Tiskane izdaje
Grozljive zgodbe s severa Iraka in nenehni pokoli v sirski državljanski vojni napovedujejo velike spremembe na Bližnjem vzhodu. Skoraj sto let po prvi svetovni vojni se začenja krhati regionalni sistem držav, ki je bil vzpostavljen po razpadu Otomanskega cesarstva.
Sodobni zemljevid Bližnjega vzhoda sta zarisali zmagoviti zahodni imperialni sili Velika Britanija in Francija med drugo svetovno vojno in po njej. Že med vojno sta podpisali sporazum, ki sta ga sestavila diplomata sir Mark Sykes in François George-Picot. Sporazum je upošteval vplivna območja v Levanti in popolnoma zanemaril regionalno zgodovino, etnične in verske tradicije ter podobne nazore, poleg tega v ničemer ni upošteval volje krajevnega prebivalstva.
Krhko ravnotežje
Irak, Sirija in Libanon so sčasoma postale neodvisne države, utemeljene na zahodnih idejah o sodobni nacionalni državi. Njihovi voditelji so ohranjali tak sistem in njegove meje, ker se jim je zdel najboljša mogoča izbira. Voditelji – predvsem tisti, ki so po razglasitvi neodvisnosti uveljavili avtoritarno oblast – niso hoteli spreminjati vzpostavljenega stanja.
Sistem, ki ga je vzpostavil Zahod, zdaj razpada. Nacionalne države ne morejo obstati, če ne izražajo želja svojih prebivalcev.
Invazija na Irak pod vodstvom Združenih držav Amerike je končala, ne samo vladavine Sadama Huseina, ampak tudi oblast sunitske manjšine, ki so jo vzpostavili Britanci pred več generacijami. Ko je šiitska večina dobila proste roke, je izkoristila demokratične volitve, ki so jih omogočile ZDA kot sredstvo za prevlado v državi.
Danes Irak ni enotna arabska nacionalna država, kakršna je bila nekoč, in ni zelo verjetno, da je spet mogoče vzpostaviti tako državo. Kurdska regionalna vlada na severu je v resnici samostojna država s svojo vojsko in mejno službo, poleg tega (delno) nadzira naravne vire na svojem ozemlju. Tuji konzulati v Erbilu, glavnem mestu kurdske regionalne vlade, delujejo kot veleposlaništva.
V Siriji so se najprej mirne prodemokratične demonstracije hitro spremenile v oboroženo vstajo sunitske večine proti prevladi alavitske sekte, ki jo vodi Asadova družina. Tako kot v primeru Iraka si je tudi za Sirijo težko predstavljati, da bi jo bilo spet mogoče vzpostaviti kot enotno arabsko nacionalno državo.
Zaradi razkosanja osrednjih državnih organov v obeh državah se je na političnem odru pojavil popolnoma nov igralec – Islamska država, ki je napovedala ustanovitev kalifata v Iraku in Siriji ter tako popolnoma zavrnila določila Sykesovega in Picotovega sporazuma.
Islamski državi, povezani z Al Kaido, verjetno ne bo uspelo ustvariti dovolj močne čezmejne entitete, toda njena surova dejanja in islamistična ideologija gotovo napovedujejo izginotje starih meja in držav. Skupina je pred kratkim z vdori v Libanon verjetno spodkopala tudi tamkajšnje krhko ravnotežje med lokalnimi skupnostmi.
Nepotrebni dobronamerni posegi zahodnjakov
Sistem držav, ki ga je vzpostavil Zahod, razpada tudi drugod v bližini Bližnjega vzhoda. Težave se nadaljujejo v Sudanu, veliki, večetnični in večverski državi, ki so jo kot politično enoto ustanovili Britanci v zadnjem desetletju 19. stoletja. Po dolgotrajni in krvavi državljanski vojni so se leta 2011 z ustanovitvijo neodvisnega Južnega Sudana tamkajšnji kristjani in animisti osvobodili arabskega muslimanskega jarma. Toda Darfur še vedno krvavi in Južni Sudan še zdaleč ni politično stabilen.
Razpada tudi Libija. Pokrajini Tripolitanija in Cirenajka, ki ju je Italija iztrgala iz rok Otomanskega cesarstva tik pred prvo svetovno vojno, sta bili prisilno združeni v državo, ki so jo poimenovali Libija, čeprav sta pokrajini zgodovinsko in kulturno zelo različni. Po smrti Moamerja el Gadafija leta 2011 Libijcem ni uspelo vzpostaviti trdne državne oblasti, saj se je medtem zamenjalo šest predsednikov vlade. Dobronamerne pridige zahodnjakov o tem, da je treba sestaviti enotno in demokratično izvoljeno vlado, se zdijo popolnoma nepotrebne, če vemo, kako močno socialno in politično razdeljena je ta država.
Med državami v regiji lahko govorimo o eni sami izjemi – Egiptu. Kljub notranjim nadlogam ni dvoma, da je Egipt enotna entiteta z dolgo zgodovino in prebivalci, ki se tega dobro zavedajo. Kljub težavam, ki jih ima koptska krščanska skupnost, nihče ne dvomi, da so njeni pripadniki prav tako Egipčani kakor večinsko muslimansko prebivalstvo Egipta.
Toda tudi Egipt je sledil prevladujočim vedenjskim vzorcem v regiji. Sekularizem se je na Zahodu pojavil z liberalnimi in demokratičnimi silami, ki jih je spodbudilo razsvetljenstvo, na muslimanskem Bližnjem vzhodu pa so ga vedno uveljavljali avtoritarni vladarji: šah v Iranu, Atatürk v Turčiji, Sadam v Iraku, Asad v Siriji ter Naser in Mubarak v Egiptu. Tako lahko pojasnimo, zakaj sirska krščanska manjšina in Druzi zdaj podpirajo Asada ter zakaj Kopti v Egiptu podpirajo vojaško oblast: demokratična vladavina večine pomeni muslimansko prevlado.
V Evropi so se ljudje več stoletij spopadali zaradi verskih in nacionalnih sporov, spopadi pa so dosegli vrhunec v dveh grozljivih svetovnih vojnah, šele potem je Evropa vzpostavila sedanji stabilni sistem držav. Bližnji vzhod bo verjetno plačal nižjo ceno in v krajšem času videl manj nasilja. Toda predvidevanja o tem, da bodo na Bližnjem vzhodu nazadnje nujno vzpostavili nacionalne države, podobne tistim v Evropi, so verjetno samo del domišljavega evropskega razmišljanja. Pokojni literarni teoretik in javni intelektualec Edward Said bi jih morda označil za značilni primer pokroviteljskega zahodnjaškega pogleda na Orient.
Project Syndicate, 2014
Šlomo Avineri, profesor politologije na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu ter član izraelske akademije znanosti in humanistike
