Tiskane izdaje
V času, ko se v naših medijih in politiki tako ali drugače razpravlja o zdravstveni reformi, je prav, da za njeno pošteno in interesno neobremenjeno presojo spomnimo na etična načela, s katerimi je v različnih okoljih mogoče presojati vrednote posameznih zdravstvenih ureditev. Za boljše razumevanje je treba povedati, da se zdravstvo deli na kurativno in preventivno medicino. Kurativna ali klinična medicina se ukvarja z bolniki, preventivna pa z zdravjem družbe in je bolj znana kot javno zdravstvo. Vsaka predstavlja posebno strokovno področje s sebi lastnimi etičnimi izhodišči.
Odkar imamo v Sloveniji zasebno zdravstvo, se pojem javnega zdravstva uporablja tudi za zdravstvo, ki je družbeno in ni zasebno.
Zmanjševanje naraščajočih neenakosti v zdravju
Da se obe pojmovanji ne bi prekrivali, pravijo danes preventivnemu področju tudi javno zdravje. Usmerjeno je k vzdrževanju družbenega zdravja namenjenim dejavnostim, ki so pogosto povezane s politiko vlade in imajo dolgoročne učinke, ne pa hitrih ali takojšnjih rezultatov. Spremlja pojavnost, razširjenost, zdravljenje ter preprečevanje bolezni in poškodb in proučuje vplive, ki jih imajo način življenja, prehrana, preskrba z vodo, poklic, okolje, socialne in druge okoliščine na družbeno ali posameznikovo zdravje. V okviru nacionalnega sistema zdravstva se povezuje s kliničnim področjem, to je diagnosticiranjem, zdravljenjem in drugimi zdravstvenimi storitvami na primarni, sekundarni in terciarni ravni.
Klinično medicino s stališča odnosov med bolniki in izvajalci zdravstvenih storitev etično opredeljujejo načela pravičnosti, solidarnosti, dostopnosti in pravic bolnikov. Še bolj podrobno etiko kurativne medicine opredeljujejo kodeksi zdravstvenih poklicev.
Obe veji zdravstva sta organizacijsko in etično povezani na področjih poklicnih integritet, ravnanja s podatki in uvajanja znanstvenega napredka v prakso. Vse opisano loči tudi naravo javnozdravstvenih in biomedicinskih raziskav.
V demokratičnih in socialno pravičnih ureditvah sodi skrb za zdravje skupnosti in državljanov med temelje družbene usklajenosti in blaginje.
Zdravstvena reforma, ki se po mnogo letih uvaja, naj bo namenjena kurativnemu in preventivnemu zdravstvu. Če želi biti socialno pravična, naj bo usmerjena v zmanjševanje naraščajočih neenakosti v zdravju, revščino in nepravična družbena nasprotja. Pri etični presoji javnozdravstvenih reformnih vsebin se zato na politični ravni sprašujemo, ali bodo predvidene spremembe zakonov in z njimi povezani ukrepi krepili zdravstveno solidarnost, olajšali dostopnost do zdravstvenih storitev, zagotavljali zdravstveno varnost državljanov in odpravljali neenakosti v zdravju.
Množica vprašanj,
Ali bosta ključna predstavnika javnozdravstvene stroke, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in direktorat za javno zdravje na ministrstvu za zdravje, z zanesljivimi podatki spremljala epidemiološko dinamiko slovenske družbe, s kakšnimi ukrepi bosta med državljani širila preventivno zavest, s kakšnimi aktivnostmi bosta uresničevala strateške usmeritve in programe za zaščito zdravja posameznikov in skupnosti?
Ali bo reforma zdravstvene ustanove zavezala k posredovanju kakovostnih informacij, potrebnih za učinkovito zdravstveno politiko in smotrno porabo zdravstvenih sredstev? Ali bodo zaupne zdravstvene informacije dovolj zaščitene? Kako bodo ustanove zagotavljale strokovno neoporečnost zaposlenih in vzdrževale njihovo zadovoljstvo z odgovornim delom, ki so mu zavezani? Ali bodo svoje dejavnosti med seboj usklajevale na način, ki bo krepil njihovo učinkovitost in podpiral zaupanje javnosti?
V kolikšni meri bo reforma v kurativni medicini zmanjšala organizacijske, sistemske in finančne slabosti zdravstvenega sistema? Kako se bodo v odnosih med bolniki, zdravstvenim sistemom in zdravstveniki uresničevale z zakoni opredeljene pravice bolnikov in dostopnost do potrebnih storitev? Ali bodo storitve v enaki meri dostopne vsem bolnikom? Kako čakalne dobe vplivajo na zdravje čakajočih in na učinkovitost zapoznelih zdravstvenih ukrepov? Kako jih je mogoče povezovati z načelom dobronamernosti zdravstva in zdravstveno varnostjo državljanov? V kolikšni meri bolnikov socialni položaj vpliva na dolžino čakanja na storitev? Ali bodo reformni ukrepi zmanjšali nesporazume med bolniki in zdravstvom? So bolniki dovolj poučeni o nameravanih zdravljenjih? Kakšne možnosti imajo v primeru, da bi zdravstveno ukrepanje namesto koristi povzročilo škodo na njihovem zdravju? Ali izvajalci v javnih in zasebnih zdravstvenih ustanovah upoštevajo deontološke vrednote poklicnih kodeksov, ki so se jim zavezali? Na vseh naštetih področjih je marsikaj dobro urejeno, marsikaj pa je treba izboljšati, sicer reforma ne bi bila potrebna.
Prispevek ne želi biti v nobeno smer všečen ali kritičen, ampak je namenjen nepristranski primerjavi reformnih usmeritev z etičnimi načeli. V skladu z njimi in svojo vestjo naj predlagane ukrepe presoja in presodi vsak sam. Pri tem naj ga ne vodijo neznanje na eni ali vsevednost na drugi strani, osebni, strankarski, cehovski ali pridobitniški interes, ampak prastaro in nikoli ovrženo načelo, salus aegroti suprema lex, zdravje oziroma dobro bolnika je najvišji zakon!
V njem je sporočilo, da so zdravniki in zdravstvo zaradi bolnikov, in ne obratno in da noben drug interes ne more biti nad interesi bolnikov. Pri etičnem ocenjevanju reformnih predlogov naj nas vodi še dolgoročna korist slovenske družbe. Veliko boljša je, kot bi lahko sklepali po tem, kar o njej vsak dan pišejo ali govorijo mediji, politične stranke, različne interesne skupine in njihovi predstavniki. Preživela je že dosti časov, ima velike potenciale in si zasluži, da jih uresničuje ob urejenem in učinkovitem zdravstvu.
Ob današnjem stanju duhá v slovenski družbi bo pisanje o etiki zdravstvene reforme za prenekaterega adepta neoliberalizma nepotrebno leporečje. Tudi za vse tiste, ki jim je v našem zdravstvu namesto dobrobiti bolnikov kakorkoli že pridobljen denar najvišji smoter, utegne biti besedilo o etičnih izhodiščih težko razumljivo branje. A o njih ni mogoče pisati drugače kakor s stališča tistega, kar je lepo in prav.
Božidar Voljč,
predsednik Komisije RS za medicinsko etiko, nekdanji minister za zdravje
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
