Tiskane izdaje
Slovensko družbeno okolje je zaznamovano s floskulo »Dajmo signale«. Prav neverjetno pogosto slišimo in beremo, da moramo dajati signale, da nas bodo predvsem finančni trgi prepoznali kot resne, zaupanja vredne, zanesljive in odločene, da bomo naredili reforme. Če ne ravno reforme, pa vsaj prve korake – pač dajmo signal, da delamo korake. Škoda, da ni več časov, ko so pošiljali dimne signale – koliko dima, morda barvnega, bi imeli v ozračju in s tem priložnost, da potem pošljemo še kak signal, morda kot zvok, da bomo naredili prvi korak k čistejšemu okolju. Poslali bi lahko tudi signal, da bomo naredili vse mogoče korake, da bo ustrezna protihrupna zaščita vzpostavljena. In tako dalje ... vse od makro- do mikroravni, od javnega do zasebnega. Zaradi vseh signalov, ki smo jih poslali, smo pridobili čas, hkrati pa tudi več zahtev, ki jih bo treba izpolniti.
Nekateri signali pa niso zaznani kljub jasnosti, glasnosti in vztrajnosti. To so signali, ne signali, dejstva o varčevanju. Varčujemo – ponekod s(m)o privarčevali toliko, da je ogrožena dejavnost. Premaknili in spremenili smo zelo veliko in smo na poti »okrevanja«. To me sicer skrbi, ker smo v dnevnem časopisu prebrali, da je Grčija na poti okrevanja, le stopnja brezposelnosti dosega približno 60 odstotkov mladih, zaposlovanja ni, srednjega sloja tudi ne več, sicer pa ji gre menda kar dobro, celo na lestvici konkurenčnosti se vzpenja. Nam kljub signalom ni bolje. Nasprotno, še slabše je. Posledica varčevanja so namreč še manjši prihodki, posledica manjših prihodkov zadolževanje, posledice zadolževanja pa … breme prihodnjih generacij. Tako, se zdi, teče naš tok življenja.
Učinki hitrih ukrepov
Hkrati z varčevanjem se postavlja vprašanje suverenosti, avtonomnosti in demokracije, predvsem razumevanja teh konceptov v kontekstu neoliberalizma. Poleg signalov, da bomo še bolj zategnili pas, so namreč močni tudi signali, da bo treba stisniti grlo in obrniti ploščo. In to je skrb vzbujajoče. V teoretičnih razpravah različnih avtorjev po svetu iz različnih nacionalnih okvirov je veliko napisanega o tem, kako postanejo ekonomski razlogi, kriza, tudi sredstvo za discipliniranje ljudstva, institucij in posameznikov ter hkrati sredstvo za odvračanje pozornosti od tega, kar pa se dejansko dogaja. Če pogledamo visoko šolstvo, vidimo, da se trend zmanjševanja sredstev ni ustavil, da se poleg zniževanja sredstev napovedujejo strukturne spremembe, kar lahko prevedemo tudi v vprašanje normativov, obsega in kakovosti ter plačljivosti visokošolskega izobraževanja. Zdi se, da bodo ukrepi, ki jih napovedujejo različni avtorji, na primer Heyneman (2004), ki piše o korupciji v visokem šolstvu, za ohranitev privilegijev in mrež moči in vpliva krepili obstoječe stanje ali ga celo poslabšali. Varčevanje v visokem šolstvu, ki ne bo rešilo nekaj temeljnih vprašanj, med njimi tudi tistih, ki so povezana z zasebnimi visokošolskimi zavodi in koncesijami ter stabilnostjo financiranja, bo povzročilo dolgoročne učinke hitrih ukrepov. In ti ne bodo le finančni.
Prav zlahka vidimo smeri, v katere se bodo aktivnosti gibale. To so zamenjave »dražjih« profesorjev s »cenejšimi« ali pogodbenimi, posegi v pedagoške obremenitve so se komaj začeli in lahko pričakujemo radikalnejše spremembe, kot jih novela o visokem šolstvu že predvideva, treba bo napolniti predavalnice do zadnjega kotička ter poceniti izvajanje in zagotoviti stroškovno utemeljeno, finančno učinkovito in finančno vzdržno izvedbo s čedalje manj sredstvi. Hkrati bo treba okrepiti nadzor in uvesti mehanizme »kaznovanja«. O vsem tem v literaturi že piše (na primer Johnstone in Marcucci 2004, Delgado-Ramos in Saxe Fernandez 2009, Heyneman 2004) in vse to se z različno jakostjo in na različne načine že dogaja.
Po že opisanih poteh
Pa bodo ti, ki jim pošiljamo signale, res videli, da se to že dogaja, bodo prepoznali našo »pridnost« in nas nagradili? Priznanj in nagrad ne bo in tudi potrebujemo jih ne. Priseganje na darvinistično logiko preživetja pa nas zna voditi do naslednjih korakov: v imenu varčevanja in ekonomske učinkovitosti bo treba ustvariti virtualne univerze (kar morda delno že imamo) pa uvesti šolnine in/ali vpisnine pa zmanjšati število vpisnih mest na »javnem delu«/rednem študiju in povečati mesta na plačljivem delu/izrednem študiju pa poudarjati e-izobraževanje (v imenu kakovosti in vendar ne za kakovost, ampak zaradi cenejše izvedbe) in združevati visokošolske zavode? Bo to dovolj? Kakšna bo podoba javnega visokega šolstva čez deset, dvajset let?
Prav zanimivo se gibljemo po poteh, ki so v »knjigah« že opisane. Jemljemo jih kot edine možne, kratkovidno razmišljamo, kako takim zahtevam čim bolje ugoditi. In zanimivo, je to značilno za nekdanje komunistične in socialistične države? Tudi o tem že piše v knjigah. In sicer, da so te države relativno neobčutljive za vprašanja demokratičnosti, pravičnosti, transparentnosti, enakih možnosti, diskriminacije, ranljivih skupin in deprivilegiranih.
Kdaj pa kdaj za zelo kratek čas z nepremišljenimi ukrepi ustvarjamo vtis, ko da želimo pobegniti iz okvirov, ki jim demokratične družbe še vedno namenjajo pozornost, to pa so: solidarnost, pravičnost, pravna država in spoštovanje regulatornih okvirov in še marsikaj. Kot da je »beg« iz preteklosti možen prek divjega spletanja mrež moči, za katere pač nič ne velja, razen tega, kar morda v surovi, prvinski obliki predstavlja trg.
Kot že velikokrat povedano, najbrž ni treba spet zatrjevati, da je treba biti transparenten, varčen upravljavec, menedžer ali lastnik organizacije. Hkrati pa najbrž velja tudi, da sta priprava nacionalne strategije javnega visokega šolstva in vsaj kanček suverenega odločanja o prihodnosti temelja nadaljnjega razvoja. Destinacija in končni cilj neznana, kamorkoli pa pogledam – ista zgodba. Kako bizarno.
Anita Trnavčević
redna profesorica za menedžment v izobraževanju
