Tiskane izdaje
Kako je mogoče? Najprej nas, v starosti od treh do šestih let sprašujejo: Zakaj voda teče? Zakaj imaš velik nos? Zakaj tukaj piše peder? In požirajo naše velike in manj velike modrosti. Mogoče celo občudujoče dahnejo: »Oči, zakaj ti vse veš?«
Čez nekaj let, vsekakor še pred koncem osnovnošolskega kurikuluma, naši zlati otroci ugotovijo, da smo starši nepoboljšljivo - neumni. Fotr, si ti glup! je ena manj nevljudnih pripomb, redki starši imajo to srečo, da (večinoma deklice) to izrečejo neverbalno, s teatralnim zavijanjem z očmi.
Skratka, »nimamo pojma.«
Torej, najprej razčistimo: Krivi smo sami!
Prvič, prepričani smo, da imamo najbolj pametne otroke na svetu. Iz tega je lahko potegniti - celo nam, neumnim staršem - logični sklep, da je potomstvo pametnejše od nas. Kar se tiče področja obvladovanja mobilne telefonije in računalnika, zagotovo, tudi če si, dragi oči, dvakratni doktor računalništva.
Drugič, sami smo krivi. Kaj pa pustimo otrokom jezikati, kar se jim zdi. Saj smo mi tudi mislili, da so naši starši najbolj neumni ljudje pod soncem, samo upali si nismo tega povedati na glas.
Tretjič, sami smo krivi. Kaj pa vpričo otrok razpredamo o glupih šefih, politikih, sosedih... Pravzaprav čudno, da na tem planetu sploh živi kakšen pameten človek.
Na starševsko neumnosti namiguje še nekaj dejstev:
Kot starši smo popolnoma neizobraženi, torej neumni. Če odštejemo tiste srečneže, ki se na podlagi nočnega udejstvovanja v spletnih klepetalnicah brž štejejo za strokovnjake za vse raznovrstne starševske dileme, od (ne)koristnosti navajanja na kahlico pri treh mesecih starosti do (ne)varnosti najstniškega kajenja trave, smo popolni starševski analfabeti.
Kot starši delamo eno neumnost za drugo. Še najbolj neumni smo, ko vidimo neumnosti samo pri drugih starših (da o učiteljih ne govorimo).
Skratka, naši najstniški pametnjakoviči (več o tem fenomenu v prispevku Jele Krečič) nas imajo kar v redu naštudirane.
Ostane nam le ena tolažba: starševska neumnost z leti čudežno izgine. To nenavadno dejstvo je več kot stoletje nazaj anekdotično opisal sloviti (in plodoviti) ameriški pisatelj Mark Twain:
»Ko sem bil star štirinajst let, je bil moj oče tako neumen, da sem komaj zdržal z njim. Ko pa sem bil star 21 let, sem ves presenečen ugotovil, koliko se je bil naučil v zadnjih sedmih letih!«
***
V poletnem času vas bomo zabavali - in, upamo, tudi informirali - z našo novo rubriko Delov vseved. Zabavna vprašanja in še bolj zabavne odgovore bomo objavljali vsak dan ob 15.00.Vaša vprašanja, na katera bodo naši novinarji iskali odgovore, pošljite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
