Čudovita osamitev

Skorajda tisoč uglednih osebnosti iz Izraela je že podpisalo poziv evropskemu parlamentu, naj vlade držav, članic EU, priznajo palestinsko državo.

Počaščen sem, da sem tudi sam med podpisniki, med katerimi so številni nekdanji ministri in člani kneseta, diplomati in generali, umetniki in poslovneži, pisatelji in pesniki. Med podpisniki so tudi trije izjemni izraelski pisatelji − Amos Oz, David Grossman in A. B. Yehoshua.

Prepričani smo, da je neodvisnost Palestnicev v lastni državi, državi, ki bo mejila na Izrael, podlaga za mir in zato izjemno pomembna tako za Izraelce kot za Palestince. Sicer pa je to moje trdno stališče že vse od vojne leta 1948.

Skrajno desno krilo, ki v zadnjih letih vodi Izrael, ima povsem nasprotno stališče. Ker si prizadevajo za to, da bi celotno območje med Sredozemskim morjem in reko Jordan spremenili v »nacionalno državo judovskega ljudstva«, seveda v celoti zavračajo ustanovitev palestinske države.

To je torej ta bojna črta:

Palestinska država na Zahodnem bregu in območju Gaze z vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom, izraelsko-palestinski mirovni sporazum, konec okupacije, sklenitev miru med Izraelom in celotnim arabskim ter muslimanskim svetom, ali pa večji Izrael, nadaljevanje zasedbe ali priključevanja ozemelj, še več doseljevanja in etničnih čiščenj, nenehna vojna.

Izrael je tisti, ki se mora odločiti.

Odločiti pa se mora tudi svet.

V zadnjem času je kar nekaj evropskih parlamentov pozvalo svoje vlade, naj priznajo palestinsko državo. Mi si želimo ta proces še dodatno pospešiti.

Portugalski parlament je to storil prejšnji petek, potem ko so to pred njim storili že britanski, irski, francoski in španski parlament. Tudi evropski parlament, institucija, ki ima vse večji vpliv in moč, je prav tako že naredil ta korak.

A to so zgolj priporočila. Švedska vlada pa je že uradno priznala palestinsko državo. Nekaj jih je pri tem zmotno ugotovilo, da je to prva država, članica Evropske unije, ki je priznala Palestino. A to ni res: Palestino so že priznale nekatere članice EU − Bolgarija, Ciper, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, pa tudi nekaj držav, ki niso članice EU − Albanija, Azerbajdžan, Belorusija, Bosna in Hercegovina, Gruzija, Islandija, Črna gora, Rusija, Srbija, Turčija in Ukrajina.

Kar impresiven seznam. Pa je tudi pomemben?

Ameriška deklaracija neodvisnosti poudarja pomembnost »ustreznega spoštovanja mnenja ljudi«.

Izraelska deklaracija neodvisnosti ne premore tega stavka, vendar pa njena celotna zgradba jasno kaže, da želi svetu obrazložiti svoj cilj in doseči to, da bodo Izrael diplomatsko priznavale vse države sveta.

Kakor koli že, David Ben Gurion, ki je deklaracijo glasno prebral na ustanovitvenem srečanju, je kaj kmalu razglasil svojo doktrino: »Ni pomembno, kaj judovsko ljudstvo govori, pomembno je, kaj Judje počnejo.«

Pa je v resnici tako? Mar mnenje ljudi nič ne šteje?

Morda je bilo tako pred 150 leti, ko je Benjamin Disraeli razglasil britansko politiko »Čudovite osamitve«. A dvomim. Celo takrat je bila Velika Britanija globoko vpletena v evropske in svetovne zadeve.

A od takrat se je svet korenito spremenil. Vlade so postale bolj demokratične, množično izobraževanje je obogatilo samo podlago javnega mnenja, prej nepredstavljiv pomen množičnega komuniciranja pa je pripeljal do transparentnosti, tako da mnogi že govorijo o »svetovni vasi«.

