Tiskane izdaje
V evropski in slovenski javnosti je veliko prahu dvignilo poročilo o boju proti davčnim goljufijam, utajam davkov in davčnim oazam, ki sem ga pripravila v evropskem parlamentu. Izkazalo se je, da smo si poslanke in poslanci, čeprav različnih političnih pogledov, vsaj glede te teme enotni. Ne glede na to, od kod prihajajo, so moje kolegice in kolegi skoraj soglasno podprli več kot trideset ukrepov za zmanjšanje davčne vrzeli za polovico do leta 2020.
Tema je vsekakor zanimiva tudi za širšo javnost, ki utajo davkov razume kot nepošteno in nemoralno izmikanje obveznostim, predvsem peščice najbogatejših posameznikov in multinacionalnih korporacij, medtem ko navadne državljanke in državljani pošteno prispevamo svoj delež.
Razporeditev denarja
Izbruh bančne krize na Cipru je pokazal, kako je otoška državica s sedemkrat večjim bančnim sektorjem od svojega BDP skoraj bankrotirala, ker je v svojih bankah hranila kapital večinoma neznanega izvora in tujim korporacijam zavestno gledala skozi prste ob prijavah davkov na dobiček. Ob prošnji za mednarodno finančno pomoč in s prihodom trojke je bila ena prvih zahtev ureditev bančnega sektorja, kar je povzročilo beg kapitala in obubožanje. Ko je Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev pred kratkim razkril kompleksnost mrež podjetij ter individualnih off-shore računov znanih in vplivnih osebnosti z vsega sveta, ki imajo denar naložen v davčno ugodnih območjih, je, žal, postalo jasno, da pritisk medijev in javnosti motivira politike bolj kot gospodarski razum.
V evropskem parlamentu smo svoj odziv na problem davčnih goljufij namesto na škandalih začeli pripravljati na podlagi analiz o gospodarski razsežnosti problema. Analiza britanskih raziskovalcev pod vodstvom davčnega strokovnjaka Richarda Murphyja jasno kaže, da se v Evropi zaradi davčnih goljufij in izmikanja plačilu davkov na leto izgubi tisoč milijard evrov (1.000.000.000.000 evrov). Za primerjavo: gre za vsoto, ki so jo evropske države pripravljene nameniti za sedemletni evropski proračun oziroma znesek, ki je višji od količine denarja v vseh evropskih javnih zdravstvenih blagajnah. Znesek, ki povprečnega državljana in državljanko EU na leto stane kar 2000 evrov.
Soglasje v evropskem parlamentu kaže nujnost iskanja tega izgubljenega bilijona evrov, ki bi Evropi konkretno pomagal iz krize. Poslanke in poslanci si nismo edini le o ideji, kako prerazporediti »fantomske« milijarde. Socialni demokrati zagovarjamo naložbe za povečanje rasti v EU, izboljšanje javnih storitev in reševanje brezposelnosti mladih; drugi bi vračali v obubožane nacionalne blagajne ali infrastrukturo. Sama ne želim špekulirati, kam bi denar lahko vložili, ker je najprej treba prepričati predsednike vlad članic Unije o skupnem nastopu. Svet mora nujno odblokirati zakonodajo, ki jo je parlament že potrdil, in zdaj v nekaterih primerih stoji tudi že več let zaradi interesov posameznih držav. Poleg tega potrebujemo pritisk, zakonodajne predloge in s strani evropske komisije pripravljeno novo koherentno strategijo za boj proti davčnim goljufom.
Ukrepi
To sta le dve ključni sporočili mojega poročila, kjer sicer predlagam več kot 30 konkretnih ukrepov.
In kaj smo izglasovali v Strasbourgu?
⚫ Zavzeli smo se, da pristojni nacionalni in evropski organi dobijo pravico do preklica bančne licence za finančne institucije in svetovalce, ki aktivno sodelujejo pri davčnih goljufijah ter svojim klientom ponujajo storitve, ki jim omogočajo utajo ali izmikanje plačilu davkov.
