Tiskane izdaje
Pred kratkim sem omenil nemško besedo Gleichschaltung, ki je bila ena od najbolj značilnih besed v nacističnem besednjaku.
»Gleich« pomeni »isto« in »Schaltung« pomeni »vezava«. Dolga nemška beseda pomeni, da je vse v državi zvezano skupaj na isti način, na nacistični način.
To je bil bistven del nacistične preobrazbe Nemčije, ki pa se ni zgodil na dramatičen način. Menjava ljudi je bila počasna, skoraj neopazna. Na koncu so vse pomembne pozicije v državi zasedali nacistični funkcionarji.
Nečemu podobnemu smo trenutno priča v Izraelu. Pravzaprav smo že sredi tega procesa.
Skrajno skrajni desničarji, ki trenutno vladajo v Izraelu, prevzemajo položaj za položajem. Zelo, zelo počasi.
Začelo se je takoj po lanskoletnih volitvah. Benjaminu Netanjahuju je uspelo oblikovati skrajno desno koalicijo, pa čeprav ima tesno večino. Kot se je to pogosto zgodilo v fašističnih letopisih, je za ta namen potreboval »sredinsko« stranko. Našel jo je v obliki skupine Mošeja Kahlona. Ta je nekdanji član Likuda in je bil priljubljen, ker je obljubil cenejša stanovanja. Toda cene stanovanj še naprej rastejo.
(Kahlon je nasmejan in prikupen človek. Neki kolumnist ga je primerjal s Cheshireskim mačkom, ki izgine in od njega ostane samo nasmeh. »Ne maček z nasmehom,« je rekla Alice, »ampak nasmeh z mačkom.« Toda Kahlon je maček, ki še vedno drži skrajno desnico na oblasti.)
V novi vladi se je zgodila tudi cela vrsta neverjetnih imenovanj. Najbolj sramotno je imenovanje ministrice Miri Regev. Primitivna ženska, znana po svoji ponosni vulgarnosti, je ministrica za kulturo. No, domnevam, da ima tudi vulgarnost pravico do zastopstva.
Gospodična Regev odloča o dodelitvi sredstev gledališčem, založbam, baletu, operi in drugim. Jasno je dala vedeti, da je zanje bolje, da ubogajo vlado, če hočejo dobiti sredstva.
Njej najbližja tekmica je ministrica za pravosodje, Ajelet Šaked (dobesedno: mandeljna gazela). Razglasila je svojo namero, da si podredi vrhovno sodišče, ponos Izraela. Čeprav je sodišče postalo plaho, pa občasno še vedno nasprotuje novim zatiralskim zakonom. Gospodična Mandelj ga hoče zato nabasati z novimi »konservativnimi« sodniki.
Najbolj nevaren v tej gruči pa je minister za izobraževanje Naftali Bennett, eden od najbolj ekstremnih nacionalistično-religioznih politikov. V Izraelu so trije verski izobraževalni sistemi. Edini »sekularni« sistem so v preteklih letih že dodobra skrčili prejšnji ministri. Dati Bennettu, ki ga imajo mnogi za verskega fašista, nalogo, da skrbi za izobraževanje, je tako, kot če bi dal lisici v oskrbo kokošnjak.
Vsi ti ministri in njim podobni so zelo zaposleni pri menjavi visokih uradnikov z osebami njihovih prepričanj, kar pa je zelo nevaren proces.
Potem pa so tu še čuvaji vrat.
Eden najpomembnejših ljudi v Izraelu ima titulo »pravni svetovalec vlade«. Je najvišji pravni uradnik, nadrejen generalnemu tožilcu in neodvisen od ministrice za pravosodje. Njegov nasvet je pravno zavezujoč in je podvržen zgolj vrhovnemu sodišču.
Netanjahu ima težave s številnimi pravnimi zadevami. On in njegova družina so med njegovim opravljanjem funkcije potovali po svetu z denarjem drugih ljudi. Ta in še drugi škandali so bili na podlagi odločitve »svetovalca« vrsto let zadržani v sodnih mlinih.
