Tiskane izdaje
Oglase imamo karseda radi zaradi nekaj milijard virtuoznih načinov, nians, odtenkov in podtonov, kako izreči eno samo misel, ki sploh ni težavna:
Hočem tvoj denar!
Ne glede na to, ali gre za podobo gospe, ki te prepričuje, da te v opero ne spustijo brez tekočega pralnega praška v torbici, saj gre za predpisani dress code, ali pač za dojenčka, ki še ne zmore govoriti, a že reklamira življenjsko zavarovanje.
Vsi pravijo čisto isto:
»Hočem natanko tvoj denar!«
Če (še) ne marate oglasov, si privoščite preprost avtogeni trening. Sprehodite oči po naših veleplakatih. Nič hudega, če niste v mestu, saj se ti pod avgustovskim soncem namesto neaktualnega sena sušijo tudi na slovenskih kozolcih.
Trening je preprost in ne vzame veliko časa. Osredinite se le na podobe na plakatih. Zanemarite sleherno besedo na njih, če je še tako privlačna, in vsakemu protagonistu reklamirane pripovedi, ki ga uzrete, na usta položite le preprost stavek:
»Resnično ti povem, hočem prav tvoj denar!«
Ko boste nagovor reklam z notranjim daljincem prestavili na »mute«, na nemo, in jim v novoodkriti vseprežemajoči tišini pripisali ta preprost stavek, boste oglase nedvomno vzljubili.
Bodite skrajno pozorni na izraze upodobljenih ljudi. Koliko različnih emocij in odtenkov le-teh pri sporočanju ene same misli:
»Rotim te, potrebujem natanko tvoj denar!«
Morda bo sprva težko, kajti pot do iskre spoznanja in navdušenja nad oglasi vendarle vodi skozi puščavo odpovedi, a vztrajajte!
Verjemite:
Prihranili boste!
In začeli boste drugače ceniti drobne oglaševalske mojstrovine.
Recimo to, da nekdo hoče tvoj denar na tak način, da v krizi solidarnostno (in slej ko prej zastonj, saj je reč javno dobro) privzame geslo bivših slovenskih vstajnikov.
»Špeh je gotof,« piše na kopici aktualnih ljubljanskih veleplakatov.
»Žvečim z razlogom,« piše na drugih, prav tako čestih, ob možiclju, ki se zaveda, da živimo v kompleksnem času brez vrednot.
»Odgovorno je pomagati manj mobilnim od nas,« pravi na jumbotu vrh stolpnice naslednji, poslovno opravljen filantrop, ki hoče tvoj denar sredi krize preusmeriti v nakup trdne valute: uvožene nadstandardne znamke avta.
Vabimo vas, da po opravljenem nakupu stvari (z naših polic seveda, ne iz sosednje, cenovno ugodnejše blagovnice) zložite v poseben voziček, namenili jih bomo pomoči potrebnim, so solidarni v nakupovalnem centru. Resda sami predmetov ne odstopajo, a so prispevali največ - idejo.
Kdaj pa so oglasi prišli v, denimo, časopise?
Da bi časopisi sploh nastali, je bilo potrebno najprej premagati čas, ko so ljudje živeli brez reklamnih sloganov.
Ker so bili nepismeni.
V srednjem veku so storitve pred lokali nepismenim oglaševali znaki, katerih tradicijo še dandanašnji ohranjajo izveski lokalov v obliki čevljev, štruc ali pivskih vrčev. Ko je pismenost znova postala nekaj, kar je v antiki v precejšnji meri že bila - splošno dobro -, pa so se pri prodoru oglasov v tisk najbolj angažirali Angleži. Vpeljali so jih že v 18. stoletju.
Za osrednjega pionirja in očeta modernega oglaševanja ter oglaševalskih akcij sicer velja Londončan Thomas J. Barratt (1841-1914), nekdanji predsednik tvrdke A&F Pears, ki je izdelovala mila.
Ni bil kar tako. Od slavnega angleškega prerafaelitskega slikarja Johna Everetta Millaisa je kupil sliko Mehurčki (slikar jo je sicer izvirno naslovil Otroški svet) in jo mirno predrugačil v oglas. V njeno kompozicijo je vtaknil milo Pearl in požel avtorjev srd, a mu ta ni mogel nič, saj mu je naivnež skupaj s sliko prodal tudi avtorske pravice. Predrugačena slika je skupaj z izjemnim sloganom »Dobro jutro. Ste že uporabili milo Pears?« krožila več generacij.
V Sloveniji?
Začeli smo takoj. Ne ravno oglas, ampak seznam tega, kaj in po čem je mogoče dobiti na ljubljanski tržnici, naslovljen »Shitna zena v' Lublani na tergu«, je bil natisnjen že v prvi številki prvega slovenskega časnika. V Lublanskih novizah Valentina Vodnika, ki so bile prvič izdane 4. januarja leta 1797.
V njih si lepo izvedel, ali in po čem boš nabavil pshenizo, turshizo, rósh, jezhmen, proso, ajdo ali oves. Cene so bile »Vendane od Lublanske mestne Gosposke«.
