-Te-Per (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju): če bi prenehali cepiti, bi bili stroški teh bolezni skoraj 30-krat večji od stroškov cepljenja.

Z nekoliko manjšim faktorjem (okoli 25) prihranka je na drugem mestu cepivo proti mumpsu, ošpicam in rdečkam (MMR). Cepivo proti poliomielitisu je za otroka, ki bi brez cepiva dobil otroško ohromelost, sicer neprecenljivo, vendar bi bila ohromelost brez cepljenja statistično gledano vendarle redek pojav (virus prodre v živčevje pri manj kot enem odstotku okuženih in le pri desetini od teh povzroči težjo ohromelost), zato je finančna učinkovitost cepiva v primerjavi s stroški bolezni »le« približno petkratna.

Čeprav je računanje stroškovne koristi na videz nehuman način argumentiranja za cepljenje, pa strošek bolezni največkrat pomeni tudi sorazmerno količino človeškega trpljenja, zato je takšen podatek pomemben tudi za posameznika. Še bolj pa iz navedenih številk sledi, da je zdravstveni sistem zelo zainteresiran, da je precepljenost dobra. Razlike med državami so le v načinu, kako pri učinkovitih cepivih doseči dobro precepljenost.

Pri tem je razvoj sistemov cepljenja po drugi svetovni vojni prehodil dolgo pot od povsem avtoritarnih, administrativnih in skoraj polvojaških cepilnih »akcij«, o katerih cepljeni državljani niso niti dobro vedeli, za kaj gre. Različni politični sistemi se pri tem niso veliko razlikovali. Z razvojem človekovih pravic in zdravstvenih zavarovalnic je zlasti v zahodnoevropskih državah in v ZDA cepljenje čedalje bolj postajala odločitev posameznika, ki pa jo je država »spodbujala« toliko, da je precepljenost ostala dovolj velika. Tovrstne »spodbude« so kombinacija izobraževanja, ozaveščanja, obveščanja, finančnih ugodnosti in posrednih prisil (na primer onemogočen vpis necepljenega otroka v javno šolo).

Prisila

Po drugi strani so komunistični sistemi, kamor smo spadali tudi mi, ohranili preprost način administrativno-kazenske prisile. To je sicer učinkovito, je pa z več vidikov slabo in prehod v način prostega odločanja o cepljenju je nujen. Pomisleki administrativnih organov, ki pri nas urejajo cepljenje, so ti, da tak prehod zahteva precej dodatnega denarja za obveščanje vsakega posameznika, pri čemer bo v vmesnem obdobju precepljenost zaradi začetniških težav z novim sistemom verjetno upadla.

Zato država ni navdušena nad tem, da bi nenadoma demokratizirala cepljenje v neobvezno, ker bi tvegala, da bi iz uspešnega preventivnega sistema vsaj prehodno dobili precej dražji in manj uspešen sistem. Ljudje namreč, logično, pri nas nimajo pridobljene kulture odločanja o cepljenju, in kar ni obvezno, ne jemljejo resno.

To vidimo pri ogromni razliki med precepljenostjo z obveznimi cepivi in tistimi, ki niso obvezna, čeprav marsikdaj med enimi in drugimi ni velikih razlik glede zdravstvene koristi. V socializmu vzgojeni ljudje si v podzavesti pač želimo, da nam glede cepljenja nekdo ukaže, kako naj ravnamo.

Navajeni smo ubogati, pri zdravju nočemo misliti s preprosto matematično logiko, kakršne smo vajeni pri nakupu smučarske vozovnice. Zaradi tega bi bilo podrtje sistema obveznega cepljenja lahko za mnoge znamenje, da cepljenje ni potrebno, to pa bi v prehodnem času pomenilo toliko in toliko otrok, ki bi po nepotrebnem zboleli in imeli posledice. To je kljub vsemu težko sprejeti. Kajti tisti, ki bi danes na vrat na nos hoteli odpraviti z zakonom obvezno cepljenje, čez pet let ne bodo čutili - in še manj priznali - odgovornosti za številke, ki bodo jasno pokazale toliko in toliko hudih bolezni ali smrti, kakršnih pred spremembo sistema ni bilo.

Prostovoljnost

Vendar bo iz veliko razlogov sistem cepljenja treba spremeniti v prostovoljno, čeprav to zahteva večje stroške in več neposrednega dela s starši. Sistem, ki temelji na znanju in odgovornosti posameznika, je bolj »zdrav« in v kritičnih situacijah bolj odziven kot sistem, ki temelji na prisili.

Po drugi strani pa je realna tudi bojazen državne zdravstvene administracije, ki okleva, da bi uvedla sistem, ki bi bil kratkoročno dražji, po drugi strani pa bi vsaj prehodno zmanjšal precepljenost in povzročil nepotrebno zbolevanje in celo žrtve.

Zato je morda bolj produktivno, da se prostovoljnega cepljenja najprej »naučimo« z novimi cepivi, kot je na primer pnevmokokno. Zaradi pnevmokoka je zdaj pri nas na leto okoli 60 hudih otroških okužb s pet- do desetodstotno smrtnostjo in z deset- do 30-odstotno trajno prizadetostjo. Učinki cepiva se pokažejo zelo hitro, v letu, dveh je mogoče staršem predstaviti jasne številke o zbolevnosti tistih, ki so se cepili, in onih, ki se niso. Zakaj bi se torej prepirali, kaj naj delajo vsi, in bežali pred odgovornostjo zase? Naj starši sami presojajo, tako kot v večini zahodnih držav. In v urejenih zdravstvenih sistemih je precepljenost kljub temu izvrstna.

Privilegij

Ena od bistvenih prednosti prostovoljnega cepljenja je preusmeritev pozornosti od upiranja prisili k zavedanju, da je cepljenje privilegij. Kruta resnica je namreč, da država nerada plačuje za zdravstvo. In bi z veseljem ukinila stroške za vsako cepljenje, pri katerem bilance zelo jasno ne pokažejo, da se cepljenje stroškovno izplača.

Marsikje, kjer zdravstvene zavarovalnice niso tako povezane z državo in s političnim sistemom, kot pri nas, dobijo ljudje od zavarovalnice celo ponudbo: zavarovalnica za določeno cepivo prispeva, na primer 35 evrov, ker se ji cepljenje za toliko izplača, ostalo, na primer 20 evrov, pa mora dodati zavarovanec, če se hoče izogniti tveganju za bolezen. Na ta način zavarovalnice tudi stimulirajo proizvajalce cepiv, da drug drugemu na odkrit, tržni način nižajo ceno (v tistem segmentu, ki ga plača zavarovanec).

Pri nas pa žal velja sistem vse ali nič. Ali ukaže država in je brezplačno ali vse plačaš sam. To pa je po svoje krivično. Primer: cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu je zelo drago in si ga vsa družina kar težko privošči, čeprav je tveganje okužbe v gozdu precejšnje. Če bi torej država ali zavarovalnica izračunala, koliko od te cene bi šlo tudi v korist manjših stroškov zdravljenja, in bi to ljudem priznala kot olajšavo, bi bilo mnogim lažje kupiti cepivo.

Ampak, seveda, to bi bilo verjetno takoj problematično za sindikate in razne politikante, ki bi kar refleksno poskočili, češ da se ruštai brezplačno zdravstvo in socialna država. In tako vsi raje ostajamo s težjim dostopom do cepiva in cepljenja.
------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

prof. dr. Alojz Ihan, 
dr. med. imunolog in pisatelj



Cepljenje – prisila ali privilegij?

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor