Tiskane izdaje
Namesto da bi vlada v odstopu svojo energijo, kolikor je še ima, stoodstotno vlagala v proučevanje in reševanje tekočih problemov (»opravljanje tekočih poslov«), jo tako sama kot ves politično-medijski vrtiljak okrog nje v pomembnem delu izgubljata z nesmiselnim in tudi ustavnopravno nepotrebnim razglabljanjem o tem, kaj sploh vlada še sme početi, da ne bi presegla domnevne ustavne omejitve na »tekoče posle«.
Bolj kot vsi politiki in komentatorji je tu žebljico na glavico zadela politična karikatura v ponedeljkovem Delu na 12. strani (kako »se v tej krizi politika namesto z upravljanjem države ukvarja z definicijo pojma tekoči posli«).
Kot eden od avtorjev »podvinskega osnutka« naše ustave iz avgusta 1990 sem okrog leta 2000, če se prav spomnim, že opozoril na zgrešenost pojmovanj, da so ustavne pristojnosti »poslovodeče vlade« s 116. členom ustave kakorkoli pravno omejene.
Omejene so lahko le politično, in sicer tako zunanjepolitično (zaradi manjšega zaupanja zunanjepolitičnih partnerjev vanjo) kakor notranjepolitično (ker ji je parlament že z glasovanjem odrekel zaupanje in je zato le še »vlada v odstopu« ali »poslovodeča vlada«, ki so ji ure oziroma tedni šteti).
Toda ustavnopravnih omejitev za njeno delovanje ni nobenih - omejuje jo lahko le parlament, če njenih predlogov ne izglasuje, ali ustavno sodišče, če bi kakšen njen akt pozneje razveljavilo kot protiustaven - a ne zato, ker ne bi sodil med »tekoče posle«, ki ustavnopravno niso z ničimer omejeni. Če bi bili, bi to moralo biti omejeno v ustavi sami - če že ne izrecno, pa vsaj smiselno, z načinom izražanja, na primer, da sme vlada v odstopu upravljati »samo tekoče posle« - česar pa v ustavi ne najdemo.
Nasprotno, ustavna določba, da mora takšna vlada vse do prisege nove vlade »opravljati tekoče posle«, ob odsotnosti kakršnihkoli omejevalnih določb ali tudi samo »namigov«, lahko pomeni samo to, da lahko opravlja vse, poudarjam, vse tekoče posle v interesu države in njenega funkcioniranja.
»Po naravi stvari« je iz tega formalno (ustavnopravno) izvzeto samo to, da bi takšna vlada v odstopu lahko še enkrat postavila vprašanje zaupnice ali da bi ji parlament lahko še enkrat izglasoval nezaupnico, ker se je tej vladi to že zgodilo - in mora zdaj samo še »opravljati tekoče posle« vlade, dokler ne bo prevzela oblasti nova vlada.
Interpretacije
Da ustava pristojnosti takšne »vlade v odstopu« nikjer ne omejuje niti izrecno niti smiselno, pa ne izhaja zgolj iz analize njenega besedila, kjer takšnih omejitev, kot že rečeno, ni, ampak nas v tem poleg njene »gramatikalne« interpretacije potrdijo tudi njena smiselna, teleološka in historična interpretacija.
Tu, v časopisnem članku, le nekaj besed o tej zadnji - torej o interpretaciji zadevnih ustavnih določb glede na njihov nastanek. Kot je znano, je naša ustava pri ureditvi parlamentarnega sistema in vloge vlade povzela (z nekaterimi modifikacijami) predvsem nemški model. Zato je pri interpretaciji morebitnih nejasnih mest v njem zelo pomembno, kako ta ista eventualno nejasna mesta v ustavi interpretira nemška ustavnopravna teorija, ki je od naše neprimerno bolj razvita in poglobljena in ima za seboj samo pri interpretaciji sedanje ustavne ureditve že več kot 60 let izkušenj - in še sto let s prejšnjimi ustavami.
Tekstualne razlike med našo ustavno določbo v 116. členu, da mora takšna vlada »opravljati tekoče posle do prisege nove vlade«, in določbo v 69. členu nemške ustave, da je v takšnih primerih »zvezni kancler do imenovanja svojega naslednika dolžan posle naprej voditi« (die Geschäfte weiterzuführen), tako rekoč ni, saj obe dikciji (»opravljati tekoče posle« in »posle naprej voditi«) pomenita isto.
Beseda »tekoče« v nemški ustavi sicer ni posebej omenjena, a tudi v naši ustavi ne more pomeniti nikakršne omejitve, ker ni nikakršne ustavne določbe, ki bi vladi ali njenim kritikom (ali pozneje ustavnemu sodišču) omogočala razmejevanje med »tekočimi« in drugimi vladnimi posli, če naj bi bili prvi dovoljeni in drugi nedovoljeni.