Prejšnjega pravnega svetovalca, neškodljivega nekdanjega sodnika, ki ga je nastavil Netanjahu, je slednji zamenjal z − glej, glej − vladnim sekretarjem Avičajem Mandelblitom, pravnikom, ki nosi kipo in je Netanjahuju najbliže.
Za vsak slučaj je večina v knesetu na Netanjahujevo željo izbrala predsednika računskega sodišča. Tudi Josef Shapiro je nekdanji sodnik.
Zdaj se je tudi pokazalo, zakaj sta ta dva položaja za Netanjahuja pomembna. Vsa država je bila prevzeta zaradi nekaterih sodnih postopkov, na katerih so uslužbenci premierovega urada pričali, da je Sara Netanjahu neznosna, kričeča in histerična prepirljivka, ki svoje zasebne izdatke plačuje iz državne blagajne.
Da pa bo krog zaključen, je tu še novi poveljnik policije. Vrhovno poveljstvo policije se, poleg podkupovanja, že leta utaplja v močvirju spolnih škandalov. Eden od uradnikov je storil samomor, nekatere druge pa so brcnili ven.
Le kaj boljšega kot nastaviti autsajderja, ki je visoki uradnik Šin Beta (tajna služba)? Sijajna ideja, vendar pa je zdaj videti, kakor da se je policija potopila še globlje v močvirje. V številnih primerih so policisti brez očitnega razloga v javnosti brutalno pretepli civiliste, tako Arabce kakor Jude. Njihov novi vrhovni poveljnik Roni Alšejk jih je popolnoma podprl.
Desničarji odkrito kritizirajo izraelske medije, da so »levičarski«, braniki »stare elite«, za katero so se desničarji zaprisegli, da jo zamenjajo.
Joj, kako je ta opis napačen. Eden od dveh glavnih časopisov, Israel Hayom (»Izrael danes«) pripada Netanjahuju. Oziroma, povedano bolj natančno, Šeldonu Adelsonu, ameriškemu igralniškemu mogotcu, ki je »Bibijev« bedni prostovoljni suženj in njegov radodarni patron. Časopis, katerega edini namen je služiti Netanjahuju osebno, je brezplačnik z visoko naklado.
Drugi časopis z visoko naklado je Yediot Aharonot (»Zadnje novice«) in poskuša biti konkurenčen tako, da je še bolj desničarski.
Od preostalih časopisov je edini pomemben dnevnik Haaretz (»Dežela«), ki je kritičen do Netanjahuja, a je njegova naklada manjša in je neprestano v finančnih težavah.
Tri izraelske televizijske postaje so intelektualne puščave. Z izjemo novic in majhnega števila kakovostnih oddaj so vsebinsko prazne in se posvečajo »resničnostnim« oddajam, ki nimajo nič opraviti z resničnostjo.
Kdo je za to odgovoren? Kdo le neki, minister za medije, seveda. In kdo je to? Spet glej, glej. Nihče drug kakor človek, ki mu je ime Benjamin Netanjahu.
Po izraelski zakonodaji lahko premier zadrži zase toliko ministrstev, kolikor mu srce poželi. Trenutno so to številna ministrstva, vključno z zunanjim ministrstvom in ministrstvom za medije.
Že mesece ljudje, ki delajo v medijih, ponoči težko spijo. Vse tri televizijske postaje potrebujejo podporo vlade. Nekateri pogumni televizijski komentatorji si še vedno drznejo odkrito kritizirati vlado, nekateri še bolj ostro. A njihovo število neprestano upada.
Ko sem bil ta teden na televiziji in rekel človeku, ki me je intervjuval, da bodo v roku enega leta on in njegovi kolegi po vsej verjetnosti brez službe, se je živčno zasmejal in vprašal: »Kaj, celo leto?«
Številni televizijski novinarji so postali nosorogi (izraelski vzdevek za ljudi, ki so podlegli vladi, ker potrebujejo trdo kožo). Proces nosorogizacije poteka neprestano.
