Tiskane izdaje
Pred dobrim tednom je začela veljati neka evropska uredba, ki prepoveduje prodajo cigaret – to ni šala – s čokoladno aromo. Verjetno ni boljše ponazoritve impotentnosti EU pri reševanju vprašanj, ki zadevajo njen obstoj. Po eni strani fanatično uveljavljanje reda na ravni čokoladnih cigaret. Po drugi strani popolna paraliza ob begunski krizi, ob milijonih ljudi, ki pešačijo več tisoč kilometrov in za katere nihče ne ve, kakšna je njihova usoda. EU je vstopila na svetovno prizorišče kot politična tvorba, ki je na prvo mesto postavila načela in vrednote. Zdaj se zdi, da ni nič več kot nekakšna upravna enota, urad, ki z neokusno natančnostjo bedi nad drobnarijami. Čim zgodovina pred njo postavi izziv, ki se le za ped dviguje nad pritlikava opravila, se zmede in začne razpadati.
Na temo begunske krize sem se že oglasil na tem mestu. V tem prispevku bom pokazal, da je eden od vzrokov zanjo ta, da ne znamo preseči (religioznega) koncepta krivde »nas« – Zahodnjakov, Evropejcev –, kar napotuje na izkrivljeno uporabo sekularnih državnih institutov. Tako denimo ne znamo spraviti skupaj (partikularne) države in (univerzalnih) človekovih pravic. Lepa ponazoritev teoretskega protislovja v praksi je nedavno dogajanja na naših mejah: država si neznansko prizadeva, da nastanejo razmere, kot da država ne obstaja. Z drugimi besedami, vrhunska organizacija organov – od civilne zaščite do policije – vzpostavlja pogoje za proces, v katerem država izgublja svojo konstitutivno sestavino: mejo in zaključeno prebivalstvo. Če je pred časom država vložila veliko energije v preganjanje tistih, ki so prevažali migrante skozi države, to danes počne kar sama.
Posebna prodajalna
Kar zadeva beguncev, je EU združila princip države in princip človekovih pravic na najbolj bizaren mogoč način. Predstavljajmo si prodajalno, kjer poslovodja trdno zagovarja, da se sme do blaga priti le po strogo določenih pravilih – to so pravila schengena. Hkrati pa verjame, da je prav, če izdelke dobi vsakdo, ki jih potrebuje – kajti »vsi smo ljudje« –, ne glede na pravila. Ta dva principa pa združuje tako, da se postavi med vrata in ljudi, ki stihijsko odnašajo robo iz trgovine, naključno ovira. Enega spotakne, drugega odrine, tretjemu potegne vrečko iz rok. Rezultat je absurden: ljudje so ponižani, izčrpani, potolčeni, v končni fazi pa vsakomur vendarle uspe doseči točno tisto, kar si je zamislil. Tako je videti ta trenutek begunska politika EU. Pri tem je pripadla Sloveniji (in drugim tranzitnim državam) vloga tistega, ki ljudi nesmiselno ovira na poti v Nemčijo, kjer jih – sodeč po stališču uradne politike – gostoljubno pričakujejo.
Red – popis – pri obravnavi begunskega toka ne ustvarja tistega, kar je njegov edini smisel: koristi za begunce in gostujoče države. Ne, edini učinek njegovega uveljavljanja se meri v urah in številu ljudi, ki čez noč drgetajo na mrazu. Ljudi, ki bodo tako ali tako prišli, kamor so se namenili. Dokler bodo begunci pri registraciji vsakič lahko navedli drugo ime, dokler bo velik delež oseb, rojenih po 1. 1. 1995, dokler bodo begunci »izgubljali« svoje predmete tako, da so najprej izgubili osebne dokumente, mobilni telefoni pa kar vztrajajo, do takrat je registracija oseb farsa. Tako se EU le podpisuje pod ustvarjanje »naravnega stanja«, kot ga opiše Hobbes.
Naravno stanje je koncept, ki ne razlikuje med zahodnjakom in vzhodnjakom, med kristjanom in muslimanom. Je vojna – ali bolje – »antagonizem vseh proti vsem«, ki človeka napotuje na krčevito samoiniciativo. Od tod ponižujoči prizori pri drenjanju na vlake. Od tod oblikovanje tolp v namestitvenih centih, o čemer poročajo iz Nemčije, s čimer se vzpostavlja oblast v posameznih šotorih. Tako to je: če ni države, si jo prizadeti ustvarijo sami. Toda to ni pravna država, ampak surova organizacija moči. To je neposredni rezultat teoretske napake, ločevanja države in človekovih pravic.
Moralno kukavičje jajce
No, praznina se zapolni tudi z druge strani. Ob begunski krizi so zelo aktivna razna gibanja, ki se zbirajo okoli vulgarno razumljenega koncepta človekovih pravic. Ne zavedajo se, da izhajajo iz nereflektiranih naplavin krščanske dogmatike, ki ne upošteva niti razvoja krščanstva samega – od protestantizma do Drugega vatikanskega koncila –, kar dokazuje srdita odklonilnost do institucionalnih rešitev. Religiozno jedro takega humanizma je lepo vidno na podlagi osrednje pozicije krivde: Zahod je kriv in pika! Edina drža, ki je potlej dopustna, je dosledno samozanikanje. Kdo bo vrgel kamen? Kdo bo z brunom v očesu sodil o beguncih? Kdo bo sploh karkoli sodil, če ne želi, da ga doleti isto ali še hujše? Nobena sodba o begunskem toku ni dopustna razen brezpogojno sprejemanje: »Dobrodošli!«
Posebna nevarnost je, da se to držo predstavlja kot edino skladno s človekovimi pravicami. V sekularni in demokratični državi ločujemo dve ravni. Eno so človekove pravice, ki zagotavljajo minimalne standarde zaščite dostojanstva, med katere sodi tudi podelitev azila. Nekaj čisto drugega je politika priseljevanja, saj zahodni slog življenja pač ni človekova pravica. Glede prvega ni potrebno iskati konsenza, saj je že dosežen: varovanje človekovih pravic je brezpogojno. Glede drugega je konsenz nujno pridobiti. Če nekdo meni, da je treba meje držav ukiniti, mora s tem predlogom skozi parlament. Čemur smo priča, bi lahko opisali kot odlaganje moralnih kukavičjih jajc: prikazovanje parcialnih ideoloških konceptov – »ni meja«, »ni narodov« – kot predmet varovanja človekovih pravic. In s tem poskusu njihovega pretihotapljena mimo demokratičnih mehanizmov.
