Tiskane izdaje
V zdravstvu kot dejavnosti posebnega pomena je nujna popolna depolitizacija, kar pomeni predvsem nevmešavanje politike v vodenje in organizacijo delovanja zdravstvenih zavodov. Priča pa smo prav nasprotno neverjetni vladni centralizaciji vodenja, kar se kaže pri tako trivialnih stvareh, kot je zaposlovanje novih zdravnikov in drugega medicinskega osebja. Prav neverjetno je, da mora tako rekoč vsako novo zaposlitev v bolnišnicah odobriti ministrstvo. To kaže na popolno nezaupanje v menedžment zdravstvenih zavodov, ki tako nima nobene možnosti za samostojno vodenje kadrovske politike. Nekdanji minister za zdravje gospod Miklavčič je pred kratkim izjavil, da bi morali direktorje bolnišnic izbirati zaposleni, kako pa je, pa vemo, saj na nobeno vodstveno mesto ne more priti nihče, ki ga ne postavi politika. Tudi sam imam tako izkušnjo, ko sem pred desetimi leti kandidiral za položaj generalnega direktorja UKC Ljubljana ne da bi imel kakršno koli politično podporo. Takrat sem na lastni izkušnji spoznal, da od osmih prijavljenih kandidatov nihče, razen enega, ki je bil že vnaprej izbran, ni imel niti najmanjše možnosti, da bi bil izvoljen. Razpisi za vodstvena mesta v zdravstvu so zato popolnoma navadna farsa, ker o vsem odloča politika.
Sprememba zakona o zdravstveni dejavnosti
S prvo točko je neposredno povezan tudi zakon o zdravstveni dejavnosti. Nujna je sprememba lastništva predvsem bolnišnic, ker je država slab gospodar, kar se konec koncev vidi pri tem, da ima večina slovenskih bolnišnic izgubo. Bolnišnice bi morale postati gospodarske družbe z vsemi atributi tega pojma. Veliko bolje bi bile vodene, če bi večja mesta ali regije postali njihovi lastniki in upravljavci, seveda pa je nujno, da bi postali solastniki tudi zaposleni kot delničarji, ne pa da s(m)o tako rekoč mezdni delavci brez možnosti soupravljanja kaj šele solastništva. Z neko obliko solastništva zaposlenih bi bilo precej manj prostora za korupcijo in klientelizem, saj bi o vseh pomembnih odločitvah odločali tisti, ki so jih izbrali zaposleni in seveda tudi nadzorovali, zaradi nevestnega gospodarjenja in vodenja tudi odstavili. Sedanji sveti zavodov so samo podaljšana roka vlade, in ker se te menjajo zelo hitro (samo od leta 2000 smo imeli šest ministrov in enega vršilca dolžnosti), tako upravljanje bolnišnic ne more biti učinkovito in gospodarno, prav tako tudi ne, kar je najpomembneje, strokovno vodene na čim višji mogoči ravni.
Z zakonom o zdravniški službi bi se moral spremeniti status zdravnikov. Sedanji plačni sistem javnih uslužbencev je v bistvu nekakšen samoupravni sporazum, ki je bil tako rekoč vsiljen, saj določa zgornjo mejo plače tudi najboljšim posameznikom. Mislili smo že, da smo se samoupravljanja rešili, pa še zdaleč ni tako, celo nasprotno, spet se, pa če to priznamo ali ne, bližamo politiki enakih želodcev oziroma uravnilovki. Ali bomo kdaj presegli razmišljanje »Vsi revni, vsi enaki« in imeli vsaj za zdravnike individualne pogodbe? Nočem biti črnogled, toda sedanji plačni sistem je idealen teren za korupcijo.
Sedanji sistem obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je čuden hibrid, ki je nastal, da bi v zdravstvo pridobili več denarja, ker ga z obveznim zavarovanjem ni bilo mogoče. Po dveh desetletjih smo menda vsi spoznali, da je bila taka odločitev slaba in krivična predvsem do tistih z manjšimi dohodki, pa vendar še nismo storili nič, da bi to krivično dopolnilno zavarovanje ukinili in spet priključili obveznemu. Sedanje zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, bi lahko tržile dodatna zavarovanja, ki bi omogočala, da bi se posamezniki, ki bi to zmogli, lahko zavarovali za določena tveganja podobno, kot je to pri zavarovanju nepremičnin, avtomobilov, potovanj v tujino itd. Zelo urgentno je čim prej uvesti zavarovanje za nego in pomoč pri dolgotrajni neozdravljivi bolezni, po hudih poškodbah ter za starostnike. Ob tej priložnosti bi omenil neko študijo. Če se bo povprečna življenjska doba tako podaljševala, naj bi polovica ljudi rojenih po letu dva tisoč dočakala sto let. Kakšna obremenitev bo to ne samo za pokojninski, ampak tudi zdravstveni sistem, si ne moremo niti predstavljati.
Sprememba košarice zdravstvenih pravic
Hkrati z združitvijo obveznega in dopolnilnega zavarovanja bi se morala spremeniti (zmanjšati) tudi košarica pravic, saj so nekatere take, ki v obvezno zavarovanje ne sodijo. Ne bi omenjal nobenih, saj sem v preteklosti predlagal že kar nekaj sprememb in je to, kar je razumljivo, sprožilo žolčne odzive ter nasprotovanje. Spremembe zdravstvenih pravic so predvsem stvar vlade oziroma zakonodajalca, ZZZS in skupščina ZZZS pa bi morala to uresničiti.
