Tiskane izdaje
Pod ta naslov je treba najprej uvrstiti večdesetletno izogibanje Republi
ke Slovenije (RS) priznanju palestinske države in enako dolgo zavračanje ustavnih pravnikov ter civilne družbe, ki že vrsto let opozarjajo na škodljivost odlaganja notifikacije avstrijske državne pogodbe (ADP).
Pobuda za današnji zapis je knjiga zaslužnega profesorja pravne fakultete dr. Ivana Kristana Osamosvojitev Slovenije in ADP, ki jo je založil Gospodarski vestnik. Ob njenem prebiranju se bralcu utrne misel, da bi lahko nosila tudi naslov Protest. Knjiga je zbornik zgodovinskih, ustavnopravnih, političnih utemeljitev in avtorjevih premislekov o nesprejemljivosti stanja v dvostranskih pravnih odnosih med Slovenijo in Avstrijo zaradi našega zavlačevanja z notifikacijo ADP.
Slovensko izmikanje notifikaciji pogodbe
Knjiga me je ponovno spodbudila k pozivu zunanjemu ministrstvu, vladi in državnemu zboru, naj izvedejo že večkrat zahtevano notifikacijo ADP. Tudi avtor pregledno pojasnjuje, da je brez te neizpolnjena ustavna zaveza, ki je pogoj za polno suverenost RS v odnosih s to državo. Z upravičeno zaskrbljenostjo ugotavlja, da izmikanje notifikaciji vodi v podrejanje RS v odnosih do severne sosede, kar je glede na zgodovino še posebno skrb vzbujajoče. Gre za ustavnopravno nedopustno stanje, ki RS kot dedinji nekdanje SFRJ ne omogoča nadaljevati mednarodnopravnih pooblastil v odnosih do Avstrije.
To stanje vzbuja dvom o naši prihodnosti glede meddržavne meje (5. čl.), pravici skrbeti za zaščito položaja slovenske narodne skupnosti na Koroškem in Štajerskem (7 čl.) in dokončanju obveznosti Avstrije za poplačilo oškodovancev zaradi zaplembe premoženja Avstrije na teritoriju naše države (27. čl.).
Zgodovina potrjuje, da so meddržavni odnosi v nenehnem razvoju, da doživljajo vzpone in padce. Zato jih države trajneje urejajo s pogodbami, torej z mednarodnim pravom, ki kljub zaostritvam v vsakodnevnih odnosih varujejo nadaljevanje pravic, dolžnosti in obveznosti. Tudi knjiga opozarja na vrednost in pomen pogodbenih zavez, ki jih ni mogoče trajno nadomeščati s trenutno dobrimi sosedskimi odnosi.
Druga vrednost tega dela je celovit in za bralca poljuden prikaz zgodovinskega procesa osamosvajanja Slovencev, ki so skozi stoletja v jeziku in kulturi potrjevali svojo narodno suverenost; z uporom proti okupatorju in oblikovanjem samostojnih organov oblasti med drugo svetovno vojno in po njej in z mnogimi znaki državnosti v statusu nekdanje federativne republike tudi ljudsko suverenost; z uporom zoper srbski nacionalizem in enopartijsko prevlado ter z voljo skoraj vseh državljanov pa končno obliko državne suverenosti.
Ta prikaz, učna ura zgodovine slovenske državnosti, opozori slehernega bralca, da v sedanji generaciji nosimo polno odgovornost za dokončanje vseh dejanj, ki temeljijo na našem pravnem nasledstvu iz razvoja v preteklosti. To bi moralo veljati tudi za odnose do Avstrije.
Soglasje za avstrijsko suverenost
Avtor posebej poudari razlike v stališčih najvišjih nosilcev političnih vlog v Avstriji do priznavanja pravnega nasledstva Republike Slovenije po nekdanji SFRJ. Tisti, ki RS odrekajo to pravico ali jo celo ironizirajo kot željo posameznikov v Sloveniji po ohranjanju nekdanje komunistične države in njenih mednarodnih pogodb, pozabljajo na svojo lastno preteklost. Namerno pozabljajo na zgodovinsko okuženost z nacizmom po nemški aneksiji Avstrije, ki je Evropo in svet pahnila v najtemnejše obdobje evropske zgodovine.
S temi politikantskimi stališči so bile ob naši tranziciji in ob priznanju RS povezane tudi tem podobne zahteve po odpovedi sklepom Avnoja, po vračanju odvzetega premoženja nemškim nacističnim kolaborantom in drugo. Vse to je zadostno opozorilo, kako nepogrešljiva so mednarodnopravna varovala, ki jih vsebujejo določila ADP, ki pa ne omogočajo aktivne vloge RS brez akta njene notifikacije.
V knjigi je utemeljeno zavrnjeno stališče, da je ADP zaprta pogodba, kar naj bi onemogočalo naš pristop kot nove države. Na tej teoriji temeljijo stališča nekaterih pravnikov v Avstriji, ki iščejo pravne razloge za odklonilna politična stališča svoje države. Vsaka država lahko pridobi status »pridružene sile« po 37. čl. ADP, s pogojem, da je bila 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in da pri ZSSR oziroma danes pri Ruski federaciji – depozitarju pogodbe, vloži svojo notifikacijo.