Imperializem krivde
Nereflektirana (kripto)krščanska krivda je duhovna ostalina, ki ovira uresničevanje človekovih pravic. Z vzdihovanjem nad svojo grešno preteklostjo Zahod ne preboleva svojega imperializma. V resnici ga nadaljuje. Pripisovanje planetarne krivde samemu sebi je dvorezna gesta. Zagotavlja blagodejen občutek, olajša dušo. Hkrati pa drugega postavi v vlogo žrtve, s čimer je – spet – pod našo komando. Odvzamemo mu moralno subjektiviteto, ponižamo ga v popolno pasivnost. Naredimo ga takega, kot rabimo za oskrbovanje svoje eksistencialne zadrege, ki je že tisočletja ne znamo oskrbovati brez koncepta krivde. Na neprijetno bližino med političnim in moralnim imperializmom opozori Žižek na način kot zna le on: »Če ne zmoremo več biti dobrohotni gospodarji tretjega sveta, smo lahko vsaj privilegirani vir zla, s čimer drugim pokroviteljsko jemljemo odgovornost za njihovo lastno usodo.«
Če tega ne upoštevamo, neizogibno zdrsnemo v poniževanje tistega, ki naj bi mu stali ob strani. Vzemimo begunce na naših mejah. Nekdo se na pot odpravi iz dveh razlogov. Lahko beži pred vojno. Takrat v resnici ne obstaja kot subjekt, saj odločitev za beg ni (svobodna) odločitev. Gre za izvrševanje najosnovnejše dolžnosti do sebe, dolžnost ostati živ. Nekaj čisto drugega pa je, če nekdo vztraja na poti, na kateri je odklonil status azila že v nizu držav. Njega ne mobilizira zapustitev kraja A, ampak dospetje v kraj B. To so nemška in švedska velemesta. S tem se pa vzpostavi kot subjekt svojih dejanj in je vsaj (so)podpisan pod stanje, v katerem se je znašel (denimo na naši meji).
Laž in hrepenenje
Dejstvo je, da veliko večino beguncev ne žene na pot negativen, pač pa pozitiven motiv. Ne primum malum, zlo vsega zla, pred katerim vsakdo slepo beži. Pač pa summum bonum, nepredstavljiv preskok v življenjski perspektivi, ki ga pričakuje zase in za svoje otroke. Nemčija nudi brezpogojno denarno podporo beguncu, ki je verjetno primerljiva s povprečno plačo v Siriji. Ko dobiš službo, se znesek dvigne za razred ali dva. Si lahko predstavljamo privlačno moč teh podob Zahoda? Taki ljudje niso obupani, v sebi imajo neskončno hrepenenje. So na poti svojega življenja, na kateri je treba potrpeti, pa naj stane karkoli hoče. In neodgovorni bi bili, če je ne bi vsaj poskušali izpeljali. Če jih spreminjamo v »obupance«, jim vzamemo njihovo človeškost. Oni te vloge nočejo. Poglejmo te ljudi, kako se vedejo: to so samozavestne in ponosne osebe. Utrujena so le njihova telesa, nikakor pa duša. Imajo več življenjskega optimizma kot mi. Če potrebujemo nekoga, da se prek njega soočamo s svojo krivdo ter si dokazujemo svojo odprtost in humanost, je to naš problem.
Iz istega vzroka se Nemčija obnaša skrajno neodgovorno in ne da poštene informacije tistim, ki jo krvavo potrebujejo. Beguncem, ki našim novinarjem z žarečim obrazom naštevajo, katere imenitne službe bi bili pripravljeni opravljati v Nemčiji. Zavajanje ljudi – sama ga razume kot human in gostoljuben odnos – je način soočanja s krivdo. Milijoni ljudi, izmed katerih se velika večina ne bo izognila životarjenju v getih, so le statisti v evropski predstavi za dvigovanje moralne samopodobe. Žal Nemčija tega sentimenta humanosti še pred kakšnim letom ni občutila, v odnosu od Grkov namreč. Ne le, da ni predlagala, da se v Nemčijo izseli milijon državljanov, ki bi jim namenila brezpogojno podporo v znesku, ki presega povprečno pokojnino. Zahtevala je, da se te še dodatno znižajo. Vidimo kako nevarno je, če začne skozi koncept človekovih pravic delovati neka nereflektirana (kripto)religiozna ostalina, ki enemu ljudstvu nakloni usmiljenje, drugemu pa pač ne.
Sekularizacija Evrope
Skrajni čas je, da se znebimo občutka planetarne krivde in začnemo nositi posledice svojih odločitev. Povedano drugače: skrajni čas je za razsvetljenstvo. Ta trenutek se lahko počutimo krivega predvsem zaradi užitka ob svoji krivdi. Zaradi moralne samoterapije, ki je pognala na uničujočo pot milijone, ne glede na to, ali so bila njihova življenja ogrožena ali ne.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Rok Svetlič
Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