Javno mnenje ima velik vpliv na politiko v demokratičnih državah in celo v državah, v katerih vlada diktatura. Kjer ima javno mnenje glavno besedo, mu prej ali slej sledijo tudi vlade. Javno mnenje postane vodilna politika. To pa ima diplomatske, gospodarske in celo vojaške posledice.

Združeni narodi so izvoljeni posrednik, ki razglaša »mnenje ljudstva«.

Po ustanovitvi ZN se je Izrael na vse načine boril za to, da ga sprejmejo v svetovno organizacijo. Deklaracija o neodvisnosti, ki obljublja demokracijo in enakopravnost vseh prebivalcev, je v tem boju odigrala pomembno vlogo.

Je pa že Ben Gurion ZN poimenoval »Um-Shmum« (UM je hebrejska kratica za Združene narode, s črkami Shm, ki jih je dodal, pa se v jidišu izraža prezir).

Ta prezir je nepretrgoma trajal več kot štirideset let. Izraelski voditelji so se zanašali na to, da bodo ZDA vsakič blokirale vsako resolucijo varnostnega sveta, ki ne bo po volji izraelske vlade, in to ne glede na njeno vsebino. Če bi od ZN zahtevali, naj na novo uveljavi desetih božjih zapovedi, Izrael pa se s tem ne bi strinjal, bi ZDA uporabile veto.

Zdaj pa se utegne prvič v zgodovini ZN zgoditi, da bo ta Damoklejev meč preprosto izginil. ZDA so namreč namignile, da morda ne bodo dale veta na osnutek resolucije varnostnega sveta, ki mu izraelska vlada odločno nasprotuje.

Neverjetno! Brez veta ZDA? To je slišati podobno, kot če bi rekli, da jutri sonce ne bo vzšlo.

Kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo?

Najpreprostejši odgovor na to vprašanje je, da se je tudi Barack Obama − tako kot mnogi drugi − naveličal Benjamina Netanjahuja. Naš premier je preprosto podrl en most preveč.

Vedno znova je poniževal ameriškega predsednika. Proti njemu je naščuval celo obsedence AIPAC (Ameriško-izraelskega odbora za javne zadeve). Storil je nekaj najhujšega, kar lahko naredi politik: med zadnjima dvema predvolilnima kampanjama je odkrito podprl njegove nasprotnike.

To, da je premier podprl Mitta Romneyja, je bilo škandalozno. Netanjahu, ki se je ravnal po navodilih svojega gospodarja, primitivnega in nesramno bogatega igralniškega tajkuna Sheldona Adelsona, je odkrito in brez sramu podprl Romneyja. V zameno za to pa je Adelson ustanovil in financiral časopis Jisrael Hajom (Izrael danes), ki so ga ljudem delili brezplačno in ki se danes na veliko deli po vsej državi. Edina uredniška politika te izdaje je brezpogojna podpora Netanjahuju v dobrem in slabem.

Med nedavnimi ameriškimi volitvami sredi mandata je AIPAC znova podprl republikance in jim pomagal pri tem, da so senat spremenili v utrdbo proti Obami.

Obama je molčal. Vendar pa bi bil nenavadno human, če ne bi skoval maščevanja. To je storil tako, da je Evropejce potihoma spodbudil k temu, da se začnejo zavzemati za Palestino. Zdaj je dal to tudi povsem odkrito vedeti. ZDA so sporočile, da razmišljajo o tem, da ne bi uporabile veta.

Gre za palestinski osnutek, po katerem bo imel varnostni svet na voljo eno leto, da doseže mirovni sporazum, in tri leta, da se odpravi zasedba in ustanovi Palestinska država, in to v mejah iz leta 1967. Za izraelske desničarje je to nekaj podobnega kot konec sveta.

Gre tudi za francoski sporazum, ki sicer ne sega tako daleč, vendar pa določa, da je treba v dveh letih končati mirovna pogajanja.

Takšnih sporazumov si še pred dvema letoma ni bilo mogoče niti predstavljati. Vse to priča o čedalje večji osamitvi Izraela.

