Tiskane izdaje
Med drugo svetovno vojno, ko so nemški bombniki terorizirali Veliko Britanijo, so se z njimi vsak dan spoprijemali hrabri piloti. Njihovo življenjsko dobo so šteli v dnevih.
Nekoč je neki genij na ministrstvu za propagando zasnoval plakat: »Kdo se boji nemške Luftwaffe?« Ko so ga nalepili v enem od oporišč kraljevega letalstva, je neznanec pod vprašanjem pripisal: »Podpiši tukaj.« V nekaj urah so se podpisali skoraj vsi piloti.
To so bili možje, o katerih je Winston Churchill rekel: »Še nikoli ni tako veliko ljudi tako veliko dolgovalo peščici!«
Če bi danes kdo zasnoval plakat z vprašanjem »Kdo se boji [judovskih] naseljencev [na Zahodnem bregu]?«, bi ga prvi podpisal. Bojim se. Pa ne zase, ampak za izraelsko državo in vse, kar smo zgradili v zadnjih 120 letih.
Zadnje čase čedalje več ljudi v Izraelu in po svetu govori, da je »rešitev dveh držav« mrtva. Finito. Kaput. Naseljenci so jo dokončno ubili. Miru je konec in glede tega ne moremo storiti ničesar. Lahko samo sedimo pred televizijo v udobnem naslanjaču, globoko vzdihujemo, srkamo pijačo in si govorimo: »Naselbine so trajne!«
Kdaj sem to prvič slišal?
Pred 40 ali 50 leti je znani izraelski zgodovinar Meron Benvenisti prvič izrekel to trditev. Izjavil je, da so naselbine postale del »trajnega« stanja. Tu ni bilo govora o rešitvi dveh držav, ki sem jo zagovarjal s prijatelji. Žal, stanje je trajno. Takrat je bilo na Zahodnem bregu, območju Gaze in na Sinaju manj kakor sto tisoč naseljencev.
Danes lahko ta slogan slišimo povsod. Trajno. Velike množice naseljencev so dosegle, da je zdaj rešitev dveh držav samo pobožna želja.
Pravijo, da je na Zahodnem bregu okoli 450.000 naseljencev, še dodatnih 150.000 pa v zasedenem Vzhodnem Jeruzalemu. Ne bi jih bilo mogoče odstraniti brez državljanske vojne, v kateri bi se Jud bojeval proti Judu.
Zato nehajmo govoriti o rešitvi dveh držav in raje mislimo na kaj drugega. Na rešitev ene države? Na državo apartheida? Opustimo misel na kakršno koli rešitev? Se sprijaznimo z večnim konfliktom?
Ne verjamem, da obstaja človeška težava, ki ne bi imela rešitve. Ne verjamem, da nam lahko obupavanje kakor koli pomaga, čeprav se zdi, da je dobra tolažba. Ne verjamem, da je kar koli v življenju lahko »trajno«. Razen smrti. Če se moramo spoprijeti s težavo, ki se zdi nerešljiva, si jo moramo dobro ogledati, jo analizirati in premisliti, kako bi jo bilo mogoče rešiti.
General Bernard Montgomery, britanski poveljnik v severni Afriki, je imel menda na svoji mizi v generalštabu fotografijo svojega sovražnika, legendarnega nemškega generala Erwina Rommla. Obiskovalci so se čudili, on pa jim je pojasnjeval: »Nenehno se hočem spraševati: O čem ravnokar premišljuje?«
Če si poskušamo predstavljati naseljence, zagledamo množico 650.000 fanatikov, ki jih je vsak dan več. Res zastrašujoče. Toda ne tudi resnično grozljivo. Ne moremo govoriti o enotni množici naseljencev. Obstaja namreč več vrst naseljencev. Če bi radi ugotovili, kako rešiti težavo, jo moramo najprej razstaviti. Po vrsti si oglejmo različne skupine.
Najprej so na vrsti »naseljenci, za katere je pomembna kakovost življenja«. Ti se odpravijo na Zahodni breg, odkrijejo območje, ki ga obkrožajo slikovite arabske vasi, in se naselijo na zemlji, ki verjetno pripada enemu od arabskih vaščanov. Skozi okno si ogledujejo čudovite minarete in oljke, poslušajo klic k molitvi in so zadovoljni. Zemljo so dobili brezplačno ali skoraj brezplačno. Recimo jim prva skupina. To niso fanatiki, zato jih ne bi bilo težko preseliti v ožji Izrael. Našli bi jim lep prostor in jim dali precej denarja, tako da bi se preselili brez večjih težav.