Zdaj pa je prišel smrtonosni udarec v obliki Avigdorja Ivetta Liebermana.
Lieberman je grozljiva oseba. V njegovi navzočnosti bi tudi Donald Trump zlezel skupaj.
Lieberman, ki je imigrant iz sovjetske Moldavije, nekdanji redar v baru in pozneje Netanjahujev bližnji sodelavec, je trenutno najbolj skrajen desničarski politik na političnem odru. Predlagal je bombardiranje Asuanskega jeza v Egiptu (zaradi česa bi umrlo na milijone ljudi). A to je bila ena od njegovih bolj zmernih idej. Vojsko je kritiziral, da je preveč plaha, še pred kratkim pa je Netanjahuja označil za goljufa, revo in šarlatana.
Lieberman (»prijeten človek« v nemščini) je zelo pretkan. Lahko pričakujemo, da bo vsaj nekaj prihodnjih mesecev zelo zgovoren, miroljuben in liberalen. Ta teden sta se z Netanjahujem razglasila za goreča privrženca načela »dve državi za dvoje ljudstev«. To je tako, kot se je Benito Mussolini leta 1939 razglasil za predanega pacifista.
Grozeča konfrontacija med ministrom za obrambo in generalštabom vojske bo, kot kaže, pomemben dogodek, spopad med neustavljivo silo in nepremičnim predmetom.
»Izraelske obrambne sile«, ki vključujejo mornarico in zračne sile, so skoraj avtonomna institucija. Njen uradni vrhovni poveljnik je celotna vlada, ki deluje prek ministra za obrambo.
Vojska pa je ubogljiva in se je zelo redko odprto uprla vladi. To se je zgodilo leta 1967, ko je bil premier Levi Eškol, ki se je obotavljal glede naraščajoče egipčanske vojaške nevarnosti na sinajskem polotoku. Skupina generalov mu je zagrozila s kolektivnim odstopom, če ne da ukaza za napad. Popustil je.
Če se vojaško poveljstvo enotno upre, je minister skoraj brez moči. A odgovoren je za vojaški proračun, ki je daleč največji v Izraelu. Ima tudi pomemben vpliv na imenovanje vojaškega poveljnika (načelnika generalštaba) in vrhovnih poveljnikov.
Še huje. Nižji oficirji in vojaki so se izobraževali v nacionalističnem izobraževalnem sistemu. Večina od njih je bliže Liebermanu kakor pa načelniku generalštaba.
To se je izkazalo v nedavnem primeru Elorja Azarija, vojaka, ki je s strelom ubil hudo ranjenega Palestinca, ki je ležal na tleh. Številni vojaki so razglasili Azarijo za junaka.
Proti Azariju teče na vojaškem sodišču sodni postopek za uboj. Vrhovno poveljstvo je kljub nasprotovanju desničarjev pri tem vztrajalo. In poglej, kdo je pririnil svoje zajetno telo v prenapolnjeno dvorano? Avigdor Lieberman. Prišel je izrazit podporo vojaku.
Tudi Netanjahu se je uklonil pritisku in poklical vojakovega očeta, da bi mu izrazil podporo.
(Ko smo na televiziji videli morilca v sodni dvorani, smo bili presenečeni, da je to navaden fantič, ki je videti zbegan in dezorientiran. Za njim je sedela mama, ki ga je gladila po laseh. Gorje državi, ki položi orožje v roke tako primitivnega in nezrelega fanta!)
Zdaj smo tu: vlada spodkopava vojsko in mirovni tabor polaga svoje upe na vrhovno poveljstvo. Nekateri od njih morda goreče molijo k bogu, v katerega ne verjamejo, za vojaški udar, ki ga v resnici ne bi odobravali.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