Pridružitev države začne po tem členu veljati z dnem deponiranja sporočila o notifikaciji. Zato je popolnoma nerazumljivo, da to »izmišljeno« stališče sprejemajo tudi nekateri naši politiki in diplomati. V našem primeru gre res za novo državo, toda z nespornim pravnim nasledstvom v odnosih do vseh drugih podpisnikov te pogodbe.
In prav to je neovrgljiv pravni temelj za naš pristop k njej. RS je naslednica po SFRJ, ki je bila kot država – članica protinacistične koalicije, skupaj z Avstralijo, Brazilijo, Češkoslovaško, Mehiko, Novo Zelandijo in Poljsko njena izvorna sopodpisnica.
Vsi trije navedeni členi te pogodbe danes zadevajo predvsem interese RS, nekdanje federalne republike, ki je bila v času spopada in upora z nemškim nacizmom nosilka pomembnega dela odpora in je utrpela hude vojne posledice. Leta 1945 smo Slovenci kot republika Jugoslavije soustanavljali OZN, s sopodpisom ADP leta 1955 pa v želji po miru in dobrih sosedskih odnosih privolili v umik z osvobojenega koroškega ozemlja in pridružili svoje soglasje, da se deset let po vojni odpravi zavezniška oblast (kontrolni aparat štirih držav: ZDA, ZSSR, Fr in VB) nad Avstrijo, da lahko ponovno postane samostojna demokratična država, seveda pa tudi nosilka obveznosti po ADP.
Pogodba je akt sprave
ADP je akt sprave med silami protihitlerjevske koalicije z Avstrijo. Je tudi ustavnopravni temelj rojstva sodobne Avstrije. Zaradi mnogih dejstev bi notifikacijo te pogodbe lahko razumeli tudi kot akt sprave med slovenskim in avstrijskim narodom, za novo stran v naši meddržavni prihodnosti, v kateri se ne bodo nikoli več ponovili zločini nacistične preteklosti. Avstrijsko nasprotovanje notifikaciji ADP je zato, ob vsestransko dobrih in prijateljskih odnosih v vseh letih slovenske samostojnosti, težko razumljivo. Še teže pa je razumeti naše ovinkarjenje in zlaganost razlag, zakaj RS ne opravi notifikacije.
To nasprotovanje obstaja tudi v slovenski zunanji politiki. Vse dosedanje vlade so bile pripravljene ustreči tihi zahtevi Avstrije, torej že več kot 25 let, in odložiti rešitev tega vprašanja. Začetni odgovori, zakaj RS ne sporoči notifikacije ADP, so bili izraz naše hvaležnosti, da je Avstrija med prvimi priznala samostojnost in suverenost slovenske države. Toda z opuščanjem svojih ustavnopravnih obveznosti se nobena država ne zahvaljuje drugi državi! Kasneje so sledile razlage, da RS ne želi pokvariti ali prizadeti dobrih odnosov in sodelovanja s svojo sosedo. Tudi te razlage niso imele dokazljive podlage. Kasneje so se temu pridružila še »strokovna mnenja« o »zaprtosti« pogodbe in stališča, da je njena vsebina časovno že presežena, notifikacija pa zato nesmiselna.
Nobena teh razlag
Jutri bodo v Avstriji znova predsedniške volitve. Velike možnosti za zmago ima skrajni nacionalist Norbert Hofer, Haiderjev somišljenik. Kako bi to vplivalo na položaj slovenske manjšine, se danes nočejo spraševati niti naši organi niti vodilne strukture slovenske skupnosti v Avstriji. Oboji delujejo v prepričanju, da bo sedanji pozitivni razvoj ohranjen za vedno. Žal pa je to zgolj želja, ki ostaja brez pravnega varstva. Zato naši organi ravnajo neodgovorno.
Ni vse rečeno,
Tako kot avtor knjige ne more sprejeti latinskega reka »Roma locuta, causa finita« (vse je bilo rečeno, zadeva je končana), sem prepričan, da bodo tudi naši državni organi upoštevali avtorjevo zahtevo in še letos sporočili notifikacijo te pogodbe v Moskvo. Tako verjamem, ker sedanjo slovensko vlado vodi mednarodno priznani ustavni pravnik dr. Miro Cerar, državni zbor pa univerzitetni poznavalec mednarodnega prava in odnosov dr. Milan Brglez. Takšnih strokovnjakov na najpomembnejših državnih funkcijah slovenska država doslej še ni imela. Zato sem prepričan, da bomo končno zapolnili to ustavnopravno vrzel in tudi v odnosu do Avstrije potrdili suverenost svoje države.
Za konec naj izrazim prepričanje, da je delo prof. dr. Ivana Kristana vredno pozornega branja. Zlasti ga priporočam vsem dvomljivcem med politiki in diplomati, med člani vlade in poslanci, ki s svojim nasprotovanjem notifikaciji v dvostranske odnose z Avstrijo ponovno vnašajo politiko strahu, pokornosti in samopodrejanja. V samostojni in suvereni RS nas nihče nima pravice nehote vračati v razmere večstoletne podrejenosti nemško-avstrijskim gospodarjem.
Peter Toš,
predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
