Tiskane izdaje
Posamezne molekule v vodi se medsebojno zelo privlačijo, a niso vse deležne iste pozornosti.
Na tiste pod površino vode delujejo sile privlačnosti v vseh smereh, pri onih, ki zatavajo na gladino, pa ni tako, saj sil privlačnosti, ki na te molekule vplivajo od spodaj, zrak ne uravnoteži.
Zato se povsem na površini ustvari nevidni film: napeta, a prožna opna, ki jo nekatere živalice, če so dovolj lahke, izkoriščajo za premikanje po vodi, ne da bi si pri tem zmočile pete.
Med tistimi, ki izkoriščajo napetost vodne površine, je tudi junak našega vprašanja, vodni drsalec, kakršnega prav v tem času srečujemo med namakanjem v našem vodnem bogastvu. Tistem sladkovodnem, saj vsaj v Sloveniji vodnih drsalcev, ki bi jim teknilo posipanje njihovih poti s soljo, ni.
Drugod se lahko potepajo tudi po odprtih oceanih.
V času, ko se po vodni površini podimo ljudje, se pravi, ko nacionalni viri H2O zamenjajo agregatno stanje, jih ni. So pač sezonska bitja, ki na vodni gladini preživijo veliko večino življenja.
Na njej tudi mirujejo ali se parijo.
V svojem ekosistemu sicer vodni drsalec ne velja za dobričino, saj je pravi mali predator. Plenilec, ki se loti manjših od sebe.
Strah in trepet vodne gladine.
In ni en sam, daleč od tega. V učeni latinščini jim pravijo Gerridae, kar je oznaka za veliko družino z okoli 500 doslej znanimi vrstami, ki jih uvrščajo kar med stenice.
K temu, da ostanejo na vodni gladini, jim pomagajo tudi dlačice na nogah in vosek, s katerim so prekriti.
Če vodnega drsalca srečate v Sloveniji, gre najverjetneje za jezerskega drsalca (Gerris lacustris), za oba rumenoprsa drsalca (G. thoracicus in G. costai) ali za rečnega drsalca (G. najas), sicer pa se lahko pred obiskovalci naše lepe dežele postavimo, da imamo kar deset vrst vodnih drsalcev.
V angleščini jim pravijo tudi Jesus bugs, seveda zaradi odrešenikove spodobnosti hoje po vodi. Glede tega si Gerridae to laskavo ime delijo s po istem božanstvu poimenovanem Jezusovem kuščarju, ki pa je precej bolj znan kot bazilisk. Sistematiziran je kot Basiliscus basiliscus in prav tako zmore tek preko vodne gladine, ne da bi potonil.
A ne zaradi površinske napetosti, pač pa, ker je dovolj uren.
Dirja po vodah Srednje in Južne Amerike, in sicer s hitrostjo dobrih osmih kilometrov na uro. To povsem zadošča.
Mladiči lahko, preden naposled vendarle potonejo in nadaljujejo v prostem slogu, pretečejo do 20 metrov gladine, odrasli pa manj, ker so težji.
***
V poletnem času vas bomo zabavali - in, upamo, tudi informirali - z našo novo rubriko Delov vseved. Zabavna vprašanja in še bolj zabavne odgovore bomo objavljali vsak dan ob 15.00.
Vaša vprašanja, na katera bodo naši novinarji iskali odgovore, pošljite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