⚫ Znova smo opomnili države članice, naj čim prej uvedejo skupno davčno osnovo, ki bi poenotila davčna pravila za podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici. Tako bi se preprečilo agresivno davčno načrtovanje znotraj Unije.
⚫ EU mora nadgraditi in razširiti področje uporabe direktive EU o obdavčenju prihrankov, s čimer bi se odpravila bančna tajnost in zagotovilo več preglednosti pri izmenjavi informacij.
⚫ Za vse multinacionalke naj se uvede obvezno poročanje o poslovanju v državah, kjer so navzoče, s čimer bomo preprečili pomanjkljivosti davčnih sistemov, ki multinacionalkam omogočajo, da z davčnimi mahinacijami na koncu leta plačajo le nekaj odstotkov davka.
⚫ Nujen je strožji pregon davčnega kriminala v luči kazenskega prava.
⚫ Oblikujejo naj se javni državni registri dejanskega lastništva gospodarskih družb in skladov, ki bi določili konec vsem slamnatim podjetjem po Evropi.
⚫ Države članice naj čim prej sprejmejo zakonodajo za zajezitev goljufij, povezanih z DDV.
⚫ Države članice pozivamo, naj povečajo sredstva in število zaposlenih na nacionalnih davčnih uradih, saj mednarodne študije dokazujejo, da je učinkovita davčna uprava ključ do odkrivanja goljufij.
Ekonomski razum
Lotili smo se tudi ta trenutek najbolj vroče razprave o škandaloznem problemu davčnih oaz. Po šestmesečnih pogajanjih smo se poenotili glede nove opredelitve davčnih oaz, ki zdaj dopušča možnost, da se med davčnimi oazami znajde tudi katera od evropskih držav. Do leta 2014 mora evropska komisija pripraviti evropski črni seznam davčnih oaz z jasno določenimi sankcijami, kot so prekinitev evropskih pogodb o javnih naročilih, preklic državne pomoči in odprava oprostitve obdavčenja nerezidentov.
Čezmejna narava izogibanja davkom je pokazala, da ločeni ukrepi posameznih držav članic preprosto niso dovolj učinkoviti. Potrebujemo konkretno, koordinirano in z zakonodajo podkrepljeno evropsko strategijo, ki bo določila tako nacionalne kot tudi evropske in mednarodne ukrepe. Le s skupno akcijo bi izgubljeni denar lahko vrnili v davčne blagajne, s čimer bi se zadolženost držav članic lahko vrnilo v normalne okvire. Boj proti goljufijam in oazam mora zato brez vprašanja postati vseevropski boj.
Dan po tem, ko je parlament z večino potrdil moje poročilo, se je na zasedanju evropskega sveta tema davčne politike po več letih abstinence končno spet odprla. Politični pritisk glede urgentnosti boja proti davčnim goljufom je tako že pokazal prve uspehe. A če nam je uspelo zagotoviti spremembe glede preglednosti izmenjave informacij in goljufij z DDV, so bili sklepi sveta o davčnih oazah in zavezi k zmanjšanju davčnega primanjkljaja do leta 2020 porazni.
Želim poudariti, da je svet resda manj ambiciozen od parlamenta, a hkrati so majski sklepi obetavni, saj postavljajo zavezo o sprejetju direktive o prihrankih, ki pomeni ukinitev bančne tajnosti, do konca leta 2013. S tem pa tudi konec petletne blokade zakonodajnega predloga Avstrije in Luksemburga. Z veseljem sporočam tudi odločitev sveta, da bo zakonodajo o obravnavi goljufij, povezanih z DDV, sprejela do konca junija 2013.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da ne gre le za moralno obveznost zagotoviti poštenost obdavčitve med vsemi dohodkovnimi razredi, ampak predvsem tudi za preprost ekonomski razum. Nujno je, da države zagotovijo pravilno in učinkovito pobiranje davkov. S 26 milijoni brezposelnih v Evropi in minimalni rasti gospodarstva si ne moremo več privoščiti, da ne bi ukrepali.
***
Mojca Kleva Kekuš je evropska poslanka SD.
