Dolgotrajna oskrba na političnem izpitu
tor, 05.12.2017, 09:00
Dolgotrajna oskrba na političnem izpitu
Med vsemi kontinenti se Evropa najhitreje stara, v Evropi pa Slovenija spada med najhitreje starajoče se družbe.

Med velikimi spremembami, ki jih prinaša staranje prebivalstva, je tudi naraščajoča potreba po dolgotrajni oskrbi tistih oseb, ki zaradi zmanjšane ali popolne izgube telesnih in duševnih sposobnosti ne morejo več same skrbeti zase. Podoba odvisnosti je različna, od delne do popolne, njena urejenost pa spada med novejše kazalnike socialne in splošne kulture vsake družbe.

V Sloveniji smo sprejeli načelo, naj vsi starejši, tudi tisti s kroničnimi boleznimi ali omejenimi sposobnostmi, živijo v domačem okolju kolikor mogoče dolgo, kar odpira vrsto novih potreb in rešitev. Dolgotrajna oskrba ima zato ob vseh izzivih tudi veliko potencialov na socialnem, zdravstvenem in zaposlitvenem področju, ki jih je na nacionalnem nivoju težko vpeljevati brez sistemsko urejenega financiranja in zadostnega števila usposobljenih oskrbovalcev.

Nove rešitve in dobre prakse so zaželene, niti v Sloveniji nismo brez njih, a če brez zadostnega sodelovanja ostajajo razdrobljene, so njihovi potenciali slabo izkoriščeni in omejeni le na manjše število oskrbovalne pomoči potrebnih. Med nami je dovolj izkušenj in znanja, da bi po vzoru razvitih evropskih družb vzpostavili sistem integrirane in dostopne dolgotrajne oskrbe, a naša politika že vrsto let ni sposobna premagati odpora vseh tistih, ki jim stanje, kakršnega imamo, najbolj ustreza. In tako naša dolgotrajna oskrba ostaja brez sodelovanja med različnimi izvajalci nepovezana, brez integriranega vodenja in izobraževanja, brez pravega nadzora nad formalno, še bolj pa neformalno oskrbo.

Vedno pa se politika ustavi pred vprašanjem, s katerimi viri financirati dejavnost dolgotrajne oskrbe, da bo vzdržna in dostopna in kako ter koliko naj k njenemu izvajanju prispevajo država, občine, lokalne skupnosti, družine in posamezniki. Ob rešitvah, ki jih je v predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi v javno razpravo ponudilo ministrstvo za zdravstvo, so se v odzivih nanje pokazala vsa našteta vprašanja.

Ključni čas usklajevanj

Javna razprava o predlogu zakona je zaključena. Kdor ji je prek medijev sledil, je seznanjen z vsebino ugovorov in pomislekov, pa tudi o tem, kdo in kako jih je izrekal. Pred zakonom je zdaj ključni čas usklajevanj, ki bodo odločila, ali bo v Sloveniji dolgotrajna oskrba dobila svojo sistemsko zakonsko podlago ali pa bodo v njej še naprej vladale razmere, za katere vemo, da niso dobre in bi jih bilo že dolgo treba izboljšati. Kot nekdanji minister za zdravje in javni zdravstvenik, ki se ukvarja s posledicami demografskih sprememb v slovenski in evropski družbi, pa tudi kot eden od starejših državljanov, ki jim je zakon po večini namenjen, želim ob tem javno izpostaviti nekaj stališč.

Žal zakon prihaja v javno in parlamentarno obravnavo v predvolilnem obdobju, ko se rahljajo koalicijske zaveze in so vse bolj očitna volilna preračunavanja strank in njihovih voditeljev. To je čas volivcem namenjenih leporečij in političnih rivalstev, ko niti v vladnih kuloarjih ni nepomembno, kateri stranki pripada minister, ki je odgovoren za ta ali oni resor. Pa tudi čas, ko se razreševanje pomembnih družbenih potreb in izrečenih obljub neredko prelaga na ramena prihodnje koalicije.

V Evropski uniji je urejenost dolgotrajne oskrbe kazalnik socialne in družbene kulture vsake države članice. Med vsemi kontinenti se Evropa najhitreje stara, v Evropi pa Slovenija sodi med najhitreje starajoče se družbe. Ne brez razloga se Slovenci radi prištevamo med napredne in razvite družbe. Zato je paradoks slovenske dolgotrajne oskrbe v evropskih okoljih težko razumljiv, vse težje pa ga je razumeti tudi na domačem dvorišču.

Dejstvo je, da je slovenska družba s skoraj 20 odstotki prebivalcev, ki so stari 65 let in več, po vseh merilih stara in da se bo po vseh predvidevanjih hitro starala še naprej. Velike demografske spremembe povsod po svetu spreminjajo razmerja med potrebami posameznih populacijskih skupin. V Sloveniji so v tem oziru posebno pomembne potrebe vse manj številnih mladih in vse bolj številnih starih.