Da je ta drobna tekstualna razlika med obema ustavama vsebinsko nepomembna, kaže tudi dejstvo, da v našo ustavo ni bila vnesena s kakršnimkoli namenom, da bi se v tej točki naša ustavna ureditev razlikovala od nemške - tako kot je bila vanjo na primer zavestno vnesena pomembna razlika v postopku imenovanja predsednika vlade in ministrov. Nasprotno, naše »opravljanje tekočih poslov« naj bi imelo enak namen in obseg kakor nemško »nadaljnje vodenje poslov« - o tem namenu lahko strokovno pričamo pripravljavci »podvinskega osnutka ustave«, kakršnegakoli drugačnega namena pa v poznejših fazah priprave in sprejetja ustavnega besedila tudi ni mogoče zaslediti.
Mnenje avtoritete
Zdaj samo še poglejmo, kaj o ustavnopravnem pomenu nemškega ustavnega pojma »poslovodeče vlade« pravi ena največjih avtoritet za razlago prav tega dela nemške ustave, namreč nekdanji predsednik nemškega ustavnega sodišča in poznejši nemški »zvezni predsednik«, torej šef države, dr. Roman Herzog v svojem komentarju k 69. členu nemške ustave (v knjigi Maunz-Dürig-Herzog: Kommentar zum Grundgesetz):
»Za ustavnopravna pooblastila takšne poslovodeče vlade ne daje ustava nobenih izrecnih napotil, prav zato pa to vprašanje - vsaj pravno - ne predstavlja nikakršnih težav.
Že po pravilih gramatikalne interpretacije lahko to pomeni samo, da je vlada upravičena uresničevati iste naloge in pooblastila, kot jih je imela poprej; naštevanje posameznih od njih je torej nepotrebno. Ustavnopravnega načela, da bi poslovodeča vlada smela na primer sprejemati samo neodložljive odločitve ali da bi se morala omejevati na posle tekoče uprave, veljavno ustavno pravo ne pozna. To bi sicer utegnilo ustrezati zapovedi političnega takta, predvsem pri raznih personalnih odločitvah (kjer pa se ta zapoved večinoma ne upošteva). Torej je stvar članov te poslovodeče vlade, ali bodo ta politični takt upoštevali ali ne. Ustavnopravno zavezani k temu niso.«
Neznanje nemščine - in še česa
Slabo upoštevanje po vsem svetu cenjenih dosežkov nemške ustavnopravne teorije pri nas izvira deloma iz preprostega dejstva, da večina naših ustavnopravnih teoretikov ne zna nemško, in deloma še iz drugih razlogov. Vse to mi je dobro znano še iz časa, ko sem bil sodnik na ustavnem sodišču (1990-1998).
Dobro se spominjam navdušenja takratnega odličnega vodje informacijsko-dokumentacijske službe ustavnega sodišča dr. Arneja Mavčiča, da se je končno nekdo od ustavnih sodnikov začel pri njem zanimati za odločbe nemškega ustavnega sodišča, s katerim je imel on že v takratnih, z zmogljivostmi današnjega interneta povsem neprimerljivih časih vzpostavljene tako izvrstne računalniške zveze, da sem mu samo dal geslo, ki me je zanimalo, čez pol ure pa sem že dobil na mizo, kako so na nemškem ustavnem sodišču v zadnjih 40 letih reševali probleme, ki so se leta 1990 znašli na naši mizi - na podobni ali celo enaki ustavni in zakonski podlagi.
V današnjih razmerah lahko tak odgovor, če ga zanima, na internetu najde vsak študent, a ga še profesorji prava in ustavni sodniki očitno malokdaj poiščejo. Pa bi jim marsikdaj že to pomagalo hitro odpraviti pomisleke, s katerimi se ubadajo - da ne bi odkrivali Amerike, ki je bila že odkrita.
Tukaj pri dilemi o »tekočih poslih vlade v odstopu«, pred meseci pri skušnjavi naših ustavnih sodnikov, ko so neubogljive poslance, ki niso hoteli upoštevati njihovega (zame očitno protiustavnega) ukaza, da morajo ustanoviti občino Ankaran, hoteli »kaznovati« tako, da so potem to občino kar oni sami »ustanovili« (čeprav je še nikjer ni, ker jo je po ustavi mogoče ustanoviti samo z zakonom, zakonov pa ustavno sodišče seveda ne more sprejemati) - če navedem samo ta dva primera, ko bi se s širšim razgledom po tujih izkušnjah lahko tudi doma izognili nepotrebnim dilemam in včasih celo ustavnopravnim blamažam.
-
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodni
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
