Tiskane izdaje
Ko je Slovenija stopala na pot samostojnosti, sem bila stara osem ali devet let. Še vedno se spomnim naelektrenosti ozračja in napetega pričakovanja. Moje dojemanje veličine takratnih dogodkov je bilo starosti primerno.
Naša mlada država je bila do mene karseda prijazna. Tu sem odrasla, hodila v šolo in dosegla najvišjo stopnjo formalne izobrazbe, doktorat znanosti. V času šolanja sem bila sprva Zoisova štipendistka, podiplomski študij pa sem obiskovala in zaključila v okviru programa mladih raziskovalcev. Država je vame tako 13 let neposredno vlagala zajetna finančna sredstva. Slovenija in slovenski davkoplačevalci, moji sodržavljani, so mi ponudili odlično priložnost in me pri tem dovolj učinkovito podprli, da sem jo lahko izkoristila.
Ob vsakem doseženem cilju – maturi, diplomi in doktoratu – so mejnike zaznamovali pompozni govori pomembnih ljudi, polni krilatic o tem, kako smo mi, sveži maturanti/diplomanti/doktorandi, tisti, ki bomo Slovenijo popeljali v prihodnost. Spomnili so nas, da so dosežki res naši, ampak da brez podpore izobraževalne infrastrukture ne bi bili mogoči.
Ni me sram priznati, da so pompozne krilatice pri meni dosegle svoj namen in sem jim, z zrnom soli, verjela. Verjela sem tudi ideji, da je po zaključku šolanja zame nastopil čas, da pridobljeno znanje in sposobnosti unovčim tako, da Sloveniji vrnem vsaj del tistega, kar mi je dala.
Da ne bi živeli Cankarja
Kmalu zatem pa se je nekoliko zapletlo in moj ambiciozni, s svežim znanstvenim nazivom ozaljšani ego je neslavno pristal na trdih tleh. Kljub najboljšim namenom so se po nekaj letih delovanja v slovenskem akademskem prostoru načrti o vračanju usluge državi sfižili. Tako kot marsikateri izobražen (hvala, država), brihten (hvala, kakovosten genski bazen) in delaven (hvala, starševska vzgoja) pripadnik moje generacije sem se z nemajhno bridkostjo odrekla delovanju v Sloveniji in svojo kariero nadaljevala v tujini. Ni bilo lahko oditi, še zdaj ni lahko praznovati rojstne dneve prek interneta in ni lahko iz daljave opazovati, kako se naša nekoč ambiciozna in perspektivna država, v kateri sem zrasla, razkraja in izgublja v brezizhodnosti.
Nima več smisla razpravljati, kdo je bil glavni krivec za dogodke, ki so mene osebno poslali na letalo proti New Yorku. Skrajni čas pa je, da ugotovimo, kdo je krivec, da iz Slovenije še vedno, vsak dan, odhajajo številni izobraženi, brihtni in delavni ljudje. Trenutnemu begu možganov ni videti konca. Ob tem pozabljamo, da je trenutno dogajanje nedvoumno recept za dokončno izpraznjenje bazena, iz katerega naj bi slovenska družba v prihodnjih desetletjih črpala navdih za rast in oplemenitenje.
Klišeji niso samonikli, vedno izvirajo iz resnice. A žal se kliše, da na mladih svet stoji, v Sloveniji danes sliši kot posmeh. Žalosten bo dan, ko bodo vsi mladi v tej frazi videli več posmeha kot napotka za prihodnost. O položaju mladih se v Sloveniji veliko piše in prav je tako. Moti me, da se medgeneracijski razkol vedno znova izrazi kot dihotomija lena mladina – s preteklostjo obsedeni starci, kar ni pošteno ne do mladine ne do starejših. Od mladih ljudi, ki se ne borijo le za preživetje, ampak tudi proti predsodkom starejše generacije, čudežev pač ne moremo pričakovati.
Slovenija nima prav obsežnih naravnih bogastev ali vseobsegajoče zgodovinske veličine, ki bi jo samodejno uvrščala med privilegirane države, ki krojijo usodo Evrope. Imamo pa nadpovprečne ljudi, v katere vlagamo veliko, zdi se, da z vsako generacijo več. Sodeč po statistikah je Slovenija v svetovnem vrhu po deležu visoko izobraženega prebivalstva. Ciniki se bodo na tem mestu zagotovo obregnili ob dejstvo, da imamo Slovenci fakulteto v vsaki vasi in da vsakdo študira. Pa vendar to ni nujno samo problem in iztočnica za polemike. V rokah imamo gromozanski kapital, a sanja se nam ne, kaj z njim početi.
Upam, da se bo ljudem na oblasti in širši družbi kmalu posvetilo, da vlaganje v ljudi ne pomeni nič, če taistim ljudem ob trenutku resnice, ko bi se morali emancipirati in stopiti na pot produktivnosti, zavežemo krila in jih pahnemo v prekarno ranljivost. Čez petindvajset let bodo otroci mojih prijateljev mladi odrasli. Želim si, da njihova življenja ne bi bila podobna Franckinim sanjam in da bi Cankarja kvečjemu brali, ne pa živeli. Upam, da bodo njihova življenja boljša od življenj njihovih staršev. Kajti na mladih svet stoji in vedno bo.
***
Doc. dr. Julija Hmeljak od leta 2013 živi v New Yorku. Je podoktorska raziskovalka na Memorial Sloan Kettering Cancer Center, kjer se ukvarja z genetiko in genomiko redkih rakavih obolenj.
***
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje: kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
