Tiskane izdaje
V 16. stoletju so Španci na ladjah z zvenečimi, pravzaprav božanskimi ženskimi imeni (pomen tega naključja je usoden) odpluli z nečednimi načrti v Južno Ameriko.
Pravzaprav niso čisto natanko vedeli, kam plovejo.
Imeli so (za vsak primer) pripravljen tudi izgovor, da plujejo v imenu »višjih ciljev«. V resnici jih je zanimalo le zlato, za čokolado pa še slišali niso.
Čokolada je namreč indijanska poslastica. Švicarji, ki naj bi sloveli po čokoladni ekspertizi, s čokolado predvsem sladko služijo. Enako velja za razvpito belgijsko čokolado.
Roko na srce, Evropejci so le vajenci v svetu čokoladnih opojnosti. Kdaj ste nazadnje videli kakšno kakavovo drevo v Alpah? Če ste ga, prenehajte s pitjem alkohola ali zamenjajte okulista.
Azteki, Olmeki in Maji so čokolado radi pili kot Slovenci pivo - z veliko pene.
Leta 1631 so Španci v Mehiki sitnarili, da hočejo čokolado piti le vročo in ne hladne in da imajo raje sladkano s sladkorjem kot z medom.
Najprej so domorodcem ugrabili ženske in pokradili zlato, za nameček pa so se vtikali še v preverjene recepte.
Zdaj imajo v Španiji ekonomsko krizo. Ne godrnjajte glede čokolade, lahko se slabo konča. Petsto let gor ali dol.
Leta 1736 je italijanski pesnik Francisco Arisi čokolado naribal na polento, ker mu je ravno zmanjkalo sira. Nespametnež? Da bi bili Italijani pri hrani nespametni? Pri politiki vsekakor, pri hrani nikakor. Čokolada in koruza (oboje iz Južne Amerike) sta okusna kombinacija.
Kaj se je torej zgodilo s čokolado kot delom recepta? Čokolada ni le sestavina v receptih za piškote, temveč se senca španske konkviste vleče v današnje dni.
Moški namreč nosijo ženskam čokolado, da bi osvojili njihov teritorij.
Vendar so se ženske iz španske tragedije nekaj naučile. V zameno za teritorij, čokolada gor ali dol, hočejo zlato.
Ženske čokolado obožujejo - veliko bolj kot moški, to je znano. To mimogrede reši še zapleteno teološko zagato, katerega spola je bog. Drevo kakavovec se imenuje theobroma cacao - hrana bogov.