Nato pridejo na vrsto »obmejni naseljenci«. Ti živijo v mestih in vaseh zelo blizu stare Zelene črte − mejne črte, ki so jo določili pred letom 1967 in je še vedno zakonita meja države Izrael. Večina naseljencev živi tukaj. Obstaja tihi dogovor med Izraelom in Palestinci, da bodo te naselbine vključene v »menjavo ozemelj«, ki jo predvidevajo skoraj vsi, ki se ukvarjajo z »rešitvijo dveh držav«. Pravzaprav gre za enakovredno menjavo 1 : 1. Denimo, v zameno za »strnjene naselbine« bi Izrael lahko prepustil ozemlje ob območju Gaze. Sinovi in hčere družin na območju Gaze, najbolj prenaseljenem območju na svetu, bi se strinjali s tem, da bi lahko gradili na tem ozemlju blizu svojih družin.
Tem naseljencem recimo druga skupina. Tej skupini pripadajo številni ultraortodoksni naseljenci, ki jih pravzaprav ne zanima, kje točno živijo. Imajo zelo velike družine in sledijo Božjim zapovedim. Poleg tega morajo živeti skupaj v prenaseljenih skupnostih, saj veliko verskih zapovedi zahteva skupne ustanove.
Ultraortodoksni (»haredim« v hebrejščini, kar pomeni tisti, ki »trepetajo« pred Bogom) živijo v izjemno prenaseljenih izraelskih mestih − v Zahodnem Jeruzalemu, Bnei Braku itd. Potrebujejo več zemlje, vlada pa jim zelo rada ustreže, vendar z ozemlji onkraj Zelene črte. Eno od teh območij je Modiin Illit nasproti arabske vasi Bilin, kjer že dolga leta lokalni prebivalci vsak petek protestirajo proti kraji zemlje.
Nato so tu še ideološki naseljenci, fanatiki, tisti, ki jih je tja »poslal« sam Bog. Recimo jim tretja skupina. Ti so bistvo problema. Poskusiti odstraniti to trdo jedro naseljencev je zelo težko in nevarno opravilo.
Kako zelo težko, je odvisno od več dejavnikov. Najprej je treba upoštevati javno mnenje. Dokler se ti naseljenci počutijo, da jih večina izraelske splošne javnosti podpira, bi jih bilo mogoče odstraniti samo s surovo silo. Toda večina vojakov in policistov spada ravno med to splošno javnost. To bitko bi lahko dobili, samo če bi prej spremenili javno mnenje.
Za uresničitev tega cilja bo treba opraviti precej političnega dela, tudi mednarodna podpora bi lahko pomagala. Vendar ne verjamem, da bo mednarodna pomoč − pomoč OZN, ZDA in drugih − prišla, če si Izraelci sami ne bodo prizadevali za spremembe. Nazadnje bo trdo jedro naseljencev morda res treba odstraniti s silo. To ni nekaj, kar bi si morali želeti, vendar se temu nazadnje morda ne bomo mogli izogniti.
Naseljenci iz tretje skupine se popolnoma zavedajo teh dejavnikov, precej bolj kakor njihovi nasprotniki. Že več let si sistematično prizadevajo, da bi se infiltrirali v vojsko, vlado, civilnodružbene organizacije in zlasti v medije. Njihova prizadevanja so bila izjemno uspešna, čeprav še ne odločilna. Podoben cilj si morajo izbrati tudi pripadniki mirovnega tabora.
Najpomembnejši dejavnik, ki zasenči vse druge, je boj različnih volj. Naseljenci se bojujejo tako za svojo ideologijo kot za svojo življenjsko raven. Mimogrede, tu gre za zgodovinski pojav, značilen za ves svet: ljudje na mejnem območju so bolj neomajni in bolj motivirani kakor ljudje v zemljepisnem središču.
Eden od izstopajočih primerov je, denimo, Prusija. Sprva je bila to nemška obmejna pokrajina z nekakovostno zemljo in nižje razvito kulturo. Več stoletij je bila nemška kultura trdno zasidrana v mestih, ki se jim je dobro godilo in so bila del osrednjega nemškega ozemlja. Toda samo zaradi svoje vztrajnosti in močne volje je Prusija postala prevladujoča regija v Nemčiji. Ko so ustanavljali združeno (drugo) nemško državo, je bila Prusija odločilna sila. To se je dogajalo tudi v južnejših krajih. Avstrija, majhna jugovzhodna obmejna pokrajina, je vzpostavila velik imperij v osrčju Evrope s številnimi različnimi narodi.
Nujno potreben kratek prikaz morebitnih rešitev nam pokaže, da nič ni zares trajno. Nazadnje je vse odvisno od nas samih. Če imamo dovolj radi Izrael, da si bomo prizadevali za to, da bo obstajal kot država, v kateri si želimo živeti in se poistovetiti z njo, moramo še pravočasno ukrepati. Mar ne bi bilo škoda, da bi vsa prizadevanja in upi zadnjih 120 let potonili v močvirju nizkotne, zaničevanja vredne majhne države apartheida?