Ni ga politika, ki bi mu bile pri srcu takšne korenite spremembe. Po 41 letih nenehne ameriške uporabe veta v korist Izraela (in skorajda nikogar drugega) je odprava veta skorajda revolucionarna poteza. Lahko se zgodi, da bo to še kako vplivalo na ameriško notranjo politiko, vključno s prihodnjimi predsedniškimi volitvami. Morda se bodo zaradi tega celo zmanjšale možnosti Hillary Clinton (kar bo morda dodatna skušnjava za Obamo).

Poleg tega pa gre tukaj tudi za ameriške strateške interese. Arabski svet je morda v kaosu, vendar diplomatsko še vedno soglasno podpira palestinske zahteve. Amerika pa seveda računa na arabsko sodelovanje v koaliciji, ki se bojuje proti Islamski državi. Veto proti Palestini bi v tem trenutku prizadel vse arabske vlade, ki se nagibajo k temu, da bi se pridružile tej koaliciji. Na primer Jordanijo, pa tudi za Saudsko Arabijo in Egipt.

John Kerry, ubogi John Kerry, si pospešeno prizadeva za to, da bi se sestal z »vsakim in z njegovo ženo« (kot temu pravimo v hebrejskem šovinističnem besednjaku), da bi kakor koli že našli rešitev. Mahmudu Asadu je zagrozil z ustavitvijo finančnih sredstev. Abas pa mu je odgovoril, da nima česa izgubiti − če se ne bo že v kratkem pokazal določen napredek, lahko Zahodni breg eksplodira in palestinska oblast se bo razdrobila.

Netanjahu se je v obupu odpravil v Rim, kjer se je osebno sestal s Kerryjem, s katerim sta imela burno razpravo. Kot kaže, ni Kerry ničesar obljubil. Sa'eb Erekar je imel s Kerryjem še bolj burno srečanje − s kričanjem, udarjanjem po mizi in podobnim.

Bivši predsednik Šimon Perez, ki ne opravlja nobene uradne funkcije, a je še vedno nepoboljšljiv hujskač, je Netanjahuju priskočil na pomoč s Francozi. Obrnil se je na (spreobrnjenega Juda) zunanjega ministra Laurenta Fabiusa in ga zaprosil, naj nikar ne deluje proti Netanjahuju tik pred volitvami.

Tudi Tzipi Livni, ki je očitno pozabila, da je bila odstranjena iz vlade in je zdaj vodja opozicije, je telefonirala Kerryju in tudi ona podprla Netanjahuja.

Kerry je privolil. Vse pristojne je zaprosil, naj storijo vse, da se vse skupaj preloži na čas po izraelskih volitvah.

Vmešavanje v volitve neke druge države? Bog ne daj! Le kdo bi lahko počel kaj tako nizkotnega!?

Sicer pa je vse, kar ZDA počnejo ali ne počnejo, vmešavanje v naše volitve.

Če bi uporabili veto, bi bila to neposredna in očitna podpora skrajnemu desnemu krilu v Izraelu. S tem bi se pokazalo, da je imel Netanjahu ves čas prav, da imamo Ameriko v žepu, da je osamitev Izraela mit in da lahko še naprej počnemo to, kar počnemo − zasedba, doseljevanje in vse, kar spada k temu.

Če ZDA ne bi uporabile veta in bi bila sprejeta propalestinska mirovna resolucija, pa bi se izkazalo, da ima prav levo krilo, ki trdi, da še kako šteje »mnenje ljudstva« in da se bo ne tako zelo čudovita osamitev Izraela razrasla do nevarnih razsežnosti, to pa pomeni, da je nujno potrebna takojšnja sprememba vlade in politike.

Ta teden je Obama vrgel mednarodno bombo: po 56 letih silovitega sovraštva, ki je vladalo med ZDA in Kubo, je razglasil obnovitev diplomatskih odnosov. To priča o tem, da bo dve leti, kolikor bo še ostal na oblasti brez možnosti, da bi bil ponovno izvoljen, uporabil za to, da stori vse tisto, kar si je želel storiti ves ta čas, a si tega ni upal. Lahko izziva kongres in počne to, kar si v resnici želi.

In sklenil je, da si bo odločno prizadeval za vzpostavitev izraelsko-palestinskega miru.

Upajmo, da mu bo uspelo.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.