Za varno in visoko strokovno obravnavo bolnikov je nujna uvedba normativov in standardov, s katerimi bi določili, koliko mora narediti vsak zdravstveni delavec za svojo plačo. Čeprav je že zdaj možnost nagraditi boljše in bolj pridne bolje in več, smo nenehno priča javnega etiketiranja tistih, ki več delajo in seveda tudi več zaslužijo. Vsi bi radi vrhunsko medicino, samo plačali ne bi niti materialnih stroškov, kaj šele delo. Tako preprosto ne gre. Zato se moramo kot družba odločiti, ali bomo imeli vrhunsko medicino, ki je draga in čedalje dražja, ali pa bomo oziroma smo že prisiljeni v vsesplošno varčevanje ter s tem zmanjšanje dostopnosti in kakovosti.
Dokler imamo eno zavarovalnico oziroma enega plačnika, je popolnoma nerazumljivo, da tako rekoč vsak zdravstveni zavod lahko samostojno kupuje drago medicinsko opremo, različne vgradne materiale, zdravila, najrazličnejši potrošni material ipd. Draga naročila bi zato morala centralizirati in nadzorovati računsko sodišče, protikorupcijska komisija ter ne nazadnje izvajalci ter uporabniki.
Moram samokritično priznati, da tudi zdravniki ne ravnamo racionalno pa naj gre za preiskave ali načine zdravljenja, saj pogosto delamo stvari, ki v ničemer ne izboljšajo prognoze bolnikov. Še več, pogosto z našimi ukrepi podaljšujemo trpljenje neozdravljivo bolnih. Številni naši ukrepi podaljševanja življenja za vsako ceno so nemalokrat posledica defenzivnega in s tem dragega načina zdravljenja tudi zato, da se pravno zavarujemo, ker se bojimo javne kritike ali celo linča ter nenormalno visokih odškodninskih zahtevkov. Pogosto za to naredimo več, kot je še smiselno za ohranitev človeka vrednega in dostojnega življenja.
Bolnišnice in drugi zdravstveni zavodi morajo imeti minimalno število zdravnikov za kolikor toliko varno, visoko strokovno in celostno obravnavo bolnikov. Ker pa ni tako, smo priča premeščanju bolnikov, čeprav to ne bi bilo vedno nujno, če bi bili organizirani tako, kot mislim, da je smiselno. Sam sem »otrok« Golnika in še danes mislim, da je bila odcepitev Golnika od UKC Ljubljana napačna. To ne nazadnje čutimo tudi na ljubljanski urgenci, kamor prihajajo bolniki, ki so bili včasih napoteni neposredno na Golnik (na primer iz Idrije, Kočevja ali spodnje Gorenjske), ne pa da obremenjujejo že tako preobremenjeno ljubljansko urgenco.
Ob možnostih informacijske tehnologije je prav neverjetno, da v zdravstvu še vedno nimamo enotnega informacijskega sistema. Celo v isti ustanovi (denimo v UKC Ljubljana) ga nimamo in smo zato primorani med posameznimi klinikami komunicirati na star papirnat način, kar je zelo zamudno in ne nazadnje tudi dražje. Če neki bolnik išče nujno medicinsko pomoč kjer koli v Sloveniji in pri sebi nima nobene medicinske dokumentacije, je pogosto zelo težko ali celo nemogoče ugotoviti, za katerimi boleznimi se je doslej zdravil, kakšno je stanje bolezni in prognoza. In ker tega ne izvemo pravočasno, ponavljamo preiskave, ki morda ne bi bile nujne, če bi imeli takoj na voljo vse podatke o bolnikovem stanju, prejšnjih boleznih in drugih potrebnih informacij za hitro, strokovno in racionalno obravnavo. Bralci mi lahko verjamejo, da to trdim predvsem na podlagi lastnih izkušenj pri delu z najtežje bolnimi odraslimi bolniki.
Rotim, ne prosim, vse politike, da vsaj pri vprašanju zdravja ali bolezni presežejo svojo strankarsko disciplino in zaplankanost ter podprejo reformo zdravstva. Spremenimo zdravstvo, kot si ga zaslužimo in v življenju prej ali slej vsaj dvakrat tudi potrebujemo. Ministra za zdravstvo nimamo zato, ker se ministra s polnimi pooblastili, ki bi bil popolnoma neodvisen, brezkompromisen, dosleden, načelen in pošten, bojimo, saj bi moral poseči tako rekoč v našo dušo in srce. Preveč usod in interesov se prepleta v našem zdravstvu in nimam iluzij, da bi se njegove odločitve sploh kdaj predvsem pa brez hudega nasprotovanja, uresničile. Toda, za božjo voljo, razumite vsi, ki boste to prebrali, ni druge poti, kot da pri vprašanjih zdravstva stopimo skupaj, ker zaradi političnega kupčkanja in mešetarjenja izgubljamo vsi. Nemalokrat sem deležen opazk, da sem idealist. Res je, toda bolje je biti zmeren idealist kot zagrenjen pesimist. Na koncu bi povzel misel nekdanjega ameriškega predsednika J. F. Kennedyja: »Ne sprašujmo, kaj država lahko naredi za nas, ampak kaj lahko mi storimo zanjo!«
––––––
Prim. dr. Marjan Fortuna, zdravnik