Vendar nam napredna ureditev dolgotrajne oskrbe nekako ne gre in ne gre od rok. Zakon, ki je bil pred leti že pripravljen, je obležal v predalih. Če to zaradi pretekle krize še lahko poskušamo razumeti, pa bi bila njegova odložitev v času intenzivne ekonomske rasti veliko manj razumljiva. Slovenska družba se namreč tako v suhih kot v debelih letih politiki navkljub neustavljivo stara.

Svetle in temne plati domače oskrbe

Z ureditvijo dolgotrajne oskrbe v Sloveniji ne začenjamo pri ničli, že dolgo se uresničuje na več načinov. V javni razpravi je bilo očitno, da se tisti, ki jo tako ali drugače že izvajajo, do predloga zakona opredeljujejo tudi z ocenjevanjem, kaj bo kdo z njim izgubil ali pridobil. A problem dolgotrajne oskrbe je že po svojem obsegu tako velik, da bi pri njegovem sistemskem razreševanju morali pridobiti vsi, obenem pa naj bi odpiral še nove zaposlitvene možnosti.

Ob poudarjanju teh ali onih interesov želim spomniti, da je in bo tudi v prihodnje največ dolgotrajne oskrbe na laični oziroma neformalni stopnji še vedno v domačih okoljih. In čeprav so starejši, ki so oskrbe deležni doma, najbolj številni, v javnosti nimajo svojih neposrednih predstavnikov. V primerjavi z drugimi oblikami dolgotrajne oskrbe je značilnost tiste v domačih okoljih, da njena podoba niha med najboljšo in najslabšo, med pozornostjo in zanemarjanjem, med ljubeznijo in nasiljem. Deležni so je večinoma tisti, ki o sebi ne morejo več odločati, ki svojega dostojanstva ne morejo več vzdrževati sami, lahko ga vzdržujejo le njihovi najbližji in družba, ki so ji kot starši in ustvarjalci družbenega dobrega posvetili svoja življenja.

Dolgotrajna oskrba pa je lahko ob nezanemarljivih stroških pekel tudi za družinske člane, ki oskrbujejo svojca z demenco ali inkontinenco, obe nadlogi pa se radi združujeta. Veliko govorimo in pišemo o staromrzništvu, o diskriminaciji starejših, o zlorabah in nasilju nad njimi, manj pa o tem, da je tega največ za zaprtimi vrati družin z dolgotrajno oskrbovanimi svojci. Za kulturo naše družbe je zato pomembno, kaj zakon prinaša novega in boljšega v družinsko dolgotrajno oskrbo.

Med evropskimi državami lahko v dolgotrajni oskrbi najdemo veliko dobrih rešitev, nobena pa ni zastonj. Težave zakona se začnejo s predlogi, kako naj se zbirajo sredstva za sistemsko in evropsko primerljivo dolgotrajno oskrbo. Videti je, da je zakonu najlaže nasprotovati na področju, ki zahteva neizogibne finančne rešitve. A sistemsko urejene dolgotrajne oskrbe brez zagotovljenega financiranja ni. Ni je bilo prej, ni je zdaj in je niti v bodoče ne bo. Le eno je gotovo – če zakon ne bo sprejet zdaj, ga spet še nekaj let ne bomo imeli. In razprave o njem ne bodo prav nič drugačne, kot so zdaj. In pri dolgotrajni oskrbi se je treba dogovoriti, na kakšen način ji bomo zagotovili sistemsko finančno osnovo. To je ključno področje predloženega zakona in rešitev zanj je predlagala že različica, ki je obležala v predalih. Kolikokrat se bo morala zgodba še ponoviti?

Dobronamernost politike

Rad bi verjel v dobronamernost vseh med javno razpravo izrečenih komentarjev. A bili so, kakršnih smo v Sloveniji vajeni. Še najmanj je bilo odzivov javnosti, ki že dolgo potrpežljivo čaka, kdaj bo politika tudi na področju dolgotrajne oskrbe izpolnila svojo dolžnost.

Zdaj imajo ministrstvo za zdravje, vlada z ministri in drugi usklajevalci demokratično možnost in priložnost oblikovati za Slovenijo primerne rešitve. Z uskladitvijo zakona naj dokažejo, da je politika umetnost možnega. Zaželimo torej vsem usklajevalcem, naj z zadostno mero modrosti, strpnosti, predvsem pa resnične dobronamernosti v predvolilnem času ne padejo na izpitu, pred katerim stojijo. Le tako je mogoče pričakovati, da bomo kot razvita družba svoje bivanje in medsebojne odnose okrepili z višjo socialno kulturo dolgotrajne oskrbe.

Božidar Voljč je 
nekdanji minister za zdravstvo.

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Dolgotrajna oskrba na političnem izpitu

Slovenska družba je s skoraj 20 odstotki prebivalcev, ki so stari 65 let in več, po vseh merilih stara in da se bo po vseh predvidevanjih hitro starala še naprej. Foto: Blaž Samec/Delo

Prijavi sovražni govor