Tiskane izdaje
Nizozemsko podjetje Mars One načrtuje, da bo do leta 2023 vzpostavilo prvo človeško naselbino na Marsu, pred kratkim pa je prvo obletnico uspešnega delovanja na rdečem planetu že praznovalo robotizirano vozilo Curiosity.
Če se torej naša družba ozira v vesolje in sanja o popotovanjih po »galaksijah daleč, daleč proč«, zakaj se potem človek že več kot 40 let ni sprehodil po Luni? Je to zato, ker je že bila »osvojena«, ali se razlogi skrivajo drugje? Odgovor na vprašanje ponujajo tako znanstveniki kot teoretiki zarot.
Charles Bolden, direktor ameriške vesoljske Agencije NASA, ki je na Luno poslala človeka, je pred meseci priznal, da se vesoljska agencija za časa njegovega življenja ne bo vrnila na Zemljin satelit. Kot je po poročanju časnika Huffington Post dejal, NASA za to nima dovolj denarja. »Naredimo lahko le določeno število stvari,« je dejal Bolden in pojasnil, da se ameriška vesoljska agencija trenutno osredotoča na pristanek na asteroidu in Marsu.
Tudi po podatkih britanske mreže BBC so eden od glavnih razlogov prav gotovo stroški − NASA je namreč za odpravo na Luno porabila približno 25 milijard dolarjev. Pomemben igralec je seveda tudi tehnologija − pobeg Zemljini gravitaciji in prevoz na Luno namreč zahtevata veliko energije, edina raketa tipa Saturn V, ki jo je pri svojih podvigih uporabljala NASA, pa je shranjena v Houstonu.
Ob koncu zadnje ameriške misije na Luno, Apollo 17, se je zanimanje za Zemljin satelit namreč zmanjšalo, poleg tega pa je bila ameriška vesoljska tekma s tedanjo Sovjetsko zvezo dobljena. Tovarne, ki so sodelovale pri izdelavi rakete Saturn V, so zaprli, delavce odpustili, stroje prodali po kosih, načrte pa shranili. Kot trdijo nekateri, so se tako znanje kot ostale zmogljivosti počasi porazgubili. Znanstveniki morajo tako zgraditi moderno različico omenjene ameriške rakete Saturn V ali njene tedanje ruske sodobnice N1. Pred kratkim je sicer tovrsten projekt napovedalo podjetje Golden Spike, ki namerava do leta 2020 na Luno poslati človeško posadko.
Kaj pravijo teoretiki zarot?
Odgovore na vprašanje, zakaj ne moremo na Luno, pa ponujajo tudi teoretiki zarot. Ena od najbolj znanih med njimi je prav gotovo, da tega ne zmoremo, da človeška noga na Zemljin satelit sploh še ni stopila in da je bila misija Apolla 11 bolj ali manj uspešno zrežiran ponaredek, ki bi ga lahko označili tudi z besedami: »Majhen podvig za Hollywood, velika prevara za človeštvo«.
Temelje za to teorijo je menda že maja 1961, torej dobrih osem let pred velikim 21. julijem 1969, postavil tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy, ki je med govorom v kongresu napovedal, da bodo ZDA še pred koncem desetletja na Luno poslale človeško posadko. Začela se je bitka s časom, ki so jo po prepričanju pristašev teorije zarote Združene države izgubile. Vpletenim v projekt je namreč kmalu po Kennedyjevi smrti leta 1963 postalo jasno, da znanost še najmanj 30 let ne bo zmogla opraviti te naloge.
Vrh ameriške politike se je torej, če je verjeti zagovornikom teorije, odločil za ponaredek, Nasa pa je snemanje prvega pristanka na Luni menda zaupala slavnemu režiserju Stanleyju Kubricku, ki je malo pred tem posnel film 2001: Vesoljska odiseja. Film, s katerim so hoteli pretentati svet, so menda snemali na različnih lokacijah, med drugim v letalskem oporišču v Langleyju, v Arizoni, na Havajih, Islandiji in v filmskem studiu.
Marsikdo se pri tem sprašuje, zakaj bi se ZDA odločile za tovrstno taktiko. Pristaši teorije zarote imajo pri roki vrsto razlogov: z njo naj bi odvrnili pozornost ameriške javnosti od vojne v Vietnamu, ki jo je tedanji predsednik Lyndon Johnson močno zaostril; pomembno vlogo naj bi odigral tudi dobiček, saj so ZDA za misijo zbrale več deset milijard dolarjev; s ponareditvijo pristanka naj bi se izognili tveganju menda zelo verjetnega neuspeha misije. V igri je bil po mnenju dvomljivcev tudi prestiž, saj so ZDA v vesoljski tekmi s Sovjetsko zvezo že izgubile prvi polčas, ko je slednji uspelo v vesolje poslati prvega človeka, Jurija Gagarina.
Po drugi teorij zarote pa ljudi popotovanje na Luno ne mika zato, ker tja preprosto ne smemo. Kot trdijo pristaši te teorije, so namreč človeški rasi to prepovedali Nezemljani, ki imajo na »temni strani meseca« − ta priljubljeni izraz sicer ni povsem točen, ustreznejši je daljna stran Lune −, torej strani, ki je z Zemlje ne vidimo, svoje oporišče.
To informacijo je po prepričanju teoretikov, ki za razliko od prej omenjenih pristanka na Luni ne zanikajo, večkrat potrdil znani ameriški astronavt Neil Armstrong. Tako Armstrong kot njegov sopotnik na misiji Apolla 11 Buzz Aldrin sta menda videla in posnela omenjeno bazo na temni strani meseca, kjer Nezemljani po trditvah pristašev te teorije z ogromnimi stroji izkopavajo rudo, poleg tega pa imajo tam parkirane velike vesoljske ladje, medtem ko Zemljo obiskujejo z manjšimi letečimi krožniki. Prav ti Nezemljani so ju menda posvarili, naj se človeška rasa na Luno ne vrača.
***
Vaša vprašanja, na katera bodo naši novinarji iskali odgovore, pošljite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
