Tiskane izdaje
Pred dobrim mesecem mi je ena od poslank državnega zbora potožila, da je zelo pesimistična glede stanja in razvoja človekovih pravic v Sloveniji, saj je dobršen del dneva prebila na javni predstavitvi mnenj o sovražnem govoru.
To razpravo so zlorabile civilne organizacije katoliške cerkve za napad na ustavno pravico do abortusa. Njihova teza je bila, da je največji poseg v svobodo govora ta, da zarodek zaradi pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok nima možnosti spregovoriti. Sedaj čakam razpravo o spremembi pokojninske zakonodaje, na kateri bo kot največji problem predstavljeno dejstvo, da nerojeni otroci nikoli ne bodo imeli pokojnine, pri slabi banki bi bila nujna razprava o tem, da ne bodo sodelovali pri sanaciji bank, pri reformi davčne zakonodaje pa ni mogoče mimo tega, da ne bodo davčna olajšava. Pravzaprav bi prepoved abortusa morala postati jedro razprave o vsakem zakonskem predlogu, vključno z reformnim paketom finančne, gospodarske in socialne zakonodaje. In tako naprej do absurda, ki je absurd samo za tiste, ki se z izkrivljanjem javne besede Cerkve še niso pobližje srečali. Za tiste, ki so se, je to pač način delovanja, iz katerega je Cerkev tako v zgodovini kot v zadjih letih, tako globalno kot na Slovenskem doktorirala z odliko.
Poslanka je bila ob razpravi o sovražnem govoru razočarana tudi nad nevladnimi organizacijami, ki se za tovrstno debato niso bolje organizirale. Cerkev se je na javno razpravo disciplinirano pripravila, nevladniki pa so izvedli le na temo vezane uvodne prispevke, v nadaljevanju pa v razpravnem blodnjaku niso sodelovali.
Čeprav razumem poslankino frustracijo, sem v njenem razočaranju zaznala pričakovanje, da bi morali nevladniki reševati nekaj, kar je že zdavnaj povzročila politika (tudi leva): neracionalnosti je dala prostor v javnih razpravah in zdaj te neracionalnosti sama ne zna ustaviti in kliče na pomoč tiste, ki se zdijo najbolj priročni, vajeni in naivni, da vedno znova vstopijo v ring s popačenimi dejstvi, zamegljenim bistvom, igranjem žrtvene vloge in sklicevanjem na neobstoječe ali vsaj nespoznavno.
A Cerkvi tudi priročneži, pogumneži in naivneži enostavno niso kos. Zasuti so z delom in skrbjo za obstoj svojih organizacij. Zaradi slovenske majhnosti se ne morejo ukvarjati s specializiranimi področji, ampak morajo biti na desetih mestih hkrati in se ukvarjati z desetimi temami naenkrat. V tej državi je edina (civilnodružbena organizacija), ki ima finančna sredstva, kadre in mir, da z njimi ustvarja svojo resnico, Cerkev. Oziroma natančneje: denar in kadre imajo tudi tisti na drugi strani, a jih usmerjajo v druga vprašanja, ne pa v vprašanje človekovih pravic. Fante z leve človekove pravice niso nikoli zares zanimale. Zanimale so jih le takrat in toliko, kolikor so tovrstni boji prispevali k ohranitvi njihovih družbene, politične in kapitalske moči. Z redkimi izjemami, seveda.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